Glasbenik Dejan Krajnc je dejal, da drugo karanteno preživlja predvsem po glasbenih studiih. »Tam nastajajo novi avdioposnetki, v domačem kraju Laškem pa snemam videoizdelke. Glede na to, da smo glasbeniki stoodstotno oropani tistega, kar najraje počnemo in od česar živimo, sem se odločil, da prav vsako nedeljo prek mojih družbenih kanalov postrežem z različnimi glasbenimi žanri, v sodelovanju z vedno novim glasbenimi gosti, ki so hkrati moji dobri prijatelji. Kaj imam od tega? Nič, finančno gledano, nimam popolnoma nič, prej grem kakšen evro v minus, da ne govorim o času, ki ga vložim v vse te izdelke, za katere se trudim, da so narejeni na najvišji mogoči ravni. Zakaj potem to počnem? Zato, da moji možgani delujejo tako, kot mora to početi glava profesionalnega glasbenika, in zato, ker občinstvo preprosto preveč pogrešam in je to za zdaj edini način, da se družimo. Obljubim, da ne bom obupal,« se je razgovoril Dejan, ki preživlja res burno leto, saj se poslavlja tudi od televizijskih zaslonov.
SMO EDINI NA SVETU
V oddaji Slovenski pozdrav so bili Poskočni muzikanti namreč skoraj sedem dolgih let hišni bend. »Posneli smo skoraj 250 oddaj in pet Silvestrskih pozdravov ter nekaj festivalov Slovenska polka in valček in tako v svet poslali oddaje, ki so povezale staro in mlado. Danes kratkih, a dolgih sedem let pozneje sem hvaležen, da smo lahko bili del te zgodbe prav mi, Poskočni. Po hitri interni raziskavi smo Poskočni muzikanti edina glasbena skupina na svetu, ki je hkrati televizijski spremljevalni band in ansambel, ki redno igra na terenu. Verjamem in hkrati vem, da se kmalu spet vidimo na eni izmed največjih televizij pri nas. Tisto, o čemer lahko sanjaš, lahko tudi uresničiš, samo dovolj poskočen moraš biti,« nam je skrivnostno namignil Dejan, zdaj pa lahko le čakamo, kje ga bomo skupaj s Poskočnimi spet ugledali. Drugače pa je začel poučevati klarinet, organizira delavnice za najmlajše, prosti čas pa preživlja za pripravo projektov, ki bodo aktualni takrat, ko bo epidemija mimo. »Mogoče nam je šlo predobro, da je zdaj prišla ta kazen. Šalim se – preprosto se mi ne da več izgubljati besed o tem hudičevem virusu, ker sem samo slabo volje, to pa ni v moji vedno pozitivni naravi. Kaj naj rečem, tudi to bo enkrat minilo in takrat bo še bolj veselo, kot je bilo včasih, verjemite mi!«
