Roman je Jure Godler postavil v okvir domače visoke politike, tajkunov, balkanske mafije, erotičnih masažnih salonov in obveščevalnih služb in je obvezno branje za vse, ki obožujete štoraste detektive in špijone.
V glavnih vlogah napete zgodbe sta slovensko-britanski tandem špicljev Filip Novak in Spencer Spencer Spencer. Lik Filipa Novaka prikliče v spomin nesmrtne ikone, kot so Sellersov inšpektor Clouseau, Nielsenov »golopištolni« Frank Drebin, Atkinsonov Johhny English ali animirani Sterling Archer, s to razliko, da so liki, lokacije, zapleti, dialogi in zgodba tako avtohtono slovenski, da bolj ne bi mogli biti.
Koliko časa je roman zorel v vas?
Pisanje me je mikalo že od malega, resneje sem začel pisati v osnovni šoli, prvo knjigo pa sem izdal leta 2008 – Radio GaGa, Razgaljeni (spomini na sodelovanje z ekipo Radia GaGa). Lani sem izdal tragikomedijo Predsednikova norost (kaj bi se zgodilo, če bi predsednik republike postal nesposoben vodenja države zaradi duševne motnje, scenarij, ki ga ustava ne predvideva), katere gledališko uprizoritev je prekinila epidemija. Idejo za to knjigo, moj prvi roman, sem dobil že leta 2016, tako da se mi je kar nekaj časa svaljkala po podzavesti.
Kako dolgo pa je potem trajalo do njegove uresničitve?
Samo pisanje ni trajalo dolgo, a preden sem našel oziroma sam pri sebi izsilil potreben čas, ki sem ga potreboval za pisanje in popravke, so minila naslednja tri leta, tako da sem se intenzivnega dela lotil šele 2019. Od takrat sem ves prosti čas med snemanji oddaj in drugimi projekti namenil pisanju.
Ste imeli pri pisanju več verzij ali ste imeli že od začetka eno vizijo, ki ste ji sledili?
Pišem tako, da najprej izdelam grob sinopsis celotne zgodbe. Ko sem zadovoljen oziroma ko ključne točke zgodbe delujejo, izdelam še en sinopsis, bolj podroben in razdelan na poglavja. Ko začnem pisati sam roman, pa se sinopsisa in postavk v njem držim, kot se vinjen posameznik drži ograje iz kolov.
Koliko je v romanu vaših lastnih izkušenj?
Težko rečem, koliko je lastnih izkušenj, lahko pa povem, da se držim pisateljske modrosti, da pišem o tistem, kar poznam. V romanu je tako marsikateri del zgodbe, ki temelji na resničnih izkušnjah. Eskapada v kazinoju, recimo, ima kar globoke korenine v resničnosti. Tudi vsakega od likov po svoje nosim v sebi.
Sodeč po opisih predsednikov tako v romanu Casino Banale kot v tragikomediji Predsednikova norost, nimate preveč dobrega mnenja o njih. Bi si našemu, če bi vedeli, da je prebral obe vaši deli, upali pogledati v oči?
Brez težav. Velikokrat sva si že zrla v oči, tudi v obdobju, ko je imel redno tedensko rubriko v oddaji Ta teden. Sam očitno ne vidim povezave med predsednikom iz romana Casino Banale in med našim – lik predsednika v mojih knjigah je namreč nor.
Imate oziroma ste imeli tudi vi kakšnega takšnega prijatelja, kot sta Spencer Spencer Spencer in Filip Novak? Kaj je bila največja neumnost, ki sta jo ušpičila skupaj?
Spencer in Novak sta lika, ki ju sestavlja mozaik karakternih potez, tako mojih kot ljudi, ki sem jih spoznal v življenju. V romanu sem napisal največjo možno eskapado, do katere bi lahko prišlo, če bi imel točno take prijatelje. Razvraten obisk igralnice vsekakor.
Na koncu romana je tudi vaša skladba. S kakšnim namenom ste jo priložili?
Glede na to, da sem skladatelj, bi se mi zdelo škoda, da ne bi skomponiral še štoraste vohunske melodije in jo postavil na mesto epiloga.
Bi si želeli, da bi po romanu posneli film? Morda potekajo že tudi kakšni pogovori v tej smeri?
To bi bilo krasno! Gotovo bi šlo za prvo res visokoproračunsko produkcijo v hollywoodskem slogu.
Bi si želeli tudi sodelovati pri njem?
Vsekakor bi pri tovrstni produkciji želel sodelovati, predvsem pri scenariju. V zgodbi je veliko delov, ki sem si jih zamislil zelo plastično, zato bi rad videl, da bi se kot takšni prenesli tudi na film.
Razmišljate že tudi o nadaljevanju zgodbe?
Seveda, ta dva lika ponujata veliko možnosti za pisanje novih zgodb. Lahko vam zaupam, da je drugi del romana oziroma nov roman z agentoma Spencerjem in Novakom že v fazi končanega osnutka. Bo zelo aktualen in še bolj napet kot prvi.
Napisali ste že biografijo, dramo in roman. Se nameravate lotiti še katere literarne zvrsti?
Za zdaj ostajam pri romanih in dramah. Mi najbolj ustrezajo.
Zakaj bi ljudje med res bogato ponudbo knjig izbrali prav vašo?
Morda ravno zato, ker bogata ponudba knjig ne cveti pretirano na področju komičnih vohunskih kriminalk? V Sloveniji smo v zadnjih letih, skladno s trendi v tujini, dobili kar nekaj dobrih napetih detektivskih romanov in kriminalk, tudi kar nekaj zabavnih knjig, satirična kriminalka v slogu Casino Banale, ki je tako vsebinsko kot z dialogi in referencami zelo slovenska, pa je, kot mi pravijo bralci in poznavalci domače literature, vsaj velika redkost, če ne novost. Zanimivo, ker imajo tudi Slovenci radi parodije vohunskih filmov in zgodbe o štorastih detektivih. Bralci mi pravijo, da jim zgodba in liki vzbudijo prijetne občutke, ki jih imajo tudi ob gledanju filmov iz serije Austin Powers, Pink Panter, Gola pištola in parodij na Jamesa Bonda ...
Kaj pa je bil najbolj bizaren odziv, ki ste ga dobili nanjo?
Nekdo je tvitnil, da se mu zdi, da je v likih veliko mojih karakternih lastnosti – od človeka, ki ga osebno sploh ne poznam, se mi je takšna ugotovitev zdela kar bizarna, ker je še kako točna.
