Obiskali smo jih na petkovi vaji. Ko smo vstopili, je sedem otrok iz URI Soče in deset otrok, ki so se prijavili na delavnico na razpisu Festivala Ljubljana, pod budnim očesom ter navodili režiserja in koreografa Mihe Podrepška ravno vadilo uvodni prizor.
Videti je bilo, da v tem zelo uživajo – tako otroci kot Miha, ki sicer že vrsto let dela v tujini. Pri projektu Predani korakom, ki poteka v sodelovanju z Zavarovalnico Sava, Ljubljanskim maratonom, Festivalom Ljubljana in URI Sočo (letos pod naslovom Življenje je cirkus) je tokrat sodeloval tretjič.
»Za sodelovanje sem se v prvi vrsti odločil, ker gre za delo z otroki. Že prvo leto, ko se je začelo z Jernejem Šugmanom, je bil velik uspeh. Iz vsakega otroka hočem potegniti najboljše. Želim, da se predstavi v najboljši luči. Še vedno pa je na prvem mestu druženje. To je še vedno delavnica. Želim, da se otroci predvsem zabavajo in da spoznavajo nove gibe. Seveda si vnaprej zamislim osnutek, a se tudi zelo veliko prilagajam. Želim namreč slediti otrokovim impulzom in odkrivati njihovo nadarjenost.
Letos imamo zelo veliko dobrih plesalcev, akrobatov, vsako leto je tudi veliko glasbenikov, otrok, ki radi pojejo, igrajo … Nekateri otroci so že bili tu. Anita je bila, denimo, z mano že prvo leto, lani sta bila dva, ki sta bila že prej, tako da se zelo radi vračajo. Meni je v čast delati z njimi. To je zame največje darilo. Delo s profesionalci je nekaj povsem drugega, otroci pa so tako čarobni.
Pravzaprav jih je treba petkrat bolj spodbujati, ne le pripraviti in pokazati koreografijo, ampak jih tudi usmerjati, zelo veliko je pedagoških prijemov – ampak to, kar mi vračajo ... Večinoma skozi to druženje postanemo prijatelji in večkrat potočim solze ob premorih, medtem ko jih vidim, kako delajo, kako se res trudijo. Predstava pa je cilj, ko pokažemo, kaj smo naredili.
To so res zelo čustveni trenutki, saj skupaj odkrivamo, kje so meje – in prek teh meja nastanejo presežki, najsi gre za igralske, pevske, plesne, gibalne … Presenečamo drug drugega in ti trenutki so zelo pomembni. Poskušam jih čim bolj spodbujati, da zaživijo in da gredo s to energijo naprej v življenje. Je pa celoten proces zelo intenziven. Imamo šest vaj po uro in pol, naredimo koreografije za 10–15 minut, postavimo cel šov. Tega si marsikdo sploh ne zna predstavljati, to so res predstave, tudi sam sem vsako leto presenečen. Pridem z nekimi pričakovanji, a sem presenečen, saj gredo otroci pogosto prek meja. To se zgodi, če jih spodbujaš. Jaz sem potem še nekaj dni 'konec', a ko pride otrok do tebe, te objame in ti reče, kako si 'kul', kako si zabaven, je to največ, kar šteje. To je največje darilo. Za to sem res zelo hvaležen,« nam je povedal Miha.
Navdušenje je obojestransko. »Učitelj Miha je odličen. Zelo nas zabava in veliko se naučimo od njega,« nam je povedala Anita, Aleks pa je dodal: »Učitelj je zelo fajn, ker se zna sprostiti, nas nasmejati, je pa tudi zelo resen.«
Anita se je za udeležbo v projektu odločila po povabilu in zaradi pozitivnih izkušenj. »Enkrat prej sem že nastopala tu in sem se z veseljem odločila, da bom spet. Vsakič je malo drugače, je pa vedno zelo zabavno, odlično je. Tudi nove prijatelje spoznaš. Pridejo tudi zdravi otroci in še oni malo pomagajo, tako da potem spletemo neko posebno vez,« nam je dejala Anita. Eneja se je za sodelovanje odločila, ker se ji je zdelo zanimivo, da bodo plesali, peli in se družili. Aleks se je projektu pridružil, ker mu je bilo doma dolgčas in zaradi neke nove preizkušnje. »Fino je. Družimo se. Veliko novih prijateljev sem spoznal,« nam je zaupal.
Nejc je najprej prišel pogledat, ker mu je bilo všeč, potem pa se je odločil, da bo sodeloval. »Tukaj je zelo zanimivo. Je tudi težko, a smo spoznali veliko novih prijateljev in se družimo,« nam je zaupal. Ta dan bo otrokom v spominu ostal še po nečem: obiskal jih je ambasador projekta, Lado Bizovičar. »Lado je super. Zelo smo se mu smejali. Je pa drugačen kot na televiziji. Boljši,« so nam v en glas zatrdili Eneja, Aleks, Anita in Nejc, Anita pa je z njim na predstavi celo zaplesala.
