Tako je povedal eden njegovih glasbenih prijateljev, ki so se vsi po vrsti to nedeljo zbrali na pogrebu, ki je bil vsekakor zelo rockersko-zvezdniški. Magnifico, Lovšin, Kreslin, Buldožer, Don Mentony Band, Saša Vrtnar, Jurak, Klinar, Rupel, Tokac, Benč, Kovačič in še bi lahko naštevali, saj so bili, kot je rekel Zvone Kukec, kitarist Don Mentony Banda, vsi tam, sam pogreb pa je bil »zelo lep, čustven in dostojanstven. Tudi pelo in igralo se je …« Jasno, Dobra mrha je bila prav tako med skladbami, ki so v nedeljo donele po pokopališču v Naklem, saj je to zagotovo največja uspešnica tega izjemnega umetnika, ki je ustvarjal dobro glasbo, bil vedno dobra družba in skrbel za zabavo vseh okoli sebe. Nase je žal prevečkrat pozabil, kar je med drugim pripeljalo do tega, da je po dveh letih bolezni prezgodaj (v 68. letu) umrl sam v svojem domu, kjer so ga našli po tem, ko ga sin ni mogel priklicati na telefon in so v lokalu pod blokom opazili, da sumljivo dolgo niso uživali v njegovih domislicah.
Ko na poljih kulturnega ustvarjanja prečesavamo bero umetniških dosežkov, vedno iščemo ustvarjalca, ki je nekaj posebnega, ki v nečem »štrli« iz povprečja, ki je na nekem področju dosegel vrh. Na področju sodobne rock glasbe je v slovenskem prostoru tak ustvarjalec gotovo Janez Zmazek - Žan. Že s skupino Buldožer se je zapisal med legende, ne le slovenske, pač pa tudi jugo scene, saj velja zasedba za enega glavnih stebrov jugoslovanske sodobne glasbe. Zmazek se je skupini Buldožer pridružil leta 1979 in že prvo sodelovanje je bilo zelo uspešno. Skupaj so ustvarili glasbo za film Živi bili pa vidjeli in še istega leta na filmskem festivalu v Puli prejeli zlato areno za glasbo. Skupaj so posneli mini album Rok end roul, dvojno koncertno ploščo Ako ste slobodni večeras in studijski album Nevino srce.
Ko se je podal na samostojno pot in med drugim ustanovil zdaj že kultno skupino Don Mentony Band, se je takoj videlo, da kot ustvarjalec ne bo počival na lovorikah. Svojo rockersko držo je še okrepil in ustvaril povsem svojstven slog, po katerem ga bodo gotovo poznale še generacije za nami. Ne nazadnje je bil tudi izjemen avtor za druge izvajalce; Sašo Vrtnar, ki je bil med žalujočimi na nedeljskem pogrebu, je skladbo Vrtnar sicer izvrstno izvedel, ampak velika uspešnica 90. let je postala predvsem zaradi domiselnega Žanovega besedila. Žan je zagotovo prav tako zaslužen za največje uspehe skupine Rok’n’Band in še nekaterih drugih izvajalcev, čeprav je tudi sam s prepoznavnim glasom izvrstno interpretiral svoje verze. Zagotovo drži, kot so med drugim zapisali v govoru na pogrebu Peter Lovšin, Boris Bele, Borut Činč, Primož Grašič (ki je v nedeljo igral na kitaro), Magnifico, Vlado Kreslin in Zoran Predin, da je z »izjemnim glasbenim talentom in virtuoznostjo odpiral nove svetove v našem glasbenem prostoru. S pogumom in izvirnostjo je tlakoval pot popularne glasbe vsem mladim skupinam, ki prisegajo na blues in rock 'n' roll. S svojo glasbo in nastopi po koncertnih prizoriščih in festivalih je prispeval k promociji slovenske avtorske ustvarjalnosti.«
Žan je zabaval množice. S svojim Don Mentony Bandom je bil med drugim predskupina ZZ-ja Topa v polni dvorani Tivoli, tako da občutki, ko ga izpod odra spodbuja večtisočglava množica, zanj niso bili neznanka. Žal pa zadnji dve desetletji, odkar se je razšel s svojo partnerico, ni našel dvojine in se je zvečer vračal v prazno stanovanje. Vedno je bil velik boem, menda največji na naši rock sceni, tako da na nasvete za bolj zdravo življenje ni dal veliko. Verjetno je zato odšel prezgodaj. Pa čeprav je že zdavnaj naredil tisto, kar je najbolj pomembno: vsem dvomljivcem, ki imajo vedno raje tuje kot domače, je z vsakim svojim besedilom dokazal, da ni res, da se v slovenščini ne bi dalo peti in delati dobrih rock rim. Prav nasprotno! Ljubljanščina je ob njegovem daru postala jezik, za katerega se zdi, da je kot ustvarjen za besedila s humorjem, duhom in ne nazadnje globino.
