Ker pa je minilo že približno šest let, odkar je Omar tam nazadnje obiskal sorodnike, je bil tokrat vidno navdušen, da je lahko preživel nekaj časa tudi z njimi.
Potovanje v Jordanijo seveda ni mačji kašelj, a Omar ima na to poseben pogled: »Vseeno je, ali potuješ dve uri ali dva dni. V vsakem primeru so tukaj priprave, prtljaga in vse, kar spada zraven. Ne glede na čas potovanja bo ta dan uničen. Potovanje na letališče, čakanja, check in, prtljaga, pregledi na letališču, iskanje, vse to je del potovanja, ki ga je treba vzeti v zakup. Daljša potovanja niso nič bolj naporna od krajših. Vse je enako, razlika je le v času potovanja,« razlaga glasbenik, ki pa tudi sicer zelo rad potuje: »Potovanja mi dajo širino in realističen pogled na to, kako zelo smo si ljudje različni. Veliko mi pomeni tudi, da si s potovanji pridobivam neformalno izobrazbo o svetu. Ko greš nekam, je vse drugače, in ko prideš domov, še toliko bolj ceniš svojo domovino, kajti živeti v Sloveniji je res lepo.« Seveda ob teh besedah nismo mogli mimo vprašanja, v kateri državi bi raje živel.
» V Jordaniji je moja družina sicer zelo situirana in bi se znašel tudi tam. Z veseljem bi se tja preselil za nekaj mesecev, saj bi se želel naučiti jezika, spoznati nove ljudi in se integrirati v njihovo kulturo, podnebje, kulinariko, glasbo. Če pa bi se moral odločiti za stalno bivanje, bi med Jordanijo in Slovenijo vsekakor izbral Slovenijo,« pove Omar, ki kljub lepotam Jordanije s srcem ostaja pri svoji domovini.
CITADEL
Omar o znamenitostih in krajih, ki jih je obiskal, ve res veliko. Zato je bil pregled fotografij precej zabaven in zanimiv. »Obiskal sem kar nekaj znamenitosti, ki me vedno znova prepričajo. Ena izmed teh je Citadel, ki leži na najvišjem hribu v Amanu, glavnem mestu Jordanije. Zaznamovala ga je precej pestra zgodovina okupacij mnogo velikih civilizacij. Večina stavb, ki so še vedno vidne na mestu, je iz rimskega, bizantinskega in omajadskega obdobja, zato je tukaj ogromno arheoloških ostankov. Glavne zgradbe na kraju, ki še danes privlačijo mnogo turistov, so Herkulov tempelj, bizantinska cerkev in palača Umayyad,« pove Omar o prvi fotografiji in dodaja: »Zanimiv je tudi podatek, da se je Aman nekoč imenoval Philaddelphia, po tem mestu pa danes imenuje Philadelphia, ki jo poznamo v Ameriki.«
JERAŠ
Naslednja Omarjeva postaja je bil Jeraš. To je najstarejše mesto v Jordaniji in eno izmed najstarejših neposeljenih mest na svetu. Staro je 6.500 let, odlikujejo pa ga neverjetno zanimiva arhitektura in številne ruševine. Velja za največje in najzanimivejše mesto z rimsko zgodovino v Jordaniji, zato je tudi eno od glavnih turističnih izhodišč. Njegova velikanska ceremonialna vrata, kolonizirane avenije, templji in gledališča pripovedujejo zgodbo o času, ko je bilo to pomembno cesarsko središče. »V Jerašu ne moreš spregledati amfiteatra, ki je ravno tako star 6.500 let. Celoten amfiteater je bil nekoč zakopan v puščavski pesek, ki ga je nanesel veter. Ravno zato se je vse skupaj tako lepo ohranilo. Predstavljati si, da se je pod goro peska skrivalo nekaj tako čudovitega, je skoraj nemogoče, pa vendar je,« glasbenik navdušeno pripoveduje. »Obiskal sem tudi tribuno za konjske dirke. Si lahko mislite, da konjske dirke poznajo že toliko časa?«
SVETA GORA
Po obisku Jeraša se je Omar povzpel na posebno in pomembno točko, sploh za kristjane. »Nebo je sveta gora, ki je v Bibliji omenjena kot kraj, kjer je Mojzes dobil pogled na obljubljeno deželo,« pove Omar. »To je dežela, iz katere izvira krščanstvo, in tudi moja družina je krščanska, čeprav je danes v Jordaniji le še okoli pet odstotkov krščanskega prebivalstva. V ta prostor se je namreč infiltrirala islamska vera, ki je prišla pozneje in je na tem območju danes prevladujoča.« Če se vrnemo na goro, naj bi bil pogled z nje nekaj res posebnega. »Tudi to je zelo zanimiva turistična točka. Na jasen dan si tukaj lahko ogledaš panoramo Mojzesa: Mrtvo morje, dolino reke Jordan, Jeriho, Betlehem in oddaljen grič Jeruzalema. Pogled je res čudovit,« še dodaja pevec.
MRTVO MORJE
Mrtvo morje velja za najnižjo točko na planetu, saj je približno kar metrov pod običajno morsko gladino. Takšno ime je morje dobilo zato, ker v njem ni življenja. Nobene ribe ali rastline. Nekoč je bilo Mrtvo morje del Sredozemskega morja, zaradi suše pa se njegova gladina vsako leto zniža za pet centimetrov. Posledično se gostota soli veča, kar onemogoča življenje. Omar ima na obisk Mrtvega morja poseben spomin »Morje je kot mlaka, saj ima 40 stopinj. In plavanje v njem? Ne trudite se. Morje je zaradi visoke vsebnosti soli tako gosto, da se vam bo zdelo, kot da lebdite na njem.«
PETRA
Za postojanko, ki je ob obisku Jordanije nikakor ne smete izpustiti, velja tudi dva tisoč let staro mesto, imenovano Petra. Vidno navdušen nad Petro je bil tudi Omar, ki se mu zdi to mesto nekaj genialnega: »Tukaj so se skrivali Nabatejci in naredili svoje skrito mesto. Posebnost tega je, da ni bilo zgrajeno, ampak je ljudstvo svoje domove vklesalo v skale. Mesto je tako skrito, da ga 1.500 let nihče ni našel«.
WADI RUM
Omar pravi, da je ta puščava čudovita. Kako ne bi, saj je bila navdih celo slavnemu arheologu Lawrenceu Arabskemu: »Wadi Rum je ena od najlepših puščav na svetu. Na potovanju sem tam tudi prenočil. Seveda si nismo mogli pomagati, da se ne bi malce zakopali v puščavski pesek, ki se še danes najde v kakšnem mojem čevlju, saj gre povsod. Navdušil me je tudi čudovit sončni zahod, ki ga ne doživiš vsak dan.« Ob pogledu na slike nam ni bilo jasno, kako lahko greš v puščavo, kjer ni cest in oznak, pa se vseeno ne izgubiš. A Omar nam je odgovoril tudi na to: »Pot je izjemno zanimiva. Ker v puščavi ni ceste, zato tudi ni pravil, a tamkajšnjim prebivalcem je vse jasno, zato ni bilo bojazni, da bi se izgubili. Tudi pri mojem vozniku je bilo tako. On pozna vsako skalo na pamet, zato sem se počutil varno.« Iz Wadi Ruma je Omar odpotoval v pomembno obmorsko mesto Akaba, ki je ob Rdečem morju. To pa vse leto privlači številne potapljače in ljubitelje podvodnega sveta, saj slovi po čudovitih koralah.
OBISK SORODNIKOV
Kot smo že omenili, ima Omar v Jordaniji sorodnike po očetovi strani. Na potovanju mu je uspelo nekaj časa preživeti tudi z njimi in na te trenutke ga vežejo čudoviti spomini, sploh kar se tiče kulinarike: »Sorodniki so nas pogostili z večerjo in moram priznati, da je hrana pri njih za dve stopnički boljša od slovenske. Njihova največja specialiteta je mansaf. To je rižota z mandlji in jagnjetino, vse skupaj pa je prelito z jogurtovo omako in olivnim oljem. Res je odlična.«
Objavljeno v reviji Obrazi št. 8. 8.8.2019
