Rodil se je na Bledu v hotelirski družini, živel pa je v Monaku, Švici, Avstriji, Italiji in Nemčiji. Svojo izumiteljsko žilico je Peter pokazal že zelo zgodaj.
Bil je slab dijak, ampak potem ...
Njegov prvi izum je bila namreč odrezana nogavica, ki si jo je nadel na roko in s tem razveselil mamo, ki se je jezila zaradi njegovega brisanja smrkljev v rokav. Izumil je tudi vabo za ščuke, po zaslugi katere so iz Blejskega jezera potegnili ogromno rib.
Petra je od nekdaj bolj zanimala praktična plat stvari. Ko je v Ljubljani obiskoval gimnazijo na Poljanah, je bil denimo tako slab dijak, da je oče moral plačati, da je opravil malo maturo.
Ko se je prepisal na kranjsko tekstilno šolo, pa se mu je odprl svet. Leta 1939 je postal najmlajši tekstilni mojster. Že v šoli je izumil ročne statve, ki so bile primerne tudi za invalide, in ko je ta patentirani izdelek prodal, se je odločil, da bo izumitelj.
Skupno je podpisan pod približno 400 patenti, od katerih jih je realiziranih 41.
Med njegove najvidnejše iznajdbe štejejo okvirčki za diapozitive, plastična zadrga, pršilnik na steklenički za parfum, ročne statve, vžigalnik s prižiganjem ob strani, stroj za brizganje plastike, zapiralni sistem pri stroju za brizganje plastike, plastični zamaški, umetna smučarska steza za trening, zavite palice za smuk, ki se prilegajo telesu, vezi za smuči, svinčnik za tesarje in šestbarvni kemični svinčnik; leta 1957 je izumil, ne pa tudi izpopolnil avtomobilski airbag, saj takrat ni bilo ustreznih materialov in tehnologije za realizacijo ideje.
Uprizoril je lastno smrt
Med drugo svetovno vojno so namreč njegovo družino Nemci hoteli odpeljati v internacijo. Ko so spoznali, da tke izolacijske plošče iz koruznih vlaken, ki so jih potrebovali za vojake v Sibiriji, pa so jih zadnji trenutek poslali domov.
Ko so ga leta 1943 vpoklicali v nemško vojsko in ga hoteli poslati na fronto v Sovjetsko zvezo, pa je prek Alp in ledenika Silwreta pobegnil v Švico, saj, kot pravi, on ni vojak, ne zna niti sprožiti puške – in bi vsaka vojska, ki bi ga imela v svojih vrstah, zagotovo izgubila. Pri tem je celo uprizoril lastno smrt.
V Kitzbühlu ga je, tako so domnevali, na ledeniku zasul snežni plaz. Za prevaro sta vedela le njegova mati in župnik. Da je bilo vse skupaj bolj prepričljivo, so imeli zanj celo mašo zadušnico.
Sreča ga je na poti spremljala ves čas.
Ko je bival v Monte Carlu, je na plaži njegova hčerka med igro v množici ljudi nekemu gospodu na glavo pomotoma zlila vodo. Hitro se je opravičil v njenem imenu, naslednji dan pa so prejeli kup igrač in vabilo egiptovskega paše, naj se mu pridružijo v njegovem hotelu na večerji.
Moški s plaže je bil namreč Ilhami Husein Paša, sodelavec egiptovskega kralja Faruka. Skupaj sta ustanovila podjetje Florilham in po Florjančičevih besedah gre ravno njemu zasluga, da je postal svetovno znan inovator, saj je razumel inovatorstvo in je financiral tudi njegove napake pri delu.
Med te uvršča ultrazvočno krtačko za zobe, za katero je imel položeno 500.000 švicarskih frankov, a je test pokazal, da bi z njeno uporabo človek na koncu znorel.
Družil se je s kronanimi glavami in filmskimi zvezdami
Peter bi se sicer lahko pohvalil z življenjem, za katerega še sam včasih ni bil prepričan, da ga je res živel.
Svoj prosti čas je namreč preživljal s kronanimi glavami in zvezdami svetovnega slovesa, kot so Gene Kelly, Orson Welles, Johnny Weissmuller, Coco Chanel, Audrey Hepburn, Edit Piaf, Jacques Cousteau ... za soseda pa je imel samega Charlieja Chaplina. V obdobju, ko je živel v Monte Carlu, je odigral tudi manjšo vlogo v filmu Vittoria De Sice z igralko Marlene Dietrich.
O njem so posneli dva filma. Leta 2002 je njegovo življenje v filmu z naslovom "Zgodba gospoda P. F". zajel Karpo Godina, letos pa je luč sveta ugledal še film Vena Jemeršića z naslovom "Stoletje sanj".
Galerija
Poglej vse fotografije (5)
