In smo spet nazaj v trenirkah. Saj ne, da se pritožujem, konec koncev sem se sprijaznila s tem, da mi zjutraj ni več treba razmišljati o tem, kaj naj oblečem.
Imam dve trenirki: eno za doma in drugo za ven. Ko grem v trgovino, jo dopolnim z lepim suknjičem in je videti prav trendovsko. Sem pa ob tem razmišljala o tej nuji, da se moram preobleči v nekaj drugega, ko pridem domov. Ne vem, kako je pri vas, a pri nas doma je bilo to v moji mladosti pravilo.
Doma smo bili vedno oblečeni v najslabše »cunje«, ki smo jih premogli. Pa niti ne vem, zakaj. Nikjer v literaturi nisem zasledila, da bi se kdo posvečal tej temi, a predvidevam, da ta navada prihaja iz kmečkega življenja.
Oblačila so bila namreč nekoč izredno draga, zato so bila »ta gmašna« samo za k maši in za »na lepše«. Verjetno pa je razlog tudi v tem, da se čez dan, ko se potikaš naokoli, na oblačilih nabere vse sorte in je pametno ta oblačila sleči, in če že ne oprati, vsaj prezračiti.
Kakorkoli, ko bo vsega tega konec, bom z veseljem spet skočila v svoje najlepše obleke, ki zdaj ostajajo na ogled le na mojem profilu na Instagramu @mjzfashion.
