Avtorski projekt Pogovori o ljubezni ste ustvarili skupaj s kolegi iz Slovenije, Črne gore, Italije in Albanije. Ste prek kolegov spoznali kaj novega o ljudeh iz drugih držav, so vam mogoče razbili kakšen stereotip?
Niso mi razbili nobenega stereotipa, ker sem tudi po razpadu Jugoslavije nadaljeval jugoslovansko pot. Veliko sem delal na Hrvaškem, v Sloveniji sem bil 17 let zasebno in poslovno. Ko sem bil mlajši, pa sem v Italiji delal eno nebesedno gledališče – tudi v koprodukciji. Tako da lahko rečem le, da sem v okviru tega projekta srečal kolege in dobre ljudi. Jaz sicer vedno iščem le dobre ljudi in dobre odnose. Hvala bogu jih je v mojem poklicu veliko. Tu so oaze izobraženih in civiliziranih ljudi, tako da imaš v teh krogih vedno možnosti za dober pogovor in za nova poznanstva.
Imate sicer raje avtorske projekte ali klasičen študij nekega dramskega dela?
Avtorskih projektov je v zadnjem času čedalje več. Mislim, da prek njih prideš do večje svobode ter večjih obrtniških in igralskih orodij v primerjavi z literaturo, ki je, kakršna je, in se moraš držati njenih okvirjev in slogov.
Ste čez ta študij spoznali kaj novega o ljubezni?
Spoznal nisem ničesar novega, sem pa začutil mnogo stvari, ki jih morda ne bi, če ne bi delal tega: neko vrsto dodatne potrpežljivosti in komunikacije, ki nam jo je v bistvu dala sama tema. Na vajah smo namreč razmišljali le o ljubezni. Ozračje je bilo odlično, bili so sami tihi toni. Res je bilo zelo prijetno.
Znate ljubezen izraziti tudi v zasebnem življenju?
Znam. Ves čas jo izražam. Vsak dan negujem toplino pri drugih ljudeh in pri sebi. Tudi če pride do trenutka, v katerem ni prostora za tople besede, se trudim najti neko dodatno moč in energijo, da stvar obrnem na dobro.
Ste odraščali v ljubečem okolju?
Ja. Imel sem srečo, da sem bil ljubljen otrok. Za vedno mi bosta v spominu ostali ljubezen moje babice – ta mi je bila najbolj všeč, ker sem imel pri njej največ zaščite – in mamina.
Torej ste ljubezen dobivali bolj od nežnejšega spola?
Da. Moški svet je v Črni gori malo bolj grob. (smeh)
Se spomnite, kdaj ste prvič rekli »Ljubim te!« in komu?
Ko imam nekoga rad, mu to ves čas govorim. Kdaj sem to rekel prvič, se zdaj ne morem spomniti. Mislim pa, da sem že davno začel uporabljati ta jezik.
Kaj je bila najbolj nora stvar, ki ste jo naredili zaradi ljubezni?
Zaradi neke ljubezni sem šel z zadnjimi 20 evri na vlak. 14 ur sem z njim potoval do Beograda lačen in v istih oblačilih. Do tistega mesta, kamor sem hotel iti, da bi srečal svojo takratno ljubezen, mi je ostalo denarja za avtobus le za deset kilometrov, naprej (okrog 40 kilometrov) pa sem šel peš. Pot je trajala dva dni.
Se je končalo srečno?
Ja, takrat se je. (smeh) Zaradi ljubezni sem pripravljen narediti zelo veliko. Mislim, da ko daješ, tudi če ne dobiš nazaj, to ni zaman.
Glede na to, da ste zelo odprti in simpatični, je kdaj katera ženska to zamenjala za ljubezensko naklonjenost?
Ja, se je dogajalo. (smeh) Zgodi se, da se kakšen nasmeh razume drugače.
Vedno ste videti zelo dobre volje. Imate sploh kdaj slabe trenutke?
Ja, jih imam – in kadar jih imam, jih enako kot dobrih nočem vreči stran, ampak jih hočem videti z vseh strani. Mislim, da je to neka pot analize, ki jo moraš delati vsak dan v življenju. Le v tem primeru prideš do bistva in do svojih ter tujih napak. Mislim, da je najbolje živeti s težavami – jih ne reševati, ampak jih objeti. One so tu vsak dan. Vsak dan pridejo od majhnih, neumnih malenkosti do nekih velikih stvari, in če se nenehno ločuješ od njih, greš težko naprej. Mislim, da se moraš odpreti tudi za slabe stvari v življenju in jih sprejeti.
V predstavi se slečete do spodnjic, ste mi pa pozneje dejali, da ste se želeli povsem. Z goloto na odru torej nimate težav?
Nikoli me ni bilo sram lastnega telesa. Lahko bi se slekel pred 100.000 ljudmi. To zame ni težava. Tudi na morju sem rad gol. Imam svojo Ado Bojano; na Hrvaškem sem imel mesto, kjer sem bil rad v stiku s soncem in morjem. Tudi z goloto na odru nimam težav, če je ta upravičena. Telo je sestavni del našega dela, tako kot govor. Mislim pa, da je to v gledališču zelo občutljiva stvar in da zna biti golota pogosto neokusna, pogosto je je preveč ali pa je nepotrebna. Veliko tega sem videl. Videl pa sem tudi upravičene stvari, ki so na sceni zahtevale golo telo – in v tem sem najbolj užival.
Kakšno pa je črnogorsko gledališče v primerjavi z drugimi v regiji?
Imam srečo, da Kraljevo gledališče Zetski dom zadnjih deset let dela gledališče, ki je v samem vrhu dobrega gledališča v celi regiji. Ima veliko nagrad, veliko tega modernega gledališča, ki je danes aktualno, ki ga imata tudi Hrvaška in še posebno Slovenija. Zaradi tega k nam prihajajo najboljši režiserji: Eduard Miler, Diego de Brea, Tomi Janežič … Jaz sem delal z vsakim od njih, z nekaterimi celo po štirikrat ali petkrat. Obstaja tudi Črna gora, ki je od nekdaj težila k spremembam, ki želi biti v toku z vsem.
Vaše matično gledališče je sicer Črnogorsko narodno gledališče. Imajo razumevanje za vaše delo drugod?
Ogromno razumevanja imajo za to. Mislim, da je to reklama za gledališče, v katerem sem, da imajo igralca, ki hodi okrog in dela z najboljšimi.
Projekt Pogovori o ljubezni vas je pripeljal v Slovenijo, s katero ste, kot ste že omenili, zelo tesno povezani, tako poklicno kot zasebno. Kako to, da niste ostali pri nas?
Nikoli nisem šel, nikoli se nisem vrnil, vedno sem na poti Črna gora–Hrvaška–Slovenija. V Mariboru imam 16-letnega sina. Obstajali so neki »žepi«, ko sem delal v Sloveniji. V Mariboru sem delal štiri, pet predstav, Pogovori o ljubezni so moja druga uprizoritev v SNG Drama Ljubljana, nekaj sem delal v Narodnem domu Maribor, poleg tega sem snemal neke filme in serije. Te izkušnje, še posebno jezikovne, so mi pri Lorenciju zelo koristile. Prej je bilo veliko težav zaradi tega, ker je slovenščina zelo težka, in ko govoriš na sceni, se lahko prepozna, da nisi Slovenec. Mislim, da mi je pri Revizorju uspelo, da se ni začutilo, da sem z juga. A to je bilo literarno delo, kot sem že rekel, pa se ti takrat svoboda zoži. Pri tem projektu pa se mi je prvič zgodilo, da sem bil svobodnejši in da sem se izražal, kot da se izražam v svojem jeziku. Zame je to zelo pomembno, da se v svojem telesu končno počutim zelo dobro, ko govorim vaš jezik.
Obstaja kaj, česar pri Slovencih nikoli ne boste razumeli?
Ja. Večkrat sem slišal, da si očitate, da nimate identitete, da nimate bogate zgodovine, da bi se imeli s čim pohvaliti. Jaz pa mislim ravno nasprotno, da ste izjemno kakovosten in zelo odprt narod. Vsaj po mojih izkušnjah. Tu imam veliko prijateljev, zdaj pa sem dobil še enega velikana, Janeza Škofa, s katerim so nama dali tudi skupno garderobo in ki je neizčrpen v tem slovenskem duhu. Ne vem, od kod izvira ta malodušnost, ampak mislim, da je ravno nasprotno, da se imate s čim pohvaliti: imate lepo deželo, ki jo imate radi in jo varujete. Lani ste bili proglašeni za najčistejšo državo, tako da … Jaz imam rad Slovenijo in hočem videti njene dobre strani, ki jih ima zelo veliko.
Obstaja kaj, kar pogrešate iz Slovenije, morda kakšne jedi?
Pogrešam veliko jedi, ki jih je pripravljala moja tašča v Mariboru. V Slovenijo sem prišel iz države, v kateri je pogosto na jedilniku meso, tu pa sem dobil neki nov izbor. Ko sem dobil otroka, dve leti nisem bil v Črni gori, saj sem želel biti ob njem in nisem hotel ničesar delati. V tem času sploh nisem jedel mesa in od takrat ga hočem jesti manj. V Sloveniji imate veliko druge izbire. Zelo rad imam stvari, ki jih v Črni gori nimamo v prehrani, kot so gobe, solate, motovilec, radič, potica ... To je res tako dobra hrana. Ob tolikšni izbiri meso pride na vrsto enkrat na mesec, česar sem bil zelo vesel. Tudi telo se mi je spremnilo, postal sem bolj poln življenjske moči. V Sloveniji sem spremenil način prehrane, kar mi je v življenju zelo pomagalo.
Ste kot pravi Slovenec začeli hoditi v gore, ste bili morda že na Triglavu?
V gore sem hodil že v Črni gori, od otroštva. Imamo pa pri nas veliko kraškega sveta. Hoditi po njem je prava dogodivščina. Od nekdaj imam rad naravo in vedno se rad podam vanjo. V Sloveniji nisem imel veliko takšnih priložnosti: šli smo v Logarsko dolino, veliko sem pešačil po Pohorju, na Triglav in na te visoke vrhove pa (še) nisem šel. A imam tu enega dobrega planinca, Gregorja Lušteka ... Upam, da me bo nekoč peljal.
Kaj pa počnete v prostem času?
Moje življenje je kovček. Vedno sem v nekem gibanju. Zdaj sem začel počasi razmišljati o tem, da bi se malo ustavil in našel neko »bazo«, a mi stvari, ki so v mojem življenju, tega (še) ne dovoljujejo. A sem vesel, že dolgo nazaj sem namreč spoznal, da je to to, da sem to jaz. Vedno imam v avtomobilu kolo, veliko plavam, ko je morje hladno. Kadar sem v nekem novem mestu, si ga grem ogledat, rad obiščem muzeje – če mi to seveda dopušča delo.
Imate za konec še kakšno sporočilo?
Imam. Dobro bi bilo, če bi ljudje odvrgli maske. Nič se jim ne bo zgodilo zaradi topline do drugega človeka. Naj iščejo ljubezen. Ljubezni ni lahko najti, ni je lahko ohraniti in je negovati. Naj se bolj potrudijo za odnose v družinah in na delovnem mestu. Mislim, da človek ne more zgrešiti, če ima ljubezen.
