Kako je biti scenarist pri slovenski televizijski seriji V imenu ljudstva? Kako si razporedite delo? Se jasno ve, kdo je dober za analizo likov, kdo za ljubezenske vložke … ?
Aleš Čar: Rodil se je v Idriji leta 1971 in že ob izidu svojega prvega romana Igra angelov in netopirjev leta 1998 uročil kritike ter prejel nagrado za najboljši prvenec zadnjih dveh let. Ni navdušil le v prvo. Drugi roman, Pasji tango, je bil v novem tisočletju predlagan za Delovo nagrado kresnik. Tri leta kasneje je udaril z zbirko kratke proze V okvari, za katero je bil nominiran za nagrado Prešernovega sklada. Zna z besedami.
Martin: Vedno vsi počnemo vse, mislimo na vse, iščemo odgovore na vsa vprašanja. Ker je pa nekdo močnejši v tem in nekdo drug v drugem, je nujno sodelovati, si pomagati in drug drugega ves čas nadgrajevati.
Aleš: Pri pisanju druge sezone V imenu ljudstva se stvari sestavljajo, dopolnjujejo in nadgrajujejo neverjetno organsko. Brez specializacij in na vseh ravneh hkrati. Vsak je močnejši v kakšni stvari, ampak pod črto gre za zelo lep primer srečanja pravega okolja z znanjem in izkušnjami, česar je v Mangartu na pretek, ter ustvarjalne kemije v scenaristični ekipi.
Kako pomembno je dobro poznavanje likov? Ali zdaj pišete besede z mislimi, na primer, na Ajdo Smrekar oziroma imate pred očmi Niko?
Martin: Zavedanje, kdo bo igral neki lik oziroma kako ga bo upodobil, če je to že pokazal v preteklih epizodah, seveda olajša pisanje, a samo to ni dovolj. V novi sezoni se bo Nika in v njeni koži Ajda Smrekar morda znašla v situaciji, v kakršni še nikoli ni bila, in vprašanje, kako se bo nanjo odzvala, je lahko povsem novo vprašanje tako za lik kot za scenarista. Še zlasti če bo tokrat Nika obremenjena z dodatno težo odkritij – tudi o sebi – ki so bila njej in nam doslej neznana.
Aleš: Razumevanje likov je ključno. Pisanje druge sezone je v tem smislu precej lažje, ker so nam liki že znani, jih samo poglabljamo in nadgrajujemo. Nika je vsaj v moji glavi trenutno bolj ali manj zlita z Ajdo. Oziroma obratno. Večinoma govorita in reagirata sami od sebe.
Vse, kar se zgodi, je posledica dobro zapisane ideje. Ko je ta uresničena, pa se na scenariste ponavadi pozabi. Je to prav?
Martin Horvat: Scenaristično znanje je poiskal na tujem. Po študiju filozofije in filologije je zaključil študij na ameriškem filmskem Inštitutu AFI. Pravijo, da je to ena najboljših filmskih šol v Ameriki. Njegovo diplomsko delo je bilo nagrajeno tudi s študentskim oskarjem, ki jih v Los Angelesu podeljuje ameriška akademija filmskih umetnosti in znanosti.
Martin: Večini scenaristov prija ostati za kamero in v senci, zato so izbrali ta del ustvarjanja filma ali serije za svoj poklic. Večji problem je, da se scenariji in z njimi scenaristi obravnavajo kot nekaj samoumevnega, kot da za nastanek dobre zgodbe ni potrebno ogromno znanja, časa in dela, ampak le prosti čas nekoga, ki brez tega itak ne more – in v zameno zadoščajo manjša žepnina in čestitke v obliki trepljanja po rami.
Aleš: Verjetno je vložek scenarista res nesorazmerno velik v primerjavi s finančnimi in statusnimi povračili. Predvsem finančno plat bi bilo dobro vsaj do neke mere uravnotežiti, ker gre res za velika nesorazmerja. Kar pa se reflektorjev tiče, nimam problema, če še naprej svetijo drugam. S tem človeku ostane več časa in miru, hkrati pa manj možnosti, da naredi kakšno neumnost.
Zadnja leta se v Sloveniji razvijajo televizijske serije, s tem se širi tudi scenaristični kader. Kdo so alfa scenaristi na sceni, ki bi jih vidva omenila?
Martin: Verjetno bi ta trenutek v Sloveniji lahko vse scenariste, ki se preživljajo izključno s pisanjem scenarijev, prešteli na prste ene roke, zato bi bilo nesmiselno izpostavljati zmagovalce v dirki, kjer tekmujejo trije, pri tem pa si delijo eno napol izpraznjeno čutaro vode in izmenično vsak po en kilometer tečejo v istem paru ponošenih superg.
Česa se lahko mladi scenaristi naučijo, npr., na katedri za scenaristiko na AGRFT?
Martin: Pojma nimam.
Aleš: Ne poznam programa scenaristike na AGRFT, zato ne morem komentirati.
Kje sta se učila vidva?
Martin: Sam sem dodiplomski študij končal na filozofski fakulteti v Ljubljani, podiplomski študij scenaristike pa sem končal v tujini.
Aleš: Na konkretnih primerih oziroma projektih, vzporedno s prebiranjem strokovne literature, pregledovanjem filmov in nadaljevank itd. Največ lekcij pa sem povlekel nedvomno prav iz sodelovanja z Mangartom. Sploh glede skupinskega dela.
Jemljeta scenaristiko kot hobi ali kot poklic?
Martin: Absolutno kot poklic. Je pa zgovorno vaše vprašanje, ki priča o tem, kako ga vidijo drugi.
Aleš: Kot hobi. Uradno nimam statusa na ministrstvu za kulturo, prav tako sem zadnja leta večino osebnega proračuna polnil z drugim delom in projekti. Ostaja pa moja prva izbira.
V kako smer se razvija zgodba V imenu ljudstva? In kdaj jo bomo lahko videli?
Martin: Na spored RTV Slovenija prihaja februarja 2021, se bo pa v novi sezoni pokazalo, da ko že misliš, da si prišel do konca, moraš vselej nazaj na začetek, če hočeš zares končati. Tako nekako kot pri pisanju scenarija.
Aleš: Težko je komentirati stvari, v katere si cel potopljen in nimaš distance. Ampak imam res dober občutek.
Kako bi se opisala ženski na vlaku, ki je nikoli več ne bosta videla?
Martin: Po mojem scenariju bi se zagotovo še kdaj videla.
Aleš: Mogoče kot dobronamernega čudaka, s katerim včasih še sam ne vem čisto dobro, kaj naj počnem (povedano z nasmeškom, seveda).
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
