Primož Forte je zdaj svoj pristan z družino našel nedaleč od Divače, kjer smo se tudi dobili. Pod senco stare češnje, ki je letos ni utegnil obrati niti polovico, čeprav je kolegom nekaj dni zapored prinašal zaboj svežih slastnih sadežev. V njem večina vidi Guštota iz Ene žlahtne štorije, ampak poletje je član ansambla Slovenskega stalnega gledališča v Trstu začel plešoč in pojoč v Stoletju mjuzikla v koprskem gledališču, konec avgusta pa se bo začel pripravljati na vlogo v predstavi o dveh junakih tržaških procesov.
Tri leta je bil vsak dan v dnevnih sobah številnih Slovencev, rekord so postavili, ko je v enem večeru Štorijo gledalo 184.000 ljudi. Še vedno ga prepoznavajo – tudi tisti, ki Štorije morda niti videli niso. Zdaj jo spet vrtijo in ljudem čisto paše. In se celo sprašujejo, kdaj bo še kakšna sezona.
Je pa tempo za zaposlenega igralca, ko vzporedno še snema serijo, ubijalski. »Ob pol petih sem vstal, spil kavo, ob pol sedmih sem bil že v maski v Ljubljani, od sedmih do devetih sem imel snemanje, nato hop v avto in v Trst na vajo. Ob dveh popoldne sem šel spet na pot proti Brdom snemat na lokacijo do 18. ure, zvečer pa nazaj v Trst.« Ko je prišel domov, se je do enih zjutraj učil tekste. Kakšen tempo! »Se sprašujem, kako sem sploh utegnil dva otroka ustvarit!« (smeh) Olivija in Voranc sta stara tri in eno leto in njunega očka zdaj kamera že malce skomina.
Vloga Avguština Rebule – Guštota iz Ene žlahtne štorije vas je zelo zaznamovala. Ljudje v vas vidijo Guštota in konec. Kaj pa porečejo, ko vas slišijo, da govorite ljubljansko?
Takrat jim postane jasno, da sem res igralec, ki igra Guštota. (smeh) In ker je bilo za Guštota toliko zanimanja in prošenj, sva z Rokom Vilčnikom ustvarila še predstavo Gušto gre na romanje. In ne, to ni stand up, ampak uro in pol trajajoča predstava z repom in glavo. Sem pa na odru samo jaz, to pa res.
Romanja z Guštotom ne igrate več pogosto, vseeno pa ste morali zaradi korone odpovedati nekaj napovedanih predstav. Korona je vse obrnila na glavo, kajne?
Je, seveda. Med koronsko karanteno sem ugotovil, da smo prej preveč noreli. Svet je preveč norel. Vse je bilo prehitro, tudi teater – vse je bilo prenasičeno. Vedno manj se je delalo na kvaliteti, temveč samo na kvantiteti – čim več predstav, premier. Potem je prišlo do površnosti in trg je po mojem mnenju zasičen. Zato sem upal, da bomo po koroni spregledali in nekaj spremenili – da se bo svet na novo vzpostavil in prišel v neki normalen ritem. Se je pa zgodilo ravno obratno! V 29 dneh smo morali narediti predstavo. V zagovor teatrom: morali so uloviti in speljati vsaj še nekaj sezone, ki jim je preostala. Ljudje so septembra kupili abonmaje, dobili pa samo tri, morda štiri predstave, morali pa bi jih šest. Nacionalni teatri – SNG Nova Gorica, Drama v Ljubljani in SNG Maribor – so financirani od države, koprski pa je mestni in odvisen od občine in tudi od prihodka. Zaradi izpada predstav je bil proračun okrnjen in po karanteni so bili primorani speljati čim več predstav. Tako da je bil ritem še bolj ubijalski kot pred korono.
V Italiji, ste omenili prej, v teatrih večinoma sploh ni redne službe?
Pri nas poznamo in imamo organizirano gledališče bolj po nemškem sistemu, medtem ko Italijani že stoletja poznajo tako rekoč »voz in comedio del arte«, kar pomeni, da naberejo igralce svobodnjake in naredijo v enem mesecu predstavo, s katero pol leta nastopajo po vsej Italiji. Redni ansambel ima samo nekaj stalnih teatrov in naš v Trstu, kjer nas je samo še pet. Ne vem, koliko nas bo še to sezono. V Rimu nenehno pritiskajo, zakaj imamo ansambel, če pa drugod v Italiji tega ni. In moramo potem venomer razlagati, da smo bolj naslonjeni na slovenski sistem in igramo abonmajske predstave, torej je drugače kot po preostali Italiji. Si predstavljate, da ste igralec z družino? Dobiš dnevnico in povedo ti kraj, kjer se moraš naslednji dan pojaviti, za drugo moraš poskrbeti sam.
Tako brutalno je v Italiji biti igralec?
Uf! Zamislite si, da ste svobodnjak, ki čaka, da te nekdo pokliče za delo. In ko te naposled le, ti povedo, da potrebujejo v igri nekoga, ki dvakrat na oder prinese kozarec. Boš šel s to igro z nami po vsej Italiji? Rečeš da. Potem te pa naslednji dan pokliče drug, ki ti ponudi vlogo Hamleta. Eh, ne morem, ker bom v drugi igri nosil kozarec – pol leta. Tako je to. Seveda je Italija tako velika, da lahko postaneš tudi eden izmed zvezdnikov, ti nastopajo v filmih, kjer lahko dobro zaslužiš, ampak večina pa ne živi dobro. Trst pa je venomer na prepihu – lovi ravnotežje med italijanskim in slovenskim sistemom. Poleti sem vedno brez dela, razen letos, ko se je zaradi korone vse zamaknilo in smo julija imeli premiero muzikala. Režiser muzikala je Stanislav Moša, legenda češkega muzikala, kjer imajo prav šolo, specializirano za muzikal. In to delajo, da je veselje!
Imeli ste 29 dni, da ste ustvarili muzikal – po koroni. Kako težko ste se zbudili iz »zimskega spanja«?
Točno tako je bilo videti – kot da te zbezajo iz zimskega spanja, ko si kot štorasti medved ves zaspan in počasen. Po treh mesecih si vržen na vaje, kjer ti režiser ploska ena dva tri, dajmo ponoviti! Je pa res, da smo s Patrikom Greblom virtualno nekaj pevskih vaj že opravili.
Vsak od nas poje določene komade, vsi pa plešemo pri štirih točkah – to je bilo pa vsaj na začetku najhuje, saj moraš koreografijo usvojiti v zelo kratkem času. To res rad počnem, od nekdaj sem si želel nastopati v muzikalu, na akademiji smo delali dva cela muzikala (Zgodba z zahodne strani in The Baker's wife) in takrat sem se v muzikal zaljubil! Zato sem se veselil tega, a nas je ustavil covid. Zdaj smo morali napraviti nekaj prilagoditev – na odru ni mogel biti cel orkester, ampak samo trije glasbeniki, ki so s pomočjo tehnologije sicer uspeli doseči poln, bogat zvok, je pa bil problem, ker nismo vedeli, kako se na začetku junija z maskami in ob upoštevanju razdalj sploh lotiti vaj. Potem so nam strokovne službe sporočile, da razmišljajo o obravnavi igralskih zasedb kot gospodinjstev, mi pa smo se tudi dogovorili med sabo, da se ne bomo udeleževali zabav in večjih druženj. Pa saj tako nismo imeli časa – od jutra do večera smo bili v gledališču!
Muzikal je menda ena najtežjih dramskih zvrsti.
Ne bi rekel, da je težji, je pa drugačen. Kot sem že povedal, sem se ga noro veselil, ni mi pa všeč, če se dela površno. Rad imam natančnost, ampak za to potrebuješ čas. Mi pa smo bili pod pritiskom 29 dni – to je ples, še plesalci so imeli težave, kaj šele mi. Igralci muzikale študirajo praviloma po tri mesece, mora ti priti v telo. Ampak končni rezultat je vseeno zadovoljujoč in samo upam, da bomo lahko igrali. Načrtovane so predstave v Kopru, Trstu in Novi Gorici, kar je okoli 30 predstav. Ne vem, kaj bo septembra, ko bo že – kaj, tretji val?
Za ples in koreografske točke nimam ravno idealne postave, ste dejali. Kako se razumete s plesom?
Rad ga imam, čeprav nimam ravno konstitucije za plesalca, se pa potrudim, no. (smeh)
Imate dober občutek za ritem in muzikaličnost, kar seveda ni presenetljivo, ko pa vemo, da bi lahko bili kitarist.
Res je, igral sem klasično kitaro, nikoli pa nisem bil v bendih – dobro, dekleta ob tabornem ognju sem s kitaro tudi znal osvajat. Tistih nekaj komadov, kot sta Bolje biti pijan nego star in Je v Šiški še kaj odprtega, sem že znal. (smeh)
Zakaj se naposled niste odločili za profesionalno pot kitarista?
Kaj se je naučil od Italijanov?
Da v testenine med kuhanjem nikoli ne daš olja, na riž pa ne parmezana.
V drugem letniku gimnazije sem zaključil nižjo glasbeno in bil sem že tik pred tem, da grem na srednjo glasbeno, tudi profesor kitare je bil za to, vendar so v Španskih borcih pod direktorovanjem Iztoka Valiča po vseh ljubljanskih gimnazijah razpisali avdicijo za predstavo Midsummernigt dream v stari angleščini, v kateri so nastopali sami dijaki. Režiser pa je bil en starejši gospod iz Anglije, William Russel. Pa smo se fantje zmenili, da seveda gremo v to. Sodelovali so tudi Jan Bučar, Marjan Šarec, Alida Bevk, s katerimi sem se potem srečal na akademiji (AGRFT). Takrat sem se zaljubil v teater, v ta način življenja – vaje, masko, publiko, posebno energijo ... In potem sem razmišljal: če bom igral kitaro, bom vse življenje delal samo to, kot igralec bom pa počel marsikaj, v kakšni predstavi igral tudi kitaro.
Kaj je bilo pa z vašo dijaško predstavo?
Super je bilo! Igrali smo jo po vsej Sloveniji, kakšnih 40 ponovitev! Si morete misliti – 16-letni mulci?!
In z vami Marjan Šarec, nekdanji premier?
Ki se je potem vpisal na AGRFT in sem ga leto ali dve kasneje srečal tam.
V Stoletju mjuzikla pojete tudi komad If I were a rich man (Če bi bil bogataš). Kaj bila vaša prva poteza, če bi obogateli?
Odplačal kredit za tole hišo, da bi bil svoboden. Tukaj sem našel neki mir, ugotovil sem, da me skrb za hišo in vrtičkarstvo zelo pomirjata; med vajami sem vedno hodil brkljat po zemlji. Zato pravzaprav ničesar ne potrebujem, nobene jahte, recimo. Dovolj mi je tale hiška z zaprtim borjačem, v katerem lahko gledam otroka med igro.
Koliko je stara vaša hiška?
200 let! Ima 80-centimetrske zidove. Veste, koliko spominov nosijo?!
Glede na to, da ste bili 13 let najemnik, vam je glede stanovanjske problematike potemtakem vse jasno?
Kot najemnik sem živel v Kopru, Trstu, Ankaranu in Bertokih. In najemal sem tudi skromna bivališča, da sem lahko več prihranil. Štorija mi je pomagala, da se je nabralo več prihrankov, s katerimi sem potem lahko zaprosil za posojilo, do katerega kot svobodnjak ne moreš z lahkoto.
Za kaj bi se vam zdelo vredno podati na romanje?
Za mir v duši, definitivno. Zadnjih deset let je nor delovni tempo in strašen pritisk na prekarce, svobodnjake. Zdaj je pa najhuje, saj se ne morejo obrniti na nikogar – ni dialoga. Mnogi od marca niso delali nič. Od česa bodo živeli? Enako kot jaz imajo po dva otroka in kredite. Ne vem, kaj bodo naredili, se prekvalificirali? Zato bi šel na romanje, da obdržim delo, ki ga imam rad.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
