Med hojo proti predavalnici sem jo premeril od nog do glave, s posebnim postankom na njenih nogah in zadnjici. Ob tem sem večkrat pomislil, kako srečen sem lahko, da se profesionalno ukvarjam z govorico telesa in javno prezenco. Vedno se lahko izgovorim, da telo presojam čisto profesionalno. No ja, malo je že profesionalne deformacije, malo je pa ... ah, saj veste, o čem govorim.
Po ogledu predavalnice sva nadaljevala pot do zelo moderno opremljene pisarne. Sedla sva na velike, ovalne sedeže, ki so bolj spominjali na narobe obrnjene senčnike kot na pisarniške stole. Sicer so bili lepi na pogled, za udobno sedenje pa vse prej kot primerni. V njih se namreč sedi precej nizko, kar pomeni, da so boki nižje od kolen, in kot posebej narejeni za trpinčenje moških, ki imajo pred seboj sogovornico v mini krilu.
Drage dame, nikar zgornjega opisa ne jemljite kot nekaj slabega, še manj kot moraliziranje ali nasprotovanje mini krilom, temveč izključno kot nekoliko bolj slikovito predstavitev razvoja dogodkov skozi moške oči. Kam pa naj po vašem gleda moški, ko sredi poletja sedi nasproti dekleta v mini krilu? Naj jo gleda v noge in izpade prostak ali naj se dela, kot da nič ne vidi, in izpade navaden »lipe«, ki ne opazi lepote telesa, ki je pred njim?
Prav je, da se zavedamo, da sporočilnost govorice telesa ni omejena zgolj na samo fizično telo. Ne gre le za gibanje telesa, dotikanje, prostor ipd., temveč govorico telesa dopolnjujejo tudi vsi dodatki, ki so na telesu. Frizura, oblačila, nakit, tatuji, vse, kar pač nosimo na sebi in s seboj.
V poslovnem okolju velja nenapisano pravilo, da bolj ko so oblačila izzivalna, nižjo kredibilnost pripišemo osebi, ki jih nosi. Velja tako za moške kot tudi za ženske. To praviloma ne pomeni, da s tako oblečeno osebo ne bomo sodelovali. Pomeni le, da bo kredibilnost v očeh poslovnih partnerjev pač nižja. Še najlažje bi to pojasnili z namišljenim moškim (ali ženskim!) komentarjem v smislu: »Kaj pa veš, kako je dobil/a službo ...« Je komentar grob? Da. Neprimeren? Seveda! Resničen? Verjetno ne. Ampak ...
Osebna urejenost in primernost oprave glede na okolje sta še kako pomembna za celotno podjetje. Dober videz, ki ga npr. o podjetju dajejo zaposleni, je praviloma nekaj, za kar si mnoga podjetja tudi načrtno prizadevajo. Prav glede oblačil so se z leti razvila t. i. pravila oblačenja na delovnem mestu (angl. »dress code«), ki zaposlenim pomagajo, da se lažje prilagodijo kulturi v podjetju in jo, ne nazadnje, tudi vzdržujejo. Večina ljudi na takšna pravila gleda kot na nekaj, kar jih omejuje v življenju, redki pa razumejo, da takšna pravila tudi osvobajajo.
Za boljše razumevanje dodajmo še en, nekoliko žgečkljiv vidik. Statistike že leta in leta govorijo, da je daleč največ skokov čez plot prav v službenem okolju. Osebno me to prav nič ne preseneča. Če že s kom, potem je verjetno res bolje z nekom, s katerim se poznamo, kot pa z nekom, o katerem ne vemo praktično nič. A zadeva je nekoliko globlja, kot se mogoče zdi, saj je neposredno povezana prav s prej omenjeno »zmedenostjo«, ki lahko začne obvladovati naše misli in nehote tudi rušiti poslovne rezultate.
Vem, da sem ponovno na sami meji moraliziranja. A dejstvo je, da če do skoka čez plot pride, se mora proces zapeljevanja nekje pred tem pač začeti. Temu začetku popularno pravimo kar flirtanje. Gre za oddajanje verbalnih, predvsem pa neverbalnih signalov o tem, da bi si z izbrano osebo želeli deliti tudi nekoliko bolj intimne trenutke. Moški praviloma vstopamo v proces zapeljevanja tako, da opozarjamo na svoje moške atribute, ženske pa kot tisti spremenljivi del enačbe, ki te moške napore opazi (ali pa ne) in s svojimi odzivi daje povratno informacijo (ali pa tudi ne). Povratna informacija je praviloma najprej sicer očesni stik, celotni oblak povratnih informacij pa lahko opišemo tudi z eno besedo: dostopnost.
V poslovnem okolju je, glede opozarjanja na moške atribute, pogosto tudi nekaj zmede. Nadrejenost položaja že sama po sebi komunicira moč, ta moč pa se pogosto povezuje s samozavestjo. Požar v mislih in pospešen utrip srca v bližini takšne osebe potem nista več daleč. Samozavest je namreč daleč najvišje na lestvici zaželenih lastnosti pri partnerjih (še posebej pri ženskah, ko razmišljajo o moških) in koraka vzporedno s fizično privlačnostjo. Ko se obe med seboj prepleteta ... hitro vse skupaj postane del statistike.
Žal pa flirtanje v poslovnem okolju lahko postane precej hitro tudi moteče in zlahka preraste v nadlegovanje (t. i. mobing). Nekatera delovna mesta so zaradi svoje narave dela še posebej izpostavljena. Olikana oseba je na svojem delovnem mestu (žal) pogosto vljudna tudi takrat, ko gre stranka ali sodelavec že počasi čez mero dobrega okusa. Natakarice, sobarice, vrtnarji, medicinske sestre, osebni trenerji in poslovne asistentke so le najbolj popularen vidik takšnega razmišljanja. Ko vpletemo še pojem nadrejenosti oz. podrejenosti ter ob tem tudi strahove pred izgubo službe ali napredovanjem, lahko življenje hitro postane zelo naporno.
Kdaj flirtanje prestopi mejo dobrega okusa? V trenutku, ko dotikanje prestopi t. i. varna območja telesa (npr. zunanja stran roke od komolca do ramena), ko postane dodatno odpet gumb na ženski bluzi zahtevani del oprave na delovnem mestu, ko krila komaj sploh še kaj zakrivajo in prav posebej, ko kar naenkrat vse, kar je izrečeno v pogovoru, dobi seksualno konotacijo skozi spremljajoče nasmeške in mežike.
Upam, da v našem okolju krajša krila nikoli ne bodo postala prepovedana v nobenem smislu. Vseeno pa se zavedajmo primernosti oblačil glede na okolje, v katerem smo. Kot je nekoč dejala znamenita Coco Chanel, se mora ženska vedno obleči tako, da moški opazi žensko in ne oblačil, v katera ja oblečena. Prav kombinacija urejenega videza, strokovnosti in osebnega šarma nas bo v poslovnem svetu sama po sebi, dokler je seveda avtentična, pripeljala daleč najdlje. Predvsem pa bo ženske ali moške neverbalno varovala pred neprimernimi ponudbami in obnašanjem moških kolegov ali ženskih kolegic.
