Jasmina nikoli ni zares pozabila, kako ji je mama za vsak rojstni dan razlagala, da je imela zelo težak porod. Rodila jo je v porodnišnici, z arogantno babico ob sebi. A to še ni bilo najhujše. Ko je po umetnih popadkih ugledala svojo dojenčico, je bila ta povsem modra v obraz, saj je imela popkovino kar trikrat ovito okoli vratu. Mar Jasmine ni bilo nič strah, da bi se ji ponovila mamina zgodba? Da bi doma rodila dojenčico, ovito v popkovino, in bi jo bilo treba hitro rešiti? Ne, te skrbi je niso ustavile pri odločitvi, da bo rodila doma.
Želja se ji je uresničila.
Za 31. rojstni dan si je v krogu domačih, ko je upihnila svečko, zaželela nosečnosti. O njej je razmišljala, tudi ko je stopila na žarečo preprogo, saj vsako leto ob rojstnem dnevu organizira hojo po žerjavici z gledalci svoje oddaje. Le nekaj dni pozneje so se tradicionalno odpravili na Iž. »Skupina je prišla z avtobusom nekaj ur pozneje kot midva s partnerjem Žigo z avtom in bilo je ravno dovolj časa, da sva se predala drug drugemu brez gledanja na koledar, merjenja temperature ali česarkoli podobnega ... Le izkoristila sva trenutek, saj je Žiga ves teden spal v šotoru med borovci, jaz pa zaradi logistike skupine v hotelu. Takrat niti nisem razmišljala, da imam plodne dni. In nekaj tednov pozneje ... menstruacija bo prišla, nekaj me zvija. Nič. Naslednji dan nič. Čudno. Nikoli mi ne zamuja, točna je na uro! Bila pa sem zelo utrujena, zato sem pomislila, da sem morda noseča. Ah, kje ...« pripoveduje. A rojstnodnevna želja se ji je uresničila. Po dveh opravljenih nosečniških testih ni bilo dvoma. Postala bosta starša.
Se bo obdržala?
Za Jasmino to ni bila prva nosečnost. Pred šestimi leti je zanosila z bivšim partnerjem, a doživela spontani splav. Strahu, da bi se zgodba ponovila, se na začetku nosečnosti ni mogla otresti. A sledil je prvi in edini uradni pregled pri njeni ginekologinji v Leonišču. »Nadomestna ginekologinja me je prepoznala in bila izjemno prijazna, razumevajoča ter rekla: 'Saj vi boste rodili doma, kajne?' Začudeno sem jo pogledala, saj o tem tedaj še nisem razmišljala. Preveč sem bila obremenjena s tem, ali bom sploh ostala noseča.« Ginekologinja ji je svetovala, naj veliko meditira in se še naprej zdravo prehranjuje.
Kaj za vraga, doma misliš roditi?!
Po 12. tednih nosečnosti, ko je minilo najbolj rizično obdobje, sta se z Žigo odpeljala k staršem, da jim sporočita veselo novico. Predvajala sta jim posnetek srčnega utripa, ki sta ga poiskala na spletu. »Najprej niso dojeli, potem pa me je mama pogledala globoko v oči in rekla, noseča si. Sledile so solze in seveda naval vprašanj (skrbi), saj vedo, da velikokrat uberem zanje čudne poti. 'Joj, pa ne ješ mesa,' se je bala moja oma. 'Joj, kaj za vraga … doma misliš roditi?' so bili prvi komentarji družine.« Da, odločila sta se, da bo rodila doma. »V pravem trenutku je prijateljica Vesna Juvan predlagala babico, ki bi bila zelo primerna zame. Babica, sicer dr. Teja Škodič Zakšek, sodeluje z izjemno dulo Ksenijo Malio Leban. Skupaj sta vrhunski tandem. Teja je namreč izjemno strokovna, ima izkušnje in ne zavija v celofan. Začutila sem, da ji lahko povsem zaupam in da me bo znala postaviti na prave tire, če bom zašla.« Kot se je izkazalo, ko je napočil čas poroda, je občutki niso varali.
Ni si dovolila, da bi se bala poroda.
Namesto na strašljive zgodbe se je pred porodom raje osredotočala na navdušujoče izkušnje. »Seveda pride strah, a to so samo misli. Zaradi njih si nisem dovolila, da bi se bala poroda. Kadar so me vendarle preplavile, sem si ponavljala 'zaupam, da zmorem kljub dvomom vase, saj ženske to počnejo že tisočletja'.« Tako pred nosečnostjo kot med njo je redno obiskovala akupunkturista v Ljubljani, nekajkrat Sabino Cimerman (bownova terapija), kranio-sakralno terapijo, ki zelo pomaga tudi po porodu, med nosečnostjo pa je odkrila še float spa – lebdenje v vodi, ki se ji zdi izjemna izkušnja in jo vsakemu toplo priporoča.
Sto zadnjih zmenkov v dvoje in koronavirus.
Malo pred predvidenim datumom poroda sta z Žigo redno vsak dan hodila na zmenke, na vikende v dvoje, in vsakič sta rekla, da je to zadnjič, preden postaneta starša. »Teh zadnjih zmenkov v dvoje je bilo res ogromno in na koncu sva se smejala vsakič, ko sva kam šla, saj sem rodila več kot mesec pozneje, kot sem mislila. A bilo je zabavno. Hodila pa sem vedno težje, otroček je bil res že pripravljen. Počutila sem se, kot da imam med nogami žogo za bovling. Potem pa se je začelo – agonija s koronavirusom. Kot večina tega najprej nisem jemala resno. No, še danes virus vidim drugače kot večina ljudi, sem pa z vse večjo resnostjo opazovala ukrepe države. Vsakič znova sem bila hvaležna, da bom rodila izven sistema. Kolikor se je najina odločitev za porod doma ljudem zdela radikalna, pa je bila v času koronavirusa kar naenkrat pametna in tudi Teja je povedala, da ima vrsto izrednih primerov in da želi vse več žensk roditi doma, ker si ne upajo v porodnišnico.«
Zdaj pa res.
Če bi Jasmina rojevala po klasični poti, bi zelo verjetno, tako kot njena mama, v porodnišnici rodila z umetnimi popadki. Glede na prvi postavljeni datum poroda je namreč zamujala že 17 dni in vsi, razen nje in Žige, so že bili v skrbeh. To ju je začelo živcirati. Vsi so želeli, da bi končno rodila, pa se še kar ni zgodilo. »Seveda obstaja tudi meja, ko babici po zakonu odvzamejo licenco, če se čaka predolgo, in ta čas se je nevarno približeval. A po zadnjem roku smo imeli še nekaj malega časa, tako smo bili povsem po zakonu in v mejah dovoljenega. Odločila sem se, da na akupunkturni seansi dr. Yao Junhao postavi iglice na točke, ki sprožijo porod, če je dete pripravljeno. Če je pripravljeno, deluje, če ni, pa ne. Ob 12. uri sem zaključila akupunkturo z navodili, da se lahko popadki začnejo čez eno uro in vse do 24 ur. Rahli popadki so se začeli okrog sedme, osme ure zvečer. Ksenija in Teja sta bili v nizkem štartu, parkirani kakšnih 500 metrov od hiše, čakali sta na moj znak. Medtem je Žiga zagrnil vsa okna, prižgala sva rdeče luči, pripravila prostor, namestila prigrizke, pripravila vodo, posteljo in vse potrebno. Merila sem popadke, bili so manj intenzivni, a nekje na štiri do šest minut. Ob 21. uri sta prišli. Zelo tiho. Sedli sta na tla, vsaka na svojo stran. Teja mi je povedala, da lahko neham meriti popadke. Odložila sem telefon in se prepustila popadkom, voda pa je odtekala ... Najprej sem porabila kakšnih 20 vložkov, potem pa sem se le slekla in pustila vodi, da teče. Vmes sem igrala na svoje kristalne instrumente, se sprehajala, Žiga me je masiral, postavljala sva se v različne položaje, tiho smo se pogovarjali. Intenziteta je rasla, niti enkrat pa nisem imela vaginalnega pregleda, da bi ugotavljali, koliko sem odprta. Preprosto smo se prepustili poteku poroda, vse dokler niso bili popadki tako intenzivni, da sem vmes potrebovala stisk kosti medenice. Potem tudi to ni več ustrezalo. Popadki so bili vse močnejši in močnejši. Spreminjala sem položaje, vsekakor pa nisem bila nič na hrbtu. V nekem trenutku sem Tejo vprašala, kdaj bomo postavili bazen, saj sem nameravala roditi v vodi. Povedala mi je, da je za to že malo pozno. Sprejela sem. Čez nekaj popadkov, ko sem bila v čepečem položaju, sem vprašala Tejo, ali lahko med popadkom pritiskam. Potrdila mi je, da lahko in da kažem vse znake, da sem dovolj odprta, čeprav ni naredila niti enega fizičnega pregleda. Vse to je izvedela iz govorice telesa.«
Porod je miselna igra.
Pritisk je bil vse močnejši in močnejši, popadki so bili res močni. »Menjavala sem različne položaje, najbolj mi je ustrezal čepe ali na vseh štirih, nekaj popadkov iztisa pa sem preživela tudi na boku. Porod je res miselna igra. Ko glavica potuje skozi vaginalni kanal, se premika naprej in nazaj. Naprej in nazaj. Občutek imaš, da ne napreduješ, čeprav napreduješ. Tu sem potrebovala največ mentalne moči, hkrati pa sem se vmes ustrašila bolečine, a se kmalu zbrala in nadaljevala. Navodila Ksenije in Teje so bila bistvena, podpora Žige tudi,« pravi. Na uro med porodom ni gledala. Potem pa je v nekem trenutku začutila pekočino. »Postalo mi je jasno, zakaj temu pravijo ognjeni obroč! Pekočina je bila tako močna, tako intenzivna, da glava takoj uide v misli, da tega ne moreš več zdržati ... A sem in upoštevala Tejina navodila, da ne bi potrebovala šivov zaradi raztrganin. In glavica je pogledala ven! Dotaknila sem se je in naznanila, da želim sama ujeti dojenčka! Bila sem na kolenih na kavču, nisem mogla verjeti, a samo glavica je bila zunaj, ko sem že slišala neke glasove ... Še en pritisk in dete je zdrselo iz mene prej, kot sem pričakovala. Bila sem v šoku, prijela sem otročka, kolikor hitro sem lahko, in slišala glasen jok. Nisem mogla verjeti. To se je zgodilo. Res se je zgodilo. Pred mano je bil Žiga in jokal. Jaz pa ne! Bila sem povsem prisotna in kar nisem mogla verjeti, da je res mimo, da se je res zgodilo. Po nekaj minutah sva z Žigo pogledala, kaj imava. Spola namreč nisva vedela, so pa vsi napovedovali in iz mojega telesa brali, da bo fantek. In potem jasno vidim, da je punčka!?! Kaaaj? Punčka? Punčko imava? Bila sem v šoku, še Teji sem rekla, naj pogleda, ali je res punčka, čeprav je bilo očitno, da je. Še smejati sem se začela, kako nas je ta deklina vse zavedla.«
Konec dober, vse dobro.
Čustva so jo preplavila šele, ko je vsa krvava s pomočjo dule odšla pod tuš in videla, kako Žiga pestuje njuno dete. »Zjokala sem se od sreče, a hkrati še vedno nisem povsem dojela, da imava res punčko. Pogledala sva na seznam in ugotovila, da je ime za datum njenega rojstva Gaja. Gaji sva izrekla dobrodošlico in po dveh, treh urah je bil čas, da se poslovi od popkovine, ki smo jo izžgali s svečko iz čebeljega voska, nato pa še prerezali. Teja je pregledala placento, Ksenija naredila odtis na platno, nato pa smo placento razrezali za štiri dni uživanja, nekaj pa smo je zamrznili za kasnejši obred pokopa. Ja, placento sem zaužila! Žiga mi je pripravil smuti. Vonj in okus je povsem prekril z banano in jagodičevjem. Prav okusno je bilo, še sam je poskusil! Vsi sesalci namreč pojedo svojo placento za hitrejšo regeneracijo, in kljub temu da ne jem mesa ... No, tisti dan sem očitno ga in še tudi dneve pozneje. Teja in Ksenija sta pregledali dete, zapisali potrebno, vse pospravili in odnesli, mi pa smo zaspali in se crkljali.«
Jasmina si ne bi želela roditi kakorkoli drugače. Vseeno pa se zaveda, da porod od doma morda ni primeren za vsako žensko, še najmanj za tiste, ki odgovornost in zaupanje raje preložijo v zdravstvene roke. »Če rodiš doma, moraš sam veliko raziskovati, brati, se česa naučiti, takšna odločitev pa tudi ni zastonj. Porod doma namreč kriješ sam (okoli 2.000 evrov), zavarovalnica nič ne pomaga, četudi je porod v porodnišnici v okviru osnovnega zavarovanja. Upam, da se bo to spremenilo, saj je v mnogih državah porod doma za zdrave nosečnice redna praksa.« Vsem nosečnicam in tistim, ki nosečnost načrtujejo, pa polaga na srce, naj najprej poskrbijo za svoje zdravje. »Z Žigo sva se kar eno leto, preden sva sploh poskusila zanositi, ukvarjala s svojim zdravjem in ga krepila. To se mi zdi zelo pomembno. Če se ne ukvarjaš z zdravjem, se moraš slej ko prej ukvarjati z boleznijo,« je prepričana. Kar zadeva njeno zgodbo, pa pravi, da se zdaj šele zares začenja.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
