Sta Norvežana, a pogosto snemata s švedskimi pevkami: Lykke Li, Karin Dreijer Andersson (Fever Ray, The Knife), Robyn. Vaju privlačijo lepe sosede?
Mogoče pa res. Vsekakor je nekaj posebnega na Švedinjah. In Švedski na splošno. Zelo naju privlači njihova kultura. Norvežani se v primerjavi s Švedi, ki imajo bogato zgodovino in tradicijo, včasih počutimo kot mlajši bratje. Vsekakor se lahko od njih marsikaj naučimo.
Sploh od lepih dam, ki so tudi odlične pevke.
Ne le da imajo vse tri omenjene odlične glasove, tudi v njihovem izrazu in nastopu je nekaj posebnega. Zato sva jih tudi povabila v studio. Ni šlo le za najemanje delovne sile. Vedno iščeva sodelavce, ki v najin zvok prinesejo nekaj več, svoje glasbeno vesolje in neko posebno energijo.
»O najini glasbi vedno vsi govorijo samo lepe stvari. Zelo zanimivo bi bilo kdaj slišati tudi, kaj govorijo za najinim hrbtom.«
Največkrat sta delala z Robyn, ki jo podpirajo tudi vsi skandinavski guruji plesne elektronike, s Trentemøllerjem in Dahlbäckom vred.
Drži, a zgodba, o tem, kako smo se našli, je prav dolgočasna: odločila sva se, da bi rada delala z njo, poiskala telefonsko številko in jo poklicala. Sva pa zelo vesela, da je takoj sprejela povabilo. Rezultat našega prvega sodelovanja v studiu je bila uspešnica Girl and the robot. Take zgodbe ne bi ustvarila, če bi delala sama. Res smo se odlično ujeli, skupaj smo posneli tudi skladbo Monument, sodelovali pri projektu Volvo E-Drive pa EP Do it Again in šli na skupno turnejo ...
Ustavimo se pri prvencu: koliko biografije je v tej pesmi? Sta vidva robota, ki ju ni nikoli doma?
Mogoče pa res. Besedilo je večpomensko. Od tega, da govori o dekletu, ki je zaljubljeno v resničnega robota, do impresije partnerskih zvez, ki ne delujejo tako, kot bi vpletena želela, ker eden od njiju v zvezo ne vlaga dovolj svoje energije, ampak jo zgolj rutinsko vzdržuje. Robot v ruščini pomeni delavec, kar je mogoče še bolj zgovorno.
Že preden je svet osvojila s hitom I Follow Rivers (in obiljem druge odlične muzike) pa sta nam predstavila tudi Lykke Li.
Med nami je posebna vez. Že v času družabnega omrežja Myspace sva na njenem profilu odkrila zgodnejše, grobe verzije nekaterih pesmi, ki jih je šele leta zatem uvrstila na prvi album. Zanimivo je bilo opazovati, kako so se osnutki spreminjali v končne verzije pesmi. Prav njeno zanimivo petje in igranje klavirja sta krivi, da sva jo povabila k sodelovanju.
Skandinavski producenti se radi izgovarjate, da je kakovost vaše glasbe izključno posledica dolgih temnih zim. Je res »krivo« le to?
Midva živiva v Bergnu, mestu na zahodni norveški obali, kjer je res odlična atmosfera za ustvarjanje glasbe. Če bi živela v vaših krajih, ne bi najbrž nikoli ničesar naredila, ker bi se v lepem sončnem vremenu cele dneve klatila naokoli. Pri nas res veliko dežuje in si moramo pač poiskati nekaj, s čimer se zamotimo pod streho. Midva sva izbrala glasbo.
Kaj je pri ustvarjanju glasbe najtežje?
Res veliko pozornosti posvečava ustvarjanju svoje glasbene identitete. Nekako trgava svoji duši in tiste koščke vstavljava v svojo glasbo.
Kakšen pa je bil najbolj zanimiv komentar k vajini glasbi?
Kaj pa vem. O najini glasbi vedno vsi govorijo samo lepe stvari. Zelo zanimivo bi bilo kdaj slišati tudi, kaj govorijo za najinim hrbtom.
Objavljeno v reviji Vklop/Stop spored št. 34, 22. 8. 2019
