Kako je prišlo do tega sodelovanja?
Pred leti, ko sem bila prvič na mednarodnem filmskem festivalu v Cannesu, sem spoznala režiserja Sanella Sibando. Ko prideš prvič na festival, se ti zdi vse novo, nenavadno, predvsem zato, ker so ljudje zelo odprti; tja pridejo z namenom mreženja, da navežejo čim več stikov. Nikoli ne veš, kdaj v prihodnosti ti bodo prišli prav, oziroma nikoli se ne ve, kdaj lahko pride do morebitnega sodelovanja. Takrat še nisem ravno vedela, kako deluje festival, kam se obrniti, kje začeti, kje so predavanja, druženja, zabave … Sem pa spoznala, da je to po drugi strani zelo zaprt festival – če nimaš akreditacije, težko prideš zraven. Moja dobra prijateljica Nastja Kotnik Minik, s katero sva hodili skupaj v glasbeno šolo in nastopali štiriročno na klavir skozi osnovno šolo, je zdaj filmarka. Sodelovala je pri kratkem filmu Rams, ki je zmagal v Cannesu in na festivalu Liffe, bil je celo nominiran za tujejezičnega oskarja. Svetovala mi je, naj zberem čim več stikov, vendar naj ne pričakujem preveč, ampak da se seveda nikoli ne ve, kdaj mi lahko to koristi – in imela je prav. S Sibando sem skozi vsa ta leta ohranila stike. Že lani me je povabil k snemanju filma French Kiss, vendar povabila zaradi drugih obveznosti med festivalom (film se je prav tako snemal v času festivala) žal nisem mogla sprejeti, za kar mi je bilo malo žal. Na podlagi uspeha tega filma se je režiser v času trajanja festivala odločil posneti še enega. V Cannes namreč vsako leto pridejo zvezde iz filmske industrije, tako da najlažje med seboj na enem mestu poveže igralce z vsega sveta.
Kako je bilo delati s Sibando?
Odlično. Njegova vztrajnost in pozitivizem sta me prijetno presenetila, saj se vsakega projekta loti z natančnostjo, razmišlja v vse mogoče smeri, prav tako je zelo uspešen v komunikaciji med igralci. Med snemanjem se je resnično potrudil, da smo bili vsi zadovoljni, kar sem najbolj cenila, pa je, da je poslušal igralce in se posvetoval z nami. Že ko nam je poslal scenarij, je bil dostopen za morebitna vprašanja, ki so se nam pojavljala med pripravami na vlogo, kar nam je zelo olajšalo delo.
Kdo je poleg vas še igral v filmu?
Poleg mene sta v glavnih vlogah nastopila ameriška igralca Sabrina Culver in Karl J. Morris. Sabrina, ki je med drugim sodelovala z Jennifer Aniston, je scene odigrala neverjetno profesionalno, od nje bi se lahko veliko naučila. Vsekakor se je videlo, da ima za sabo dolgoletno kariero v Hollywoodu. Tudi Karl J. Morris ima za sabo dolgoletno igralsko kariero. Med drugim je sodeloval s Stevom Buscemijem, napisal je nekaj scenarijev in se izkazal kot režiser.
V filmu upodabljate agentko Blanko, ki prepreči umor igralke, ki ga je naročila teroristka Elaine. Kako ste se lotili oblikovanja vloge?
Prvič, ko sem prebrala scenarij, sem se takoj prepoznala v vlogi Blanke, predvsem zato, ker je bila v filmu zmeraj lačna – to sem tudi sama v vsakdanjem življenju. (smeh) Čeprav je bila ta lakota v filmu »sarkastična«, mi je bila vloga zelo všeč. Pred snemanjem smo naredili avdicijo prek spleta. Posnela sem neko sceno, od režiserja pa sem nato dobila nadaljnje napotke, tako da sem lažje razumela, kako si je on zamislil vlogo. Kar zelo cenim, je, da je režiser res podrobno opisal, kaj natanko želi in kakšna naj bi bila Blanka, tako da sem se lažje pripravila na vlogo. Takrat sem bila na morju na Hrvaškem in sem imela veliko miru, tam pa imam tudi prijatelje, ki se ukvarjajo z igro, tako da sta bili z njimi vaja in priprava na vlogo še toliko lažji.
Kaj mislite, kako bi se vi znašli, če bi bili na Blankinem mestu?
Mislim, da bi bil položaj kar napet in psihično izčrpavajoč. Poskušala bi seveda rešiti na miren način, brez incidentov. Se pa seveda nikoli ne ve, kako bi se razpletlo in s kakšnimi ljudmi bi imela opravka v resničnem življenju, če bi se to zares zgodilo.
Se vam je med nastajanjem filma pripetila kakšna posebno zanimiva prigoda?
Zanimivo je bilo, da je snemanje filma potekalo med samim festivalom, se pravi med premierami filmov svetovno znanih režiserjev in igralcev. Za filme smo imeli karte, a smo jih morali odstopiti, saj smo bili preveč zasedeni s snemanjem in nam preprosto ni uspelo izpeljati vsega. Morali smo se odločiti, ali naš film ali premiera Brada Pitta. Odločitev je bila težka, a smo se odločili za naš film. Zanimiva je bila tudi scena, kjer smo teroristko Elaine zaprli v prtljažnik avtomobila, ob tem pa ugotovili, da ima klavstrofobijo, kar je povzročilo nekaj panike, a smo na koncu zaplet rešili, da je bilo vse v redu.
Kdaj in kje bo premiera filma?
Premiera filma bo na enem izmed svetovnih filmskih festivalov. Ciljamo na canski filmski festival, vendar je še vse v zraku, saj film še ni dokončan.
Se bo dalo film videti tudi pri nas?
V načrtu ga imamo prikazati na enem izmed slovenskih filmskih festivalov v letu 2020.
Glede na to, da je naslov filma v slovenskem prevodu Varno: kje in s kom se vi počutite najbolj varno?
Najbolj varno se počutim v družbi prijateljev in prijateljic, ki me zares dobro poznajo, ter v krogu družine.
Vam je kdaj v življenju grozila kakšna nevarnost?
Je. Ampak bolj zaradi kakšnega moškega (smeh), ker mi ni dal miru, oziroma kakšne ljubezenske scene, ki znajo biti včasih še bolj dramatične kot filmi (smeh) – a smo to hitro rešili.
Se vam v kratkem obeta še kakšna vloga?
Z režiserjem se dogovarjam za morebitno sodelovanje tudi v prihodnosti, mogoče sledi celo nadaljevanje filma. Škoda, da v Sloveniji nismo toliko odprti za kakšne nove projekte in obraze, a upam, da se v prihodnje kaj spremeni tudi na tem področju, morebiti pride do sodelovanja tudi pri nas.
Kakšnih vlog si sicer želite?
Glede na to, da rada gledam psihološke trilerje, akcije in komedije, bi rekla, da kaj v tej smeri. Je pa res, da več poskusiš, prej vidiš, kaj ti »leži« oziroma katera vloga ti je pisana na kožo.
Kaj vas poleg igre še veseli?
Poleg igre me veselita še ples in petje. Leta 2016 sva s plesnim partnerjem predstavljala našo državo na svetovnem prvenstvu World Salsa Summit kot prvi slovenski par v zgodovini. Dosegla sva osmo mesto. Prav tako rada pojem in poučujem klavir. Sem bolj umetniška duša, tako da mi je pri srcu vse, kar je povezano z umetnostjo. Nekaj, kar je mogoče nenavadno, pa je, da obožujem ribolov, zato veliko časa preživim na Hrvaškem. Tam sem se preizkusila v lovljenju rib s harpuno in puško, posledično sem se naučila kuhanja na sredozemski način. Ker rada dobro jem, sem se naučila pripravljati domače morske jedi po receptih znanega kuharskega mojstra, kar mi v vsakdanjem življenju še kako koristi. V prihodnosti se tako vidim tudi v kakšnem kuharskem šovu ali restavraciji. Pred nekaj leti sem bila tudi televizijska voditeljica. To mi je bilo zelo všeč, tako da bi želela nadaljevati še kaj v tej smeri. Zmeraj je dobro in lepo preizkusiti kaj novega, kar je najpomembnejše, pa je, da nas to osrečuje in da se vsega, česar se lotimo, lotimo s strastjo in ljubeznijo.
