Organizatorji 26. SFF so dva tedna pred začetkom priljubljene filmske prireditve sporočili, da bo festival potekal na spletu in brez občinstva. Uporabniki spletne strani pa so lahko ob plačani naročnini spremljali celoten filmski in spremljevalni program.
Nagrado za najboljši igrani film 26. filmskega festivala v Sarajevu je prejela koprodukcija Eksil kosovskega režiserja Visarja Morine, drama o kosovskem farmacevtu v Nemčiji, kjer se zaradi porekla začne počutiti diskriminiranega in ustrahovanega.
Za nagrade srce Sarajeva se je kljub temu med 14. in 21. avgustom potegovalo 49 filmov v štirih sekcijah – igrani, dokumentarni, kratki in študentski film. Od tega jih je 29 doživelo svetovno premiero.
Na festivalu je tudi nekaj slovenskih filmov. V tekmovalnem programu kratkih filmov je kratki igrani film "Zbogom, Vesna" režiserke Sare Kern. Celovečerec Žige Turka "Ne pozabi dihati", ki je slovensko-italijansko-hrvaška koprodukcija, pa je predvajan v programu Teen Arena.
Slovenija je bila zastopana tudi kot manjšinska koproducentka v filmih "Oče" srbskega režiserja Srdana Golubovića in "Dnevnik Diane Budisavljević" v režiji Dane Budisavljević.
Nagrado častno srce Sarajeva so letos podelil mehiškemu režiserju, scenaristu in producentu Michelu Francu.
Za najboljšega režiserja so v tekmovalnem programu igranih filmov razglasili Ruja Hasanova iz Azerbajdžana za film "The Island Within" o osebnih dilemah šahovskega mojstra.
Srce Sarajeva za najboljšo igralko je dobila hrvaška igralka Marija Škaričić v hrvaško-švicarskem celovečercu režiserke Andree Štaka "Mare", ki govori o hrepenenjih matere treh najstniških otrok, za najboljšega igralca pa grški igralec Vangelis Mourikis iz grško-francoskega filma "Digger", sodobnega vesterna, v katerem je režiser Georgis Grigorakis portretiral življenje moškega na kmetiji.
V dokumentarni sekciji je nagrado srce Sarajeva za najboljši film prejela koprodukcija "Merry Christmas, Yiwu" srbskega režiserja Mladena Kovačevića o kitajskem mestu Yiwu s 600 tovarnami, v katerih izdelujejo božične okraske za ves svet, komunistični ideali pa se že dolgo izgubili svojo vrednost. Med kratkimi filmi pa je zmagal hrvaški film "Antiotpad" režiserja Tina Žanića.
Slovenski režiser Dejan Babosek je letošnji festival komentiral tako:
Stari rek pravi, da začneš pripravljati filmski festival za naslednje leto dan po tem, ko končaš letošnjega. Razumljivo je, da so po celoletni pripravi in vloženem trudu Sarajevo film festival 2020 zaradi ukrepov epidemije covida-19 izvedli v spletni obliki. Taka izvedba festivala pa je sicer bolj tolažilne narave. Prek spleta si lahko ogledaš izbrane filme, predavanja, masterclasse in druge dogodke, kar je precej podoben koncept drugih videov na zahtevo ponudnikom, prek platform katerih si lahko ogledaš filme ali se izobražuješ in jih na internetu najdeš nešteto. Izgubita pa se vsa tista živa energija in duša festivalov, ko si film prvič ogledaš v kinodvorani, ko srečuješ filmske kolege in filmske vzornike na predavanjih v živo, ko spoznavaš nove ljudi in vzpostaviš tako prijateljske, kreativne kot poslovne vezi za nadaljnje projekte. To je tisto, kar je poleg projekcij filmov namen festivalov, in tega se ne da nadomestiti. Tak način pa nikakor ne sme v prihodnosti postati norma. Ljudje smo socialna bitja in filmski festivali so veliki socialni dogodki z vsem svojim spremljevalnim programom. Upam na hitro razrešitev te situacije in to, da se stvari v družbi postavijo v svoj naravni red.
Na nekaj naših vprašanj je odgovoril tudi igralec Aleš Kranjec.
Kakšno je bilo v preteklih letih vzdušje v Sarajevu med festivalom?
Tam sem živel pet let in lahko rečem, da Sarajevo med festivalom postane neko drugo Sarajevo. Mesto nikoli ni tako živo kot med festivalom, res je nekaj posebnega. Seveda k temu pripomore tudi veliko tujih obiskovalcev. Čeprav poteka prek spleta, bo festival letos ponudil bogato bero dobrih filmov in drugih vsebin, ki so sestavni del festivala, kot je Talent campus, pogovori z avtorji itd., res pa je, da gre za povsem drugačno doživetje, če film gledaš recimo v »open air« kinu z nekaj tisoč gledalci, ali pa doma v naslonjaču. Vseeno menim, da kar zadeva kakovost vsebin, lahko pričakujemo festival na visoki ravni, medtem ko bo na druženja, projekcije z gledalci, zabave itd. treba počakati do naslednjega leta.
Kako to situacijo komentirajo vaši kolegi?
Veliko se pogovarjamo o tem. Ravno letos ima nekaj prijateljev premiere svojih filmov na festivalu in vsem nam je žal, da tega ne moremo proslaviti skupaj. Seveda pa se vsi zavedamo, da je varnost na prvem mestu in da se bodo premiere kljub vsemu zgodile. Dobri filmi bodo vedno prišli do ljudi, ki jih želijo gledati, ne glede na to, ali so prikazani na enem od prizorišč festivala ali pa prek spleta.
Torej omejitev velja za vse ... goste in sodelujoče. Kaj to pomeni za tak festival?
Po napovedih gostov letos v Sarajevu ni. Treba je vedeti, da je epidemiološka slika v BiH trenutno zelo slaba in da bi bil prihod gostov iz tujine nepotrebno tveganje. Celoten program bo prenašala festivalska televizija, kjer je bil tudi prenos odprtja festivala. Organizatorji bodo v tej obliki ponudili pogovore z ustvarjalci. Glede na to, da festival vsako leto gosti velika imena iz sveta filmske industrije, je ta situacija zagotovo hendikep za vse, saj odsotnost takšnih imen vpliva na marketing in prepoznavnost festivala, obenem pa ti gosti z veseljem prihajajo v Sarajevo. Ne smemo pa pozabiti niti tega, da ti gosti pogosto predavajo tudi na Talent campusu, in letošnja situacija verjetno pomeni, da bo tudi teh predavanj manj kot sicer.
Ste si ogledali program festivala? Kateri film priporočate?
Pregledal sem program in si pripravil seznam filmov, ki si jih bom ogledal. Kar precej filmov še nisem videl, tako da me zelo veseli, da se je festival začel.
Od teh, ki sem jih že pogledal, bi priporočil dokumentarni film Alena Šimića B4. Po mojem mnenju gre za zelo pogumno umetniško delo, ki je zagotovo vredno ogleda. Naslednji film je Dnevnik Diane Budisavljević, ki je po mojem mnenju prav tako izredno pogumen in pomemben film. Dodal bi še film Nermina Hamzagića Full moon, gre za nizkoproračunski film, ki je obenem Nerminov prvi celovečerec. Zanimiv pa se mi zdi tudi grški postmodernistični vestern Digger režiserja in scenarista Georgisa Grigorakisa.
Iz revije ★★★ VKLOP/STOP ★★★
