Vsi smo nestrpno pričakovali vašo knjigo Ne sprašujte za pot: Blodnik po Istri, za katero pravite, da je prva tovrstna knjiga pri nas. V kakšnem smislu in zakaj?
Agata: Ker za izhodišče jemlje zvrst turističnih vodnikov, obenem pa gre pravzaprav za parodijo na vodnike, intervjuje, doživljajske zgodbe ...
Tamara: V knjigi se prepleta toliko zvrsti in toliko različnih zgodb, da bi ji z razvrščanjem naredili krivico. Zato tega niti ne poskušamo. Nekaj podobnega velja za Istro. Polna je zgodb.
Teja: V knjigi boste našli intervju s Kokijem, Titovim 65-letnim papagajem. Če ni to edinstveno!
Čeprav bi lahko na prvi vtis hitro pomislili, da gre za vodnik po Istri, pravite, da bi se usodno ušteli, če bi jo imeli za vodnik. Zakaj?
Agata: Naš Blodnik ne vsebuje napotkov, kje prenočevati ali jesti, temveč ponuja duhovita, dobro spisana besedila.
Teja: Naš Blodnik ne vodi nikamor. V njem bolj iščemo pot v čas, ki je minil.
Tamara: Se boste pa z njim kakovostno izgubili. To je njegov osnovni namen!
Troje avtoric, trojne težave. S čim ste imele največ težav pri ustvarjanju knjige?
Agata: Največ težav je po mojem mnenju prišlo od zunaj – birokracija ...
Tamara: No, to je jasno. S stroški! S stroški so vedno strašne težave.
Teja: Papir za tisk smo naročile avgusta, ko so vsi papirničarji na kolektivnem dopustu, in ga potem čakale celo večnost.
V knjigi je kar 74 zgodb oziroma blodenj, kot jim vi pravite. So vse resnične ali kako so v resnici nastajale?
Agata: Kaj sploh je resnica? Odgovorila bi z italijanskim rekom: Se non è vero, è ben trovato. (Če ni res, je pa dobro izmišljeno.)
Teja: Vse je res. Razen tistega, kar se je sprehodilo čez mejo.
Tamara: Živimo v času, kjer smo vsak dan v stiku z nepreverjenimi in lažnimi novicami. Upam, da so se bralci že naučili, da ne smejo verjeti vsemu in vsakomur, ki trdi, da je nekaj res. Zato me raje ne trdimo ničesar, želimo pa jim, da poiščejo svoje resnice in svoje zgodbe.
V knjigi najdemo tudi zanimive ilustracije znane in večkrat nagrajene umetnice Milanke Fabjančič. Kako ste jo prepričale v sodelovanje?
Agata: Milanko poznam, ker sva soustvarjali spletne objave za revijo Outsider.
Teja: Obljubile smo ji, da jo vzamemo s sabo, in obljubo smo izpolnile. Blodnik je risala med premori, ko je ustvarjala svoj prvi animirani film Liliana.
Tamara: Pa odlično se je imela z nami. To gotovo tudi šteje.
Omenili ste, da ima knjiga sočno vsebino, in v šali dodali, da ne bi mogla biti primerna za čtivo v bralni znački. Katerih tem se dotikate?
Tamara: Za bralno značko ni, za domače branje – če to še obstaja – bi pa lahko bila.
Teja: Gre za zelo poučno čtivo. Mladež seznanja s tem, kaj vse dela regijo izjemno. Izvedeli bodo vse o šegah in običajih, o zgodovini in odnosu do zapuščine, o ljubezni in spolnosti.
