Na Radiu Aktual ste predstavili pesem Ima jedno svjetlo, ki jo prepevate s skupino The Shades z Nove Zelandije, in videospot zanjo. Kako je prišlo do tega sodelovanja?
Novinarka Tanja Rau me je povezala z vokalno skupino The Shades z Nove Zelandije, velikimi mojstri petja, pravimi talenti in akademsko izobraženimi glasbeniki. Ta četverica fantov, dva sta s Tonge in dva s Samoe, je želela obogatiti svoj izraz s petjem dalmatinskih pesmi. Pri tem jih je vodil Goran Kačurov, sijajni glasbenik, ki vodi Folklorni ansambel Kralj Tomislav v Aucklandu na Novi Zelandiji. The Shades so namreč za turnejo, ki so jo imeli načrtovano za prejšnje poletje, želeli zapeti mojo pesem Kuća naše pisme, ki sem jo zapel s Tedijem Spalatom in Klapo Sveti Juraj na lanskem festivalu v Splitu. Ko sem jih slišal in videl, sem bil iskreno navdušen. Bilo je čudežno slišati pesem, ki sem jo napisal, zapeto od ljudi tako oddaljene kulture. Kakorkoli, zaradi pandemije je bila turneja odpovedana. Takrat so se domislili, da bi The Shades z mano zapeli pesem, in poslal sem jim posnetek kompozicije pesmi Ima jedno svjetlo. Sodelovanje so sprejeli z navdušenjem, še posebno ker smo jo posvetili deklici iz Klaićeve bolnišnice, Anamariji.
Kakšna je njena zgodba, zakaj ste se tako odločili?
Pesem Ima jedno svjetlo je nastala pred nekaj leti, a je nisem objavil. Ko smo bili ob začetku zapiranja javnega življenja, lockdownu, vsi pod pritiskom, še posebej dojemljivi in občutljivi, je Zagreb prizadel potres, katerega žrtev je bila Anamarija. S kitaro v roki sem sedel pred televizijo, in ko sem dojel, da bo ta dan za vedno obeležen z njenim imenom, sem začel igrati to pesem. To je bil moj prvi odziv na novico, pa sem se odločil posneti različico pesmi s kitaro ob sveči na svojem balkonu, kot dejanje sočutja. In moram reči, da so The Shades in Goran Kačurov zares dali vse od sebe ter jih je vodil enak občutek kot mene.
Kako preživljate čas karantene, ko ni nastopov, s čim se ukvarjate? Imate kakšen hobi?
Split je krasno mesto za življenje in mi neprestano daje navdih. Odhod do morja, na plažo Bačvice, picigin, druženje in sprehodi. Doma pa je vse po moje: knjiga, kitara in televizija. Pomembno je polno srce. To, da zdaj nismo na svojih običajnih potovanjih, je samo zaloga za večjo radost in toplejši objem, ko bo ponovno prišel čas za srečanje.
Pravijo vam tudi svetovljan, romantični popotnik, in tudi Ljubljana vam ni tuja, menda ste nekoč igrali tudi na enem izmed ljubljanskih mostov?
Hvala za lepe komplimente. Moje življenje je že od začetka posvečeno potovanjem, tako zunanjim kot notranjim. Zato se iskreno in otroško zanimam za ljudi in mesta, v katera pridem, ko potujem po svetu s svojo pesmijo. Hkrati pa se tisto notranje potovanje in iskanje spoznanja nikoli ne konča. Na teh poteh so vedno tudi tisti, ki jih imam rad, in če dobro pogledam, najdem tudi pesmi, ki šele čakajo, da se jih odpoje. Zato je ta čas, ko je naše gibanje omejeno, pravzaprav priložnost, da malce pogledamo vase, kaj nam tiho trka v srcu in kaj nam šepeta duša. Tako se potovanje nikoli ne konča.
