Sam je arhitekt in umetnostni zgodovinar, gradovi ga zanimajo že od malega, od leta 1986 pa se poklicno ukvarja z raziskovanjem stavbne dediščine v Sloveniji, zlasti gradov in dvorcev, čeprav je sicer profesor mariborske Fakultete za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo. V svoji glavi hrani neverjetno število podatkov, zgodovinskih dejstev in zanimivih zgodbic - ne le o gradovih, ampak še o marsičem drugem.
Kdaj so vas pritegnili gradovi?
Že zelo zgodaj. Moja babica je odraščala na gradu Kočevje, dedek pa je veliko počitnic preživel na majhnem dvorcu Grič na Mirni in sta mi o tem veliko pripovedovala, teh stavb pa ni bilo več, ker sta v drugi svetovni vojni propadli, zato sta še toliko bolj burili mojo domišljijo. Druga zgodba pa je, da sem pri desetih letih s starši obiskal grad Turjak in me je stavba tako pritegnila, da sem si rekel, da bom naredil njeno maketo. In od takrat zanimanje za gradove ni popustilo, še zdaj »drajsam« grajske zidove. (smeh)
Vaše makete gradov so razstavljene tudi na Ljubljanskem gradu v okviru razstave Mogočni varuhi preteklosti: Gradovi na Slovenskem. Te so še iz tistih časov?
Malo mlajše so, ker sem tiste prve v momentu samokritike uničil. (smeh) Najstarejša maketa tu je grad Kamen iz leta 1992; tako natančno vem zato, ker sem jo ustvarjal med vojno za Slovenijo, ko so streljali na oddajnik na Pohorju, starši pa so besneli, naj grem v klet. (smeh)
Igor izdeluje tudi makete gradov, okoli dvesto jih ima v svoji zbirki, nekatere so razstavljene tudi na Ljubljanskem gradu v okviru razstave Mogočni varuhi preteklosti: Gradovi na Slovenskem.
Kdaj ste se zavedeli, da se želite z gradovi tudi poklicno ukvarjati?
Že v osnovni šoli me je zelo zanimala stavbna dediščina in sem si želel delati pri spomeniškem varstvu. Za to sta bili dve možnosti študija, arhitektura ali pa umetnostna zgodovina. Svetovali so mi arhitekturo, ker me bodo tam naučili risati. A je študij tako hitro minil, da sem si rekel, zakaj ne bi šel še čez cesto na Filozofsko fakulteto. In sem končal še to, kar je super kombinacija.
Zakaj so gradovi ljudem nasploh tako zanimivi?
Gradovi so fenomen, ki burijo domišljijo ogromnega števila ljudi po vsem svetu. Celo kralj Butana je po študiju v Angliji poklical švicarske arheologe, da so mu izkopali neki grad na nadmorski višini nad 2000 metri, kjer naj bi živeli zmaji. Skratka: težko je pojasniti to zanimanje za gradove, ni racionalno, bi rekel, da je bolj stvar srca kot glave. Gradovi imajo tako močno tradicijo, toliko zgodb se veže nanje, da nikoli niso dolgočasni in se lahko z njimi identificiramo.
Ob omembi gradov imamo vedno neke romantične predstave, čeprav je v resnici bilo ravno obratno.
Res je, čeprav sam po duši nisem toliko romantik, bolj me je zanimala prava resnica. Če se vrnem k zgodbi dedka in babice in gradov, ki ju ni več in o katerih niti ni kaj dosti fotografij: zanimalo me je, kakšni sta bili ti stavbi v resnici. Na primer, babica je razlagala, da so knezi Auerspergi, kadar so ustrelili medveda, tega prinesli pod arkade - kako so bile te arkade videti? Zanimala so me realna dejstva, ne pa romantično življenje s kraljičnami, belimi konji in graščaki. Zanimala me je surova arhitektura. Gradovi so tako zanimive stavbe, čisto drugačne od današnjih bolj ali manj brezobličnih škatel, v katerih bivamo. V njih se plasti nalagajo. Sodobna stavba je tridimenzionalna, grad pa je štiridimenzionalen, saj ima še dimenzijo časa.
Predjamski grad - edini v celoti ohranjeni jamski grad na svetu - se ponaša z legendo o roparskem vitezu Erazmu.
Razumem, vas torej zanima skelet, medtem ko večino bolj zanimajo zgodbe. Imate svoj najljubši grad?
Ne. Po navadi je to tisti, s katerim se trenutno ukvarjam. Danes je to na primer Lemberg, ker sem bil dopoldne tam, da vidim, kako napreduje obnova.
Na gradove gledamo kot na nekaj strašansko starega, a v resnici so stari največ okoli tisoč let, kajne?
Pred letom 1000 ni bilo gradov, imajo sicer neke predhodnike, ljudje so takoj, ko so se v mlajši kameni dobi za stalno naselili, začeli graditi obzidja in utrdbe, kar pa niso gradovi - jim je pa skupno, da človek vedno poskrbi za zaščito pred sočlovekom. Malo žalostno, a v to je vloženo ogromno energije, zato imajo gradovi tudi veliko sporočilno vrednost.
»Obnove gradov lahko tudi združijo ljudi. Najlepši primer za to sta grad Mirna in Marko Marin. Marin je kot deček videl, kako je med vojno grad gorel, potem je dve desetletji spremljal, kako so ljudje odnašali kamenje. Odločil se je, da mu vrne življenje in ponos. Leta 1962 je razvaline dobil v 99-letno uporabo, kot mladi profesor na AGRFT je rekrutiral svoje študente (tudi Mileno Zupančič, Borisa Cavazzo in Svetlano Makarovič), da so začeli čistiti ruševine. Najprej so ga ljudje označevali za norega, a v dveh desetletjih je to klimo spremenil in združil ves kraj, da mu je pomagal. V petdesetih letih je tako iz nič nazaj zgradil cel grad.«
Trdite, da je bilo v Sloveniji okoli tisoč gradov in dvorcev, od tega med tristo in štiristo srednjeveških. Koliko jih je še danes ohranjenih?
Tega si skoraj ne upam reči. Ocene se zelo razhajajo, za zdaj je najzanesljivejši vir zbirka Grajske stavbe, ki jo je začel Ivan Stopar, jaz pa sem jo končal. Mislim, da jih je pod streho okoli štiristo.
Kakšno je stanje naših gradov?
Zelo različno. Nekateri so zgledno obnovljeni, revitalizirani, imajo neko svoje življenje in blišč, kot na primer protokolarni objekti (Brdo, Strmol), največ jih je muzejev, nekateri so v še razmeroma dobrem gradbenem stanju, a prazni in ne vemo, kaj bi z njimi (npr. Dornava), drugi pa so razbiti, razvaline, nekateri že od srednjega veka, recimo Celjski grofje so sistematično uničili približno 30 gradov, deloma celo lastne, da ne bi padli v roke Habsburžanov. Nekateri so zgoreli - v 16. in 17. stoletju je bilo ogromno požarov. Po propadu fevdalizma so jih kar nekaj razkrili, in to tudi kakšne zelo lepe, na primer grad Školj pri Škocjanskih jamah, biser nad reko Reko. Ogromno škode so naredili tudi prva in druga svetovna vojna in povojno plenjenje opreme. Danes pa se ne zavedamo oziroma ne znamo prepoznati niti tega, kateri so najpomembnejši gradovi, in poskrbeti vsaj zanje. Morda bi bila to tudi zelo zanimiva tema za raziskavo: umiranje gradov na obroke.
Se kažejo kakšne izboljšave?
Zelo slabo kaže. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je, predvsem po zaslugi Ivana Stoparja in splošne evropske klime, zanimanje za gradove pri nas zelo povečalo, ogromno se je delalo na njihovi obnovi. Tudi v devetdesetih letih, po osamosvojitvi, so gradovi veljali za slovenske simbole in se je vanje precej vlagalo. Po letu 2000 pa je zanimanje zanje hitro upadlo, potem se je zgodila še gospodarska kriza in absurdno varčevanje v okviru ministrstva za kulturo. Za zdaj ni premika in velikih obnov praktično ni več, tiste, ki so, so pa precej problematične, saj se je zgodil razpad spomeniške službe - do leta 1999 smo imeli regionalne zavode za varstvo kulturne dediščine, ki so bili strokovno na dokaj visokem nivoju, potem pa so se ti združili, in to na skrajno banalen in birokratski način, z upokojitvami, ni prišlo do obnove kadrov, znanje je upadlo. Zdrknili smo v zaskrbljujoč položaj. Drugje tega ni, na primer Hrvaška je po vojni začela z gradovi zelo skrbno ravnati.
Zakaj pri nas ne prepoznamo kulturne dediščine in turističnega potenciala?
Ključni problem je, da gradovi nimajo pravih skrbnikov. Večina stavb je bila po vojni nacionalizirana, največja napaka pa je bila, da so bile stavbe ločene od posestva. Posestva danes lahko še prinašajo dobiček, a ta ne gre v stavbo. Najbolj absurdno je, da smo po osamosvojitvi kar precej denarja vložili v nekatere stavbe, potem pa so se zamenjale garniture na ministrstvu in se je vse skupaj opustilo in stavbe propadajo. V zadnjih letih so neki premiki, nekatere stavbe so prešle iz državnega v občinsko lastništvo, a ogromno je zamujenega. Težava je tudi v tem, da so se vodilni strokovnjaki, ki so se s tem ukvarjali, poslovili - Ivan Stopar, Nace Šumi, Jože Curk, Ivan Komelj … Zdi se, da gradovi zato nimajo več pravih zagovornikov. Vse druge skupine, vezane na kulturno ministrstvo, so bolj glasne - muzeji, teatri, režiserji, literati … - kulturna dediščina pa molči in tiho propada.
Vi ste torej osamljeni vitez, ki brani gradove?
(smeh) Upam, da nisem edini.
Kako bi lahko gradove rešili?
To je vprašanje politike. Ena rešitev bi bila, da bi te stavbe zaupali javnim skupnostim. Gradovi so tudi idealen recept za butični turizem, seveda v povezavi z okolico. A najprej je treba imeti vizijo in voljo.
Zakaj moramo ohranjati gradove?
Ker najstarejši tu stojijo že celo tisočletje, dobili smo jih od svojih prednikov, ki so jih torej že videli kot nekaj, kar je treba ohraniti, naša moralna dolžnost je, da jih prenesemo na naslednjo generacijo. To so stavbe, ki so nastale v nekem čisto drugem času in okoliščinah, a imajo ogromno simbolno, pa tudi sodobno uporabno vrednost.
»Ena dobrih zgodb je grad Hompoš oziroma Pohorski dvor. Nekoč je bila tam psihiatrična bolnišnica, potem je bil nekaj časa prazen, leta 2008 pa so tja preselili Fakulteto za kmetijstvo in biosistemske vede, ki danes velja za eno najlepših fakultet na svetu.«
Kakšen je odnos Slovencev do gradov?
Problematičen, ker se je nekoč plemstvo postavilo na nemško stran in zato dobilo žig, da so tujci, zato so bili gradovi označeni kot dediščina, ki nima globljih povezav s slovenskim narodom. Na gradove se je zato gledalo dokaj negativno. Po drugi svetovni vojni gradovi še vedno niso imeli pomena spomenikov, ljudje so jih videli predvsem kot vir gradbenega materiala. Potem se je odnos počasi začel spreminjati v pozitivno smer, tudi država v sedemdesetih je začela namenjati ogromno denarja za njihovo obnovo. Po letu 2000 pa se zdi, kot da gradovi spet gredo iz mode.
Kdo danes pri nas živi v gradovih - če sploh kdo?
Vedno manj ljudi je pripravljenih živeti v gradovih. Ni tako pravljično, kot se sliši. Nekaj manjših gradov je v zasebni lasti, večji kompleksi pa so težava, njihovo vzdrževanje namreč ni mačji kašelj.
Vi torej ne živite v gradu?
Ne, tudi nikoli nisem imel te želje. Sem samo kronist.
Z gradovi so vedno povezane legende - tudi pri nas?
Seveda, ogromno jih je, od zakletih princesk preko usnjenih mostov do sovražnih bratov.
Katera izstopa?
To je bolj tema za etnologe. Bi pa rekel, da je najlepša zgodba resnična: brezčasna ljubezenska štorija o Veroniki Deseniški in Frideriku Celjskem.
Katere grajske ruševine predlagate za nedeljski izlet?
Grad Vodriž v Mislinjski dolini, tam so v 14. stoletju živeli trije bratje Hebenstreit in si ga razdelili, vsak je imel en stolp. Grad Školj pri Škocjanskih jamah, biser nad kanjonom, ki ga je opeval že neki francoski popotnik konec 18. stoletja. Grad Luknja pri Novem mestu, tam sicer ni veliko ostalo, a je zanimiva lokacija pod skalnim previsom Lukenjske gore. Pa Fridrihštajn na markantni lokaciji in v povezavi z Veroniko Deseniško.
Slovenska Romeo in Julija
Friderik II. Celjski se je zagledal v nižjo plemkinjo Veroniko Deseniško in se z njo poročil na gradu Fridrihštajn. Friderikov oče Herman II. Celjski je bil nad sinovo potezo besen, sina je dal zapreti v stolp v Celjskem gradu, Veroniko pa v grad Ojstrica in jo obtožil čarovništva. Čeprav je bila sodba oprostilna, so Veroniko umorili - utopili so jo v kadi (po drugi legendi pa so jo potisnili čez prepadne stene Krvavice).
Grad ali dvorec?
Grad je utrjena stavba, kjer ima stanovanjska namembnost podrejeno vlogo, glavna je obrambna funkcija, dvorec pa je namenjen zgolj bivanju.
