Zgodbo libreta Onkraj vrta navdihuje odnos med Almo Mahler in njeno hčerko Manon Gropius, ki je zaradi otroške paralize umrla pri 18 letih. Kaj vas je tako privlačilo pri Almi, da ste jo kot temo omenili britanskemu skladatelju Stephenu McNeffu?
Že pred nekaj leti sem razmišljala o večeru njenih samospevov. Ni jih veliko, so pa zelo lepi. Predvsem sem razmišljala o tem, kaj je bilo na tej ženski tako posebnega, da so bili vanjo tako blazno zaljubljeni takšni znameniti moški. Temu sicer seveda nikoli nisem prišla do dna. Ker sem ravno takrat razmišljala, da bi pripravila ta projekt, sem ga omenila Stephenu McNeffu, potem pa se je on tako navdušil, da sem tisto kar pozabila in smo rajši potem naredili to.
Zgodba libretistke Aoife Mannix je sicer izmišljena, likoma je nadela tudi drugi imeni. V operi se tako Ottilia pogovarja s preminulo hčerko Klaro. Se tudi vi kdaj »pogovarjate« z duhovi?
Prav vraževerna nisem. Sem pa imela zelo rada svojo babico, no, obe sem imela zelo rada, je pa ena toliko dlje živela, da imam z njo včasih »pogovor«. Malo si zamislim, kaj bi ona mislila o kateri stvari oziroma kaj bi bilo njej všeč.
Vas tudi sicer navdihujejo ženske? Bolj kot moški?
Zanimajo me vsi zanimivi ljudje, ne razmišljam samo o ženskih likih. A glede na to, da sem sama ženska, se lahko z njimi bolj identificiram. Toliko časa smo bile zapostavljene, da je mogoče zdaj čas – časi so prijetni za ženske, vsaj v Sloveniji, ne povsod po svetu – da tudi te malo pozabljene like privlečemo iz pozabe.
Kdo pa je (še) vaš vzor?
Poleg Klare oziroma Manon Gropius sem še v dveh operah res občudovala lika, ki sem ju upodobila. Ena je bila Ana Frank, ko smo izvajali monoopero Dnevnik Ane Frank. To delo po navadi človek bere, ko je otrok, in takrat se v bistvu ne zavedaš, s kakšno globino je pisal ta otrok. Kot odrasla sem popolnoma drugače gledala nanjo – zdela se mi je še mnogo bolj zanimiva kot takrat, ko sem bila otrok. Druga pa je bila naša prva povojna lirska pesnica Ada Škerl, ki je izdala prvo pesniško zbirko Senca v srcu, ki pa ni bila napisana dosti v tistem duhu časa, ker je bila tudi precej črnogleda, veliko je bilo bolečine in so jo kritiško uničili. O njej je Ivo Svetina najprej napisal dramo, potem pa jo je predrugačil še v libreto, Tomaž Svete pa je napisal opero Ada.
Če bi lahko en dan preživeli z eno od njih, s katero bi ga in kaj bi jo vprašali oziroma kaj bi želeli videti?
Glede na to, da sta bili Ana Frank in Manon Gropius deklici, bi najbrž pri teh svojih letih rajši preživela dan z Ado Škerl. Tudi s punčkama bi ga z veseljem, a bi bila jaz odrasla, onidve pa punčki.
Kot predsednica Slovenskega komornega glasbenega gledališča ste tudi producentka opere Onkraj vrta. Je bilo težko zagotoviti finance, glede na to, da vemo, v kakšnem stanju je pri nas kultura?
Na naše finance korona ni vplivala, ker je Slovensko komorno glasbeno gledališče zdaj že tretje leto v programskem razpisu ministrstva in bo še prihodnje leto. Nekaj je prispevala Mestna občina Ljubljana. Tako da je imela v tem primeru na nas večji vpliv pandemija. Premiero smo nameravali izvesti junija, pa smo jo morali prestaviti, ker takrat še nič ni bilo odprto, poleg tega pa Britanca nista mogla priti sem. Potem pa nas je sprejel Cankarjev dom – prej smo namreč to mislili imeti v Stari elektrarni – in menim, da so nam bile zvezde tokrat kar naklonjene. Res je bil dober čas za premiero: okužb je bilo malo, nobenih karanten ni bilo .... Mislim, da smo imeli lepo in mirno produkcijo za ta čas, ki ni miren.
Kaj najbolj pomaga oziroma prepriča investitorje? Koliko štejejo pretekle reference in koliko osebni stik, poznanstvo?
Na ministrstvu sploh nimam osebnega stika, ampak gre le za prijave na razpise. Zagotovo so pretekle reference izredno pomembne. Da si jih najprej sploh zgradiš, moraš znati delati z zelo malo denarja. Prepričana sem, da je bila ta podpora kombinacija preteklih uspehov in dobrega programa, ki smo ga prijavili, in upam, da nas bodo podpirali tudi naprej, da bodo prepoznali, da ta denar tudi dobro porabimo, saj si res prizadevam za to. Kar se tiče sponzorskih sredstev, pa za zdaj nismo tako prodorni, ker smo premajhni. Pri nas so omembe vredna sredstva sposobne dobiti samo naše največje hiše. Sicer pa poskušamo in upamo, da bomo imeli srečo – določena podjetja vendarle zelo podpirajo kulturo tudi v Sloveniji.
Za zdaj je opera Onkraj vrta doživela tri uprizoritve, še dve bo na Češkem. Jo boste poskušali pokazati še kje drugje?
Poskušali bomo. Razmišljam, da bi imeli pred Češko še eno v Sloveniji. Tu bodo spet bolj kot finance problem korona in karantene. Naša mezzosopranistka Susan Bickley je namreč res izjemno uspešna pevka v Veliki Britaniji, prava diva, čeprav se ne obnaša tako, ampak jo čaka produkcija v Covent Gardnu in si karantene po Sloveniji ali Češki ne more privoščiti, tako da je v bistvu to zdaj tisto, kar ogroža našo produkcijo. Predvsem skladatelj pa si zelo prizadeva, da bi imeli izvedbe tudi v Veliki Britaniji. Tam smo bili že na zelo dobri poti, dokler se ni zgodila korona, potem pa se je na Otoku popolnoma ustavilo življenje – tam je bilo res zelo hudo in še vedno ni dobro – tako da ne vem. Mi poskušamo, če se bo zgodilo, bomo pa videli.
Zdi se mi res škoda, da je toliko truda vseh vpletenih za tako malo ponovitev ...
Pri tem načinu financiranja, ki ga imamo trenutno, je naše povprečje pet, šest predstav. Več nam jih uspe narediti pri otroških predstavah, ker se bolj finančno pokrijejo. Sicer so vstopnice mnogo cenejše, a nas zelo rade obiskujejo šole in potem imamo tam včasih tudi 14 predstav. Na to sem zelo ponosna. Mislim, da je Slovenskemu komornemu glasbenemu gledališču in Glasbeni matici, s katero velikokrat sodelujemo, pod okriljem Cankarjevega doma (moram poudariti, da so njihova prizadevanja na področju kulturne vzgoje zelo močna) uspelo ustvariti publiko. Otroci se seveda menjajo, učiteljice pa ostajajo. Mislim, da smo jih prepričali, da delamo kakovostno, zato rade pridejo.
Zdi se, da imate raje sodobno kot klasično opero. Imam prav?
Zagotovo. Razlogov za to je več. Prvič, ne bi rada delovala samovšečno, a se mi zdi, da je moj glas zelo primeren za te stvari. Poleg tega se s tem zelo redkokdo ukvarja in tudi veliko pevcev to sploh ne zanima – mene pa to izjemno zanima in mislim, da sem ena od redkih v Sloveniji, ki jo. Tega razen našega Slovenskega komornega glasbenega gledališča – vsaj redno – ne izvaja nihče v Sloveniji. Opera ima svoj program in mislim tudi, da je tako prav. Tudi zato smo mogoče tako uspešni, ker vendarle pa obstaja občinstvo, ki ga to zelo zanima. Mogoče ga ni toliko kot za Carmen ali Nabucco, ampak kljub vsemu pa obstaja, in to me veseli. Letos pripravljamo še dve produkciji, v katerih sicer ne bom nastopila, sem pa njuna producentka. Eno opero piše naša mlajša, odlična skladateljica Petra Strahovnik. Zelo bo zanimiva, ker bo imela za opero res čisto nekonvencionalno tematiko – to je avtizem. Njen navdih je bil roman Marka Sosiča Balerina, balerina, ki govori o avtistični deklici in bo podlaga za ta glasbeni performans. Oktobra ga bo mogoče videti v Cankarjevem domu. Z Akademijo za glasbo in Cankarjevim domom pa bomo novembra – če bo korona dopustila, ampak jaz verjamem, da bo – izvedli fantastično Bernsteinovo opereto Candide. Proti koncu leta bomo še priredili koncert v čast 90-letnici najuspešnejšega avtorja muzikalov vseh časov Stephena Sondheima. Tako da dolgčas letos ne bo.
Ste mati hčere in dveh sinov. Tudi radi pojejo?
To je pa tako kot pri kovačevi kobili. Moji otroci sploh ne marajo peti, radi pa igrajo na inštrumente.
Radi vidijo, če vi pojete, ali je bolj: »Mami, daj nehaj!«?
To drugo. (smeh)
Kot glasbena pedagoginja prav tako poučujete petje na Glasbeni šoli Ljubljana Vič – Rudnik. Kolikšen je interes učencev?
Moje pedagoško delo je še en pošten zalogaj dela, ki pa ga imam zelo rada. Interesa je na srečo kar precej, v bistvu nikoli ne moremo sprejeti vseh, ki pridejo na sprejemne izpite.
Pridejo učenci, ker želijo postati zvezde ali se zavedajo realnosti?
Vsakogar, ki pride k nam na sprejemne izpite, opozorim, da se bomo učili klasiko, ne popa ali jazza, ker se te tehnike razlikujejo. Klasična vokalna tehnika sicer, milo rečeno, ne škodi nikomur. Znanje tega diha, pravilnega govorjenja in petja pride prav v marsikaterem poklicu pa tudi sposobnost javnega nastopanja, ki jo prav tako poučujemo.
