Spoznali sta se na Facebooku, ko ji je Dragica poslala svojo poezijo. Zvezdana je v njej začutila globlji pomen. Moraš spoznati Dragico, mi je dejala, ko sva pogovarjali pred nekaj meseci. Ker umetnica živi v Belgiji (trideset let je namreč že minilo, odkar je zapustila domovino), se je priložnost ponudila šele zdaj, saj z družino preživlja počitnice v Sloveniji.
Življenje jo je že takoj po diplomi na študiju slovenske in italijanske literature popeljalo v tujino. Najprej v Rim, na Univerzo La Sapienza, tam je bila dolga leta profesorica slovenskega jezika in literature. Vmes se je za nekaj let vrnila v Ljubljano kot profesorica slovenskega in italijanskega jezika, konec devetdesetih pa rojstno državo spet zapustila – s soprogom veleposlanikom sta se preselila v Madrid, in tam je občasno predavala na Univerzi Complutense. Iz Madrida sta se preselila v Bruselj, tam je delovala na področju vključevanja slovenskega jezika v evropske šole ob vstopu Slovenije v EU, bila je uradna profesorica slovenskega jezika za evropske inštitucije, hkrati pa se je vedno bolj posvečala pisanju in publiciranju. V zadnjih letih je izdala kar pet pesniških zbirk, ki so v tujini celo bolj znane kot pri nas. »Pisanje pesmi je zame prva in največja ljubezen,« pravi. Njene pesmi zdravijo – najprej njo samo, v njih pa se najdejo tudi mnogi drugi.
Zdravilka
A ne zdravi le s svojimi pesmimi. »Čutim energije ljudi. Zdravljenje je zame umetnost, prebujanje lepote v človeku, prebujanje njegovega prvinskega ravnovesja. Od majhnega me je fasciniralo vse, kar je bilo povezano z duhovnostjo, s spiritualnostjo.« Prebirala je razne knjige in iskala odgovore na številna vprašanja, med drugim se je spraševala, zakaj privlači določene tipe ljudi, in našla različne odgovore. Ko je imela v Rimu težave z želodcem – ugotovila je, da zaradi stresa –, je iskala alternativne rešitve za svoje težave. »Nekoč sem sanjala, da se nad mano sklanja prelepa mlada ženska in me zdravi. Nedolgo zatem mi je v roke prišla revija Aura, in ko sem v njej zagledala intervju z Ajro Miško Pogačnik, sem vedela, da je to ženska iz mojih sanj, ki me bo zdravila. Z nekaj terapijami me je pozdravila in vpeljala v svet zdravilstva. Bila je moja največja duhovna učiteljica. Vedela in čutila je vse, kar vejo največji guruji sveta. Njena knjiga Dotik večnosti – angelova pripoved pa je postala moja najljubša literatura iz sveta duhovnosti.« Začela se je ukvarjati z reikijem, opravila vse iniciacije ter začela pomagati staršem, sorodnikom in prijateljem. »Rezultati so bili mnogo boljši, kot sem pričakovala,« je navdušena. »Odpirati se mi je začel svet, ki ga nisem poznala, in me zaznamoval kot čista lepota. Vzporedno z zdravljenjem se mi je odpirala sposobnost intuitivnega razumevanja, čutenja in sporazumevanja.«
Astrologinja
Vse to je lahko vključila tudi v učenje astrologije, za katero jo je s svojimi izjemno preciznimi analizami navdušila prijateljica Ana Malenica. »Z natančnimi analizami, ki jih je naredila za vso mojo družino, me je naravnost fascinirala! In postala je moja učiteljica. Veliko časa sem posvetila študiju astrologije. Naredila sem ogromno interpretacij natalnih kart, ker sem se na ta način učila. Ljudje so bili šokirani, kaj vse je mogoče razbrati iz natalne karte, ki je na neki način naša identiteta. Astrologija mi je pomagala mnogo bolje razumeti življenje in ljudi, ki so vstopali v moje življenje. Večina pravi, da ni nič, kar se nam zgodi, naključno, astrologija pa to dejansko potrdi. Iz natalnih kart lahko vidimo, kje smo najboljši, kje so naše šibke točke, točke bolečine. Karta je lahko tudi odličen pripomoček pri psihoterapiji. Vsakemu, ki želi dobro spoznati samega sebe, priporočam, naj poišče dobrega astrologa, da mu naredi analizo njegove karte! V največje veselje mi je, ko nekomu iz radovednosti ali veselja naredim analizo in mi reče, da sem ga naravnost sezula. Z astrologijo si pomagam pri spoznavanju novih ljudi. Vedno pogledam, ali sem energijsko kompatibilna z ljudmi, s katerimi bom ustvarjala, sodelovala, in dejansko se mi vedno potrdi, kar čutim. Astrologija mi predstavlja veliko ljubezen, omogoča mi, da se opolnomočim, da v dvomih ne potrebujem nasvetov sto tisočev ljudi, temveč pogledam vase – kaj se mi dogaja. Na ta način sem svoja največja prijateljica, poslušalka in svetovalka,« se nasmehne.
Pesnica
Največ o sebi pa pravzaprav izve iz svojih pesmi, o katerih pravi, da so sporočilo njene duše. »Prvo pesem sem napisala, uglasbila in zapela svoji mami pri desetih letih. Skupaj z zdravljenjem se je razvijala tudi moja poezija. Vse, kar sem doživljala, čutila, sem zlila na papir. Nastalo je na tisoče pesmi, objavila sem jih morda deset odstotkov. Pisanje pesmi je zame čista magija. To je najvišja lepota! Vse, kar je lepo, je tudi dobro, kar je dobro, pa ni nujno tudi lepo. Vedno sem pisala najprej zaradi sebe, zase. To je zame meditacija, pogovor s sabo, spoznavanje same sebe. Poslušam svojo dušo, kaj mi pripoveduje, kaj mi želi sporočiti.« Kljub delovanju na mnogih drugih področjih, poučevanje jo je recimo vedno zelo veselilo, jo je njena duša vedno usmerjala nazaj k pisanju. »Dragica, ustvarjaj, piši, s tem boš našla pot do drugih, me je nagovarjala. Zato sem sledila svojemu notranjemu glasu, ki me je nagovarjal, naj zdravim s tem, kar ustvarjam, in prebujam lepoto v ljudeh. Pesmi posvečam mnogim dogodkom in ljudem, a nastajajo zaradi mene. Bolečina, ki zaznamuje vsakega od nas v različnih obdobjih, nas uči v tišini, iz te tišine potem pišem pesmi.« Večina ljudi misli, da piše za umetnost, prestiž, da bi se uveljavila in bila prepoznavna. »Ampak seveda ni tako! Pišem jih sebi, amazonki v meni. Z njimi zorim sebe, odslavljam nesmisle v meni, opogumljam žensko v sebi in nazdravljam ljubezni v sebi. Toliko verzov je potrebnih, da začutim, kdo nisem. Brez smisla so pesmi, v katerih me ni, in čas, v katerem me ni, in luč, ki mi ne sveti.« Dragica sodeluje tudi v mednarodnem projektu branja poezije vseh penov sveta. Piše na poseben način, njeni zapisi so unikatni. »Biti kot drugi, ima svoj vir v enosti, biti genialni pa svoj vir v ustvarjalnosti,« razloži.
Na odru
Po Evropi ima veliko dobrih prijateljev – v Španiji, Italiji, Belgiji. »Smo kot majhna družina, prijatelji so moj drugi dom. V enem svojih aforizmov zato pravim, da je prijateljstvo vseprisotnost ljubezni.« Prav zato svoje pesmi piše v različnih jezikih, da jih tudi oni razumejo. »Tudi v španščini in italijanščini se z lahkoto izražam. Ko sem prišla na italijansko univerzo, sem tako dobro govorila italijansko, da sem morala dokazati, da nisem Italijanka. Čisto vse pesmi napišem tudi v slovenskem jeziku. V Sloveniji se nisem nikoli promovirala s poezijo, sem pa, odkar jo pišem, vedno vizualizirala, da ob njej igra glasba in nanjo nekdo pleše.« Ob njeni zadnji pesniški zbirki Ljubezni brez doma, ki jo je napisala v petih jezikih, so se njene sanje izpolnile. »Prvi smo sodobno poezijo izrazili s flamenkom. Koreografijo je pripravil umetnik flamenka špansko-italijanskega porekla, izjemno talentiran plesalec in koreograf Federico Ordoñez, glasbo pa je napisal belgijski umetnik, glasbenik flamenka in kitarist Anthony Carrubba. Tako smo poskrbeli, da je poezija zaživela skozi glasbo, gibe in besede, za večplastno dotikanje z lepoto, torej.« Začeli so gostovati po Belgiji in vsi, ki so predstavo videli, so dejali, da je nekaj posebnega in drugačnega. »Nekateri jokajo, drugi so šokirani, tako se jih pesmi v tej večplastni predstavitvi dotaknejo. Gre namreč za preplet različnih kultur, jezikov, ljudi. Pesmi so v najmanj treh jezikih. Predstavo smo imeli, recimo, na slovenskem veleposlaništvu v Washingtonu, a so si jo ogledali večinoma Američani in bili nad njo navdušeni. Povabili so nas tudi v Univerzitetno gledališče v Milwaukeeju. Pot nam je odprla Američanka slovenskega porekla Isabelle Kralj, plesalka, umetnica in direktorica enega od gledališč. Predstavili pa smo se tudi na slovenskem veleposlaništvu v Bruslju. To me je opogumilo, da smo zaprosili za gostovanje v Sloveniji in imeli lani premiero v osrednji celjski knjižnici. Direktorica Polona Rifelj nas je sprejela z odprtimi rokami. To pa me je opogumilo, da bom na oder postavila tudi svojo naslednjo pesniško zbirko.«
Ljubezni brez doma
V pesniški zbirki Ljubezni brez doma se dotika vseh svojih ljubezni, ki so ostale brez doma, saj se že toliko let seli iz države v državo. »V bistvu smo vsi, ki zapustimo svojo domovino, emigranti, to niso samo Sirci, ki pridejo v svoji stiski trkat na vrata drugih držav. To smo vsi Zemljani tega planeta, ki zapustimo svoje domove in gremo v svet.« Sama je dom poiskala v sebi, v vseh stvareh, ki jo osrečujejo. »Ustvarjanje pa je ob ljubezni do mojih otrok, družine, staršev edina stvar, ki daje smisel mojemu življenju. Edina vasica, v kateri bi se morda počutila zares sprejeta in doma, je vasica ob Muri, v kateri sem se rodila in me spremlja povsod v svetu. Ta počasni tok Mure, prekmurska odprtost, širina, veliko srce. V tujini se nisem nikoli počutila tujka. Vse moje prve ljubezni so vezane na Italijo, to je dežela izjemne umetnosti, zato se tja rada vračam. Španija me je navdušila s svojim ognjem, dobro hrano, odprtimi ljudmi, temperamentom in seveda s flamenkom. Odkar pomnim, sem si želela plesati flamenko. To željo sem vedno potisnila ob stran, dokler se nisem pred desetimi leti končno vpisala na tečaj v Belgiji. Prvo uro sem mislila kar pobegniti. Nikoli mi ni manjkalo samozavesti, ko pa sem se v svojih zrelih letih znašla med dekleti, odličnimi plesalkami, jaz pa čista začetnica, ki ni bila sposobna niti enega koraka, se je oglasila Lilith v meni (Lilith je v astrologiji temna luna, predstavlja ponižano, odrinjeno, diskreditirano žensko, ki jo Dragica opisuje tudi v enem od poglavij v pesniški zbirki Ljubezni brez doma, op. a.). 'Ali boš zbežala ali se boš pogledala v ogledalo,' mi je govorila. Uram plesa mi je bilo na začetku teže slediti kot kateremukoli drugemu študiju v življenju. Šele ko sem se sprejela z vsemi svojimi omejitvami in tem, da se ne smem primerjati z nikomer drugim kot zgolj s sabo in svojim napredkom, so ure stekle. Prek prijateljev, ki sem jih spoznala pri flamenku, sem prišla do najboljših umetnikov v Belgiji, in ti so mi pomagali moje pesmi postaviti na oder.« Njen prvi učitelj flamenka je pravzaprav plesalec in koreograf njenih pesmi. V Belgiji se dobro počuti. Bruselj je izjemno tolerantno, večkulturno, multijezikovno mesto, ki veliko ponuja. Mož dela kot direktor v evropskem parlamentu in je zelo povezan s Slovenijo. Večino svojih počitnic Dragica z družino še vedno preživlja v Sloveniji, ker je od nekdaj želela, da bi se njena otroka, ki živita ves čas v tujini, dobro naučila jezika, da se čutita Slovenca in da na najbolj pristen način spoznata, kako živijo Slovenci. »Otroka sta jo vzljubila, zdi se jima ena najlepših držav na svetu,« je ponosna. »Kadar pridem v Slovenijo, se najbolj veselim obiskov zame posebnih ljudi, ki sem jih spoznala v vseh teh letih. Umetnost pa je tista, ki me povezuje z ljudmi po vsem svetu in prijatelji po Sloveniji.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
