Je predan in reden spremljevalec našega kulturnega življenja, ki ga z ženo Adelo Železnik pogosto srečujemo na literarnih, likovnih in gledaliških dogodkih in otvoritvah. Nemara je tudi to, da je znanec in sopotnik umetniške scene od Živadinova do Aleša Debeljaka ter tudi starejše generacije naših modernistov, veliko prispevalo k temu, da je njegov oddelek, ki je dobesedno najdragocenejša srčika Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, v zadnjih dveh letih pridobil kar devetnajst odličnih donacij ključnih avtorjev sodobne slovenske umetniške besede.
Kot literarnemu komparativistu, poznavalcu in ljubitelju literature in umetnosti sploh se mu ni bilo težko preleviti v zbiralca, arhivarja, čuvaja in marsikdaj tudi detektiva, ki zazna in napeljuje niti, da pride dragocena pisna zapuščina v roke osrednje nacionalne ustanove. Na tem mestu je nasledil velike eminence, ki so že od vojne naprej uspešno utirale pot rokopisnemu oddelku NUK-a, izkušnje dunajskega izobraževanja pa so ga naučile, da lahko prideš do pomembne zapuščine tudi tako, da se zanjo dogovoriš še za časa avtorjevega življenja. Tako postaja Zbirka rokopisov ter redkih in starih tiskov v NUK-u vse bližje ideji pomembnega kulturnega stičišča in prostora, ki bi bil ob primernih pogojih lahko zasnutek literarnega muzeja, saj se pod njegovim vodstvom tukaj v zadnjem času ne znajdejo le »stari papirji« in fotografije, ampak tudi marsikateri osebni intimni predmeti iz zasebnega življenja avtorjev. Vzdušje visokih stropov, izvirnega Plečnikovega interjerja, množice knjig, fotografij znanih literatov, pa ne samo slovenskih, kakšna oljna slika, miniaturni doprsni kip Cankarja in kovčki z glasbenimi inštrumenti so videti nekako naravno okolje za človeka, kot je Marijan Rupert.
»Naša zbirka je namenjena izključno za znanstveno in raziskovalno delo, ni mišljeno, da bi lahko sem hodili ljudje kar tako brskati za podatki o nekom.«
Je človek, ki skrbi za Rokopisni oddelek v NUK-u bolj zgodovinar, detektiv, literarni forenzik, prijatelj umetnikov, kot pa marljiv knjižnični molj? Kaj človeka kvalificira za tako delo?
Težko bi rekel, kaj vse, verjetno mešanica vsega tega. Kot prvo pa bi vseeno omenil strast, ljubezen do literature, vsaj v mojem primeru je zagotovo tako. Moraš imeti rad literaturo, da se lahko posvetiš temu delu s srcem. Druga stvar pa je verjetno tudi čut odgovornosti do kulturne dediščine, zgodovinski oziroma muzejski moment je pri tem zelo pomemben. Kot primerjalcu mi je bila literatura vedno nepogrešljiva, nisem pa ravno novodobni knjižničar po srcu, vsa ta suhoparna sistematika, ki je potrebna, mi morda ni ravno blizu (smeh), ampak mislim, da se naša zbirka razlikuje od običajne knjižnice. Delo, ki ga opravljam, pomeni predvsem zbiranje in evidentiranje gradiva, ki ga pridobimo. Za vse to je treba imeti še neke drugačne tipalke, kot ste omenili, je pri tem nekaj malega tudi detektivskega dela. Poleg tega, da imaš rad literaturo, je zelo pomembno gojiti stike z ljudmi, s pisateljsko in umetniško srenjo in nasploh. Ključno je, da se znaš ljudem približati na pravi način, predstaviti naše delo. Navsezadnje gradivo, ki ga prejmemo, vsebuje velikokrat zelo osebne, intimne zapise, ljubezenska pisma, dnevnike itd. Verjetno je včasih te zadeve umetniku ali pa njegovim svojcem, ki so morda tudi omenjeni v gradivu, kar težko predati nekomu naprej. Zato sem zelo hvaležen vsem, ki pri tem ne delajo cenzure in se odločijo, da se tako tudi javno izpostavijo. Seveda pa moram povedati, da je naša zbirka namenjena izključno za znanstveno in raziskovalno delo, ni mišljeno, da bi lahko sem hodili ljudje kar tako brskati za podatki o nekom.
Ali pride večina gradiva do vas sama ali je za to treba imeti dober nos, dobre stike?
Najprej bi pojasnil, da skoraj nič ne pride samo od sebe, ravno zato se mi zdi pomembno, da ljudje poznajo naš oddelek in vedo, da lahko nam predajo svojo ustvarjalno zapuščino, če so se tako odločili. NUK ima seveda institut, ki po zakonu zagotavlja, da določeno število izvodov vsake novoizdane knjige pripada univerzitetni knjižnici, za naš oddelek pa to seveda ne velja. Za vsako zapuščino, ki jo dobimo, se moram kar zelo potruditi, saj pri nas ne velja princip obveznega izvoda. Ena najpomembnejših oseb, ki mi je pomagala pri vzpostavljanju te mreže stikov, je bila literarna zgodovinarka Milena Blažić. Bila je oseba, ki mi je izredno pomagala pri vstopu v ta svet, spoznavala in predstavila me je številnim ljudem, ki so nam bili pripravljeni predati svojo zapuščino. Na to se je dobro spoznala, bilo ji je v veselje, saj je študirala in veliko delala pri nas ter vzpostavljala zelo lepe stike. Zagotovo je med zelo zaslužnimi, da so se nekatere najpomembnejših, zlasti ženskih zapuščin, znašle pri nas v NUK-u.
Kaj vse se steka v ta oddelek? So to predvsem pisani oziroma tiskani dokumenti, pisma, zapiski, prvi tiski in podobno?
Zelo različno gradivo. Včasih dobimo ohranjene rokopise nekega ustvarjalca, lahko pa gre tudi za drugo gradivo, ki predstavlja sestavni del zapuščine. Med te pisateljske arhive, ki jih pridobivamo, sodijo zelo različne stvari, ki jih je neki pisatelj zbral v svojem življenju, tako njegovi osebni dokumenti, rojstni ali krstni listi, spričevala, založniške pogodbe, službene pogodbe, bančne knjižice itd. Zelo dragocene za nas so fotografije, ki jih prav tako zbiramo kot poseben del omenjenih osebnih dokumentov, kar pa se tiče pisne zapuščine, gre predvsem za vse vrste rokopisov, ki so ostali za neko osebnostjo, lahko so to njegove pesmi, romani, dramska dela, prevodi itd. Zelo pomemben del zapuščine za nas pa je avtorjeva ohranjena korespondenca, bodisi pisma, ki jih je nekomu pisal, bodisi pisma, ki jih je prejemal, tu gre praviloma za rokopise. Poleg tega imajo avtorji pri sebi še vrsto drugega gradiva, razna vabila na prireditve in podobno, za nas so zanimivi vsi elementi biografskega vidika neke osebnosti.
»Za vsako zapuščino, ki jo dobimo, se moram kar zelo potruditi, saj pri nas ne velja princip obveznega izvoda.«
Kje pa hranite vse te stare in nove dragocene dokumente? Srednjeveški rokopisi potrebujejo najbrž drugačen pristop in pogoje hranjenja kot novejši tiski na papirju?
Pravzaprav niti ni razlike. Hranimo jih v enakem prostoru, seveda pa imamo v kleti NUK-a še poseben trezor za tiste najbolj dragocene. Ves čas je treba v njih ohranjati enakomerno temperaturo in vlago, prostori pa so seveda primerno zaščiteni z alarmom. Tudi naš oddelek je v celoti zavarovan z alarmnim sistemom, saj gre navsezadnje za najdragocenejša gradiva, ki jih premore narodna knjižnica. Do nas se sicer ne pride kar tako, treba se je posebej najaviti, pozvoniti, da obiskovalcu odpremo, omogočimo vstop. Skratka smo oddelek, ki je v prvi vrsti namenjen predvsem strokovnjakom, študentom in resnim raziskovalcem, ki se ukvarjajo z rokopisi, ki jih hranimo pri nas. Smo neke vrste arhiv oziroma celo muzej slovenske literature.
Se z brskanjem po tem gradivu kakšne zgodovinske resnice ali pa klišeji o kom izkažejo tudi za netočne? Lansko leto je ob stoletnici smrti Ivana Cankarja prišlo do nekaterih novih pogledov na njegovo osebnost. Ali njegova smrt še vedno ostaja predmet špekulacij?
Upam, da smo uspeli takšne zgodbe preseči in osvetliti. O njegovi smrti je krožilo toliko hipotez in namigovanj, ki so po moji presoji bolj ali manj napačna. Pri nas je shranjena tudi dokumentacija o Cankarjevih zadnjih dneh in njegovi smrti, različni zdravniški dokumenti in izvidi, izdani ob njegovi smrti, iz katerih je jasno razvidno, da je bil po padcu po stopnicah dvakrat v bolnici, nekaj časa vmes pa tudi doma, v domači negi. Večino časa je bil pri zavesti, če bi šlo za kakršenkoli napad nanj, bi seveda to lahko povedal. Slišim raznorazne zgodbe in špekulacije v zvezi s Cankarjevo smrtjo, ki včasih dobivajo že prav fantastične dimenzije. Smešno, bi rekel.
Za Vitomilom Zupanom, ki je bil nekakšen »enfant terrible« naše književnosti, so ostale menda velike škatle zapiskov, predmetov in drugega, dotlej javnosti neznanega gradiva, nekaj je bilo predstavljeno tudi na posebni razstavi …
Ljudje radi iščemo ekscese, pri nas pa gre vendarle za strokovno delo. Rumena dejstva nas ne zanimajo, pač pa avtorjevo delo in življenje v celoti. Enako kot lahko trdimo za Cankarja, velja tudi za Vitomila Zupana, da življenje vpliva na delo umetnika. Ti ekscesi, če bi jih že tako označili, se kažejo tudi v njuni literaturi, ne nazadnje gre pri obeh za močno avtobiografsko noto, ki je vseskozi prisotna v njunem pisanju, pri Zupanu še posebej. Levitan ali Komedija človeškega tkiva in druga besedila so del njegovih neposrednih izkušenj, spomini, ki so prišli v literaturo iz njegovega življenja. Poleg literarnih in osebnih zapisov hranimo pri nas tudi marsikatere druge dokumente iz pisateljevega zasebnega življenja.
Dobili ste tudi majhno zapestno uro, ki jo je imel ob smrti pri sebi pesnik Karel Destovnik – Kajuh. Vaš predhodnik dr. Mihael Glavan se je veliko posvečal njegovi korespondenci, nastala je celo prelepa knjiga ljubezenskih pisem Ljubimca z Vošnjakove.
Predvsem bi povedal, da je Mihael Glavan čudovito zastavil našo zbirko in večino stvari v zvezi z njo sem se naučil od njega. Njemu in eminentnim predhodnikom gre zahvala, da imamo danes zbranega toliko dragocenega pisnega gradiva. V rokopisni zbirki je delovala plejada znamenitih osebnosti od Avgusta Pirjevca, Alfonza Gspana do Branka Berčiča in drugih. Vsak je nekaj doprinesel in pustil svoj pečat. Sam pa sem začel delati na ideji o literarnem muzeju in zbirati za našo zbirko tudi različne predmete iz pisateljevega življenja. Ideja o literarnem muzeju ni nova in se je oblikovala že po vojni. Morda zamisel o takšnem muzeju danes v neoliberalnih časih, ko ob sami omembi javnega sektorja ali kakršnekoli širitvi, novem projektu vsi takoj skočijo pokonci in nas označujejo za družbene parazite, ki samo izčrpavamo gospodarstvo, ni ravno dobrodošla. Morda pa bo prišel čas, ko se bodo besede politikov o pomenu slovenskega jezika in kulture obrnile tudi v to smer, v zavedanje, da sta našo kulturo in državo v veliki meri ustvarjala in konstituirala prav jezik in literatura. Mogoče je že čas, da začnemo razmišljati o tem.
Pa imate zato na voljo tudi ustrezne prostore?
Že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja so iskali in izbirali po Ljubljani imenitne zgradbe, ki bi bile primerne za takšen muzej, omenjali so se Codellijev grad, Ljubljanski grad, Tavčarjevo hišo na Nabrežju, Zoisov hišo prav tam, same eminentne lokacije, žal pa do same realizacije tega projekta nikoli ni prišlo. Torej je ta zamisel zaenkrat še v nekih velikih oblakih, daljni sivi prihodnosti, zdi pa se mi vredno te stvari ponavljati in ponavljati, da morda le pridejo v zavest ljudi, v prava ušesa in morda projekt nekoč le zaživi.
Se politiki zanimajo za vas ali za kulturo nasploh? Včasih so se nekako bolj dičili s kulturo in kulturniki …
Kadar pride kakšen protokolarni obisk, ga radi pripeljejo tudi k nam, na ogled v našo knjižnico. Seveda gre pri tem bolj za neko reprezentanco, kot pa kakšno pristno zanimanje, pa vendar. Vedno smo veseli, kadar se na ministrstvu za kulturo in v drugih državnih institucijah odzovejo na naša vabila na različne prireditve in predstavitve projektov.
Nedavno vam je tudi družina Kosovel iz Tomaja zaupala veliko pisem in rokopisov, povezanih s pesnikom Srečkom Kosovelom.
V bistvu ne gre za gradivo, ki bi bilo neposredno povezano s pesnikom Srečkom Kosovelom. Njegova zapuščina je pri nas že dolgo, mislim da je bila odkupljena od družine že leta 1948. To kar smo pridobili zdaj, so bolj družinski dokumenti družine Kosovel, predvsem gre za arhiv njegove sestre, zelo nadarjene pianistke Karmele Kosovel, in staršev, ki nam veliko povedo o sami družinski atmosferi Kosovelovih. Te zapuščine sem bil zelo vesel, saj je Marko Sosič prav takrat začel pripravljati film o Karmeli in je to gradivo veliko doprineslo k njeni celoviti podobi.
Tudi ona je bila umetniška duša.
Izjemen talent. Lahko bi rekel, da je bila že pred Srečkom namenjena za neko vrhunsko umetnico, njena družina je veliko investirala v njeno izobraževanje. Poslati v tistih časih nekoga študirat v München, ni bilo enostavno, za to so šla velika sredstva. Bila je izjemno nadarjena, a se zaradi zakona in malomeščanskega okolja ni nikoli zares zmogla izraziti. Preselila se je v Avstrijo, na Dunaj, se poročila z nekim tretjerazrednim slikarjem in tako smo jo izgubili. Ni se odločila za samostojno kariero, ves čas je ostala v senci svojega moža slikarja. Velika škoda. Podrejena vloga ženske je bila takrat družbeno precej zacementirana. Bila pa je ena prvih žensk, akademsko izobraženih pianistk pri nas in nasploh. Nekaj časa je še javno nastopala, potem pa se je umaknila in se verjetno v skladu s tedanjimi pričakovanji posvetila zgolj možu, precej nepomembnemu umetniku.
So za NUK zanimivi predvsem literati in pesniki, torej ljudje povezani s pisano besedo ali tudi drugi umetniki in njihova zapuščina?
Primarno smo osredotočeni na literaturo, a hkrati tudi na vse, kar sodi zraven. Pri nas hranimo tudi zapuščine znanih literarnih zgodovinarjev, kot sta bila Dušan Pirjevec in Anton Ocvirk, zapuščine umetnostnih zgodovinarjev, prevajalcev in drugih. Aleš Berger nam je že predal svoje gradivo, pravkar bomo odkupili zapuščino Antona Sovreta. Vmes so tudi slikarji, pred kratkim sem prevzel zapuščino slikarja Jerneja Vilfana, ki je bil deloma tudi pesnik in pisatelj. Shranjene imamo tudi rokopise in pisma Riharda Jakopiča in Ivana Groharja, ne celotnih zapuščin, a so pri nas pomembni zapisi iz njunega življenja. Seveda nas zanimajo tudi mlajši. Vmes se znajde pri nas tudi zapuščina kakega raziskovalca, na primer dr. Antona Mavretiča, ki živi in dela v Ameriki na Centru za vesoljsko fiziko univerze v Bostonu in je bil pomemben raziskovalec pri razvijanju programa Voyager 2. Ker sem dober znanec z Draganom Živadinovom in Miho Turšičem smo preko KSEVTA prišli do tega, da je prav nam prepustil svojo zapuščino. Smo hranitelji kulturne zgodovine v širokem smislu. Pred časom smo pridobili tudi pismo Jurija Vege, znamenitega matematika, fizika in geodeta iz 18. stoletja, ki samo po sebi nima kake literarne vrednosti, je pa v širšem kulturnem kontekstu zelo zanimiva pridobitev.
Verjetno imajo najvišjo ceno srednjeveški rokopisi, inkunabule, prve protestantske knjige … Glede na to, da je država skopa mati, kako vam uspe pridobiti takšne dragocenosti?
Težko. Ti arhivi, zapuščine pisateljev, imajo predvsem veliko simbolno vrednost, ki se je ne da izmeriti s finančnimi sredstvi. La kdo lahko reče in ovrednoti, koliko bi bilo vredno nekaj, kar je recimo pripadalo Prešernu. Bi bilo to petsto ali tisoč evrov, sto tisoč morda? Tega ne vemo, saj je nemerljivo. Imajo pa nekatere stvari vendarle tudi svojo zelo konkretno ceno, zlasti srednjeveški rokopisi. Lansko leto smo odkupili neki srednjeveški kodeks s pomočjo Ministrstva za kulturo RS, pa že omenjeno Vegovo pismo na dražbi pri Christie's v Londonu. Marsikaj se da danes najti in urediti po spletu in nato prek telefona sodelovati na avkciji.
»Pri zbiranju zapuščin ne delamo razlik, ne ideoloških ne po spolu. Že od začetka si močno prizadevamo, da so tudi vse slovenske avtorice enakopravno prisotne v naših arhivih.«
Ste pri tem v enakem položaju kot vsi drugi kupci ali imate kot nacionalna ustanova kakšno prednost?
Ne, žal ne. Ne samo v tujini, tudi pri domačih antikvariatih ne. Pri nakupih gre za tržne zadeve, biznis, kjer zmaga tisti, ki ponudi več. Posebnega budžeta za takšne zadeve pri nas nimamo in zato nastane velik problem, kadar se pojavi kaj takega, kar je za nas nacionalno zanimivo in bi bilo treba hitro odkupiti. Takrat se začne prava birokratska bitka, treba je izpolniti mnoge prošnje in dokazila ter čakati na odobritev sredstev. Vseeno pa lahko trdim, da v slovenski družbi še vedno obstaja močna zavest o pomenu naše kulturne dediščine, saj gradivo, ki ga dobimo za rokopisno zbirko, večinoma dobimo zastonj. V zadnjih dveh letih smo pridobili zavidljivo število devetnajstih zapuščin. To so za nas Slovence kanonski avtorji, od Jožeta Toporišiča, Ceneta Vipotnika, Saše Vuge, Neže Maurer, Nika Grafenauerja, Cirila Zlobca, Borisa Pahorja in drugih, ki so nam podarili svoje arhive. Gre za metre in metre gradiva. Na srečo je pri nas tako živa in močna zavest o tem, da gre vendarle za stvari, ki sodijo pod okrilje in varstvo nacionalne institucije, kot je naša. Vsem tem avtorjem ali njihovim svojcem smo zato zelo hvaležni.
So to v prvi vrsti volila in oporoke pisateljev ali donacije potomcev, ki želijo, da primerno hranite vse te zapiske in predmete?
Lahko razložim na konkretnem primeru. Saša Vuga se je oglasil tukaj pri nas pred leti, ko je bila na ogled razstava o Vitomilu Zupanu. Takrat sva se malo več pogovarjala, predstavil sem mu naše delo, kaj zbiramo in kako pridemo do tega in v pogovoru mi je obljubil, da bo sam poskrbel zato, da njegov arhiv pride k nam. V oporoki nam je tako zapustil svoje pisateljsko gradivo, ki je danes last NUK-a. To je en takšen primer, ki pove, kako pomembno je gojiti stike s pisatelji in umetniki.
Torej se marsikdo že za življenja odloči, da vam bo prepustil svoje osebne stvari.
Svojčas sem imel štipendijo na Dunaju, kjer sem nekaj časa delal in se izobraževal v literarnem arhivu. Tam poznajo dva izraza za tovrstno pridobivanje gradiva, nachlass je izraz za zapuščino po smrti in vorlass, kar bi pomenilo nekaj kot predpuščina. Ko sem videl, kako to deluje in da se veliko avtorjev že za življenja odloči, da bo arhivu podarila svoje delo, sem skušal podoben princip uvesti tudi pri nas. Izkazalo se je, da uspešno deluje tudi tukaj. Tako nam je recimo Niko Grafenauer že zdaj prepustil ves svoj osebni arhiv. Pridobivanje teh zapuščin je vedno proces, ki traja običajno zelo dolgo časa, od prvih stikov, ki jih navežeš, do predaje, vmes lahko minejo leta. Važno pa je, da to počnemo, saj na ta način zbiramo dragoceno pisno kulturno dediščino.
Ali kakšno gradivo tudi zavrnete?
Se tudi zgodi. Zanimivo, da marsikdo od naših kanonskih avtorjev reče, ah, tega imam toliko doma, pa saj to ni zanimivo za vas. Po drugi strani pa so takšni, ki napišejo kakšno pismo bralcev, ki je bilo objavljeno in nam ga že priporočajo v hrambo, češ to pa mora ostati za slovenski narod in zgodovino. No, takim se zahvalimo, vsega res ne vzamemo. Za vsako stvar se je treba dogovoriti in presoditi, kaj zares sodi k nam, tu ni prostora za vsakršne pisne izlive. Ne delamo nobene cenzure, prizadevamo pa si zbrati arhive, ki so literarno in kulturnozgodovinsko zanimivi v čim širšem pomenu besede, torej čim več gradiva o življenju in delu avtorjev.
V novih digitalnih in računalniških časih pa bodo za ljudmi ostale drugačne sledi kot nekoč. Papir in tisk nista več glavna nosilca različnih zapisov.
V bistvu bi lahko rekel, da smo bili doslej zavezani papirnatemu svetu, rokopisom, tipkopisom, zapiskom na papirju, torej neki materialni dediščini, ki pa vemo, da je v današnjih časih že močno izginjajoča. Dandanes tudi pisatelji ne pišejo več na papir temveč na računalnik in zavedamo se, da moramo poskrbeti tudi za ta digitalni spomin. Zdaj prihajajo k nam že tudi vsebine računalnikov, dela na disketah itd. Saša Vuga je, čeprav je pripadal starejši generaciji, zadnjih petnajst let recimo vse zapisoval v računalnik in zdaj imamo shranjen tu njegov računalnik in diskete. Mediji in pisne podlage se spreminjajo, a vsebinsko gre za enako gradivo, ki nas zanima. Verjetno se bo postopoma vedno bolj razvijala digitalna arheologija, ki bo znala sestaviti stvari za nazaj. Še vedno pa nas zelo razveseli, če dobimo v roke kakšno pesem, ki je nastajala postopoma, recimo v več različicah in nazadnje dobimo vseh pet variant, ki lepo pokažejo ta ustvarjalni proces, genezo nastanka neke pesmi.
Se bodo zaradi novih tehnologij nekatere stvari izgubile?
Zelo mogoče. Poglejte samo pisanje pisem, korespondenca je bila včasih pomembna stvar v medsebojni komunikaciji, danes je to komaj še kakšna čestitka za novo leto ali kartica z morja. Pisanje pisem na papirju izginja. Moji otroci že ne uporabljajo več niti elektronske pošte, komunicirajo večinoma preko družabnih omrežij in že Facebook je zanje zastarel. Danes so priljubljena vizualna sporočila na Instagramu ali pa Twitterju, toda ta sporočila največkrat obsegajo en stavek ali nekaj besed. Takšna so tudi naša sodobna esemes sporočila, medtem, ko so si nekoč pisali tudi več strani dolga pisma.
»Dandanes tudi pisatelji ne pišejo več na papir temveč na računalnik in zavedamo se, da moramo poskrbeti tudi za ta digitalni spomin.«
Ali vam bo kdaj zmanjkalo prostora za vse, kar prihaja v NUK? Nove zgradbe kar še ni na vidiku …
Prostora kronično zmanjkuje že ves čas, zato nenehno prosimo, da bi bila vsa ta kulturna dediščina primerno hranjena in zaščitena. NUK 2 čakamo že leta, zdaj skuša knjižnica projekt znova pognati. S tem bi se sprostil tudi prostor v sedanji stavbi NUK. Nekako bi se spodobilo, da bi kulturna dediščina ostala tu, v Plečnikovi zgradbi, to bilo pravo okolje zanjo, saj je del narodovega spomina. Muzej, ki bi ga oblikovali iz naše zbirke, bi bil lahko na razpolago tudi širši javnosti, šolam itd., lahko bi ga končno organizirali kot nekak center, živ organizem, ki bi se ukvarjal s slovensko literaturo, torej ne samo arhiv ampak tudi priložnost za razstave, srečanja, predavanja itd. Žal mi je, da se ni takšen prostor našel v načrtih za prenovljeno Cukrarno, saj je ta po svojem historičnem pomenu ekskluzivno povezana prav z našo literaturo, zares škoda.
In na koncu, ali obstaja kaj takega iz naše literarne zgodovine, kar bi si posebej želeli imeti? Kaj so tiste sive, nezapolnjene lise?
Seveda obstajajo take neizpolnjene praznine. Nekateri svojci se iz različnih osebnih razlogov zelo težko odločijo za predajo zapuščine nekaterih avtorjev, za nekaterimi pa žal tudi ni skoraj nič ostalo. Ali pa je morda kaj ostalo pa je potrebno še ugotoviti, kje se nahaja. Več avtorjev, tudi klasikov modernizma, je takih, ki nam manjkajo iz različnih razlogov. Gregor Strniša, Dominik Smole in Tomaž Šalamun. Z nekaterimi se za življenja ni uspelo dogovoriti in tako so ostale stvari odprte. Z dediči se je potem običajno veliko težje pogovarjati kot s samimi avtorji. Hitro se zgodi, da je treba po smrti stanovanje izprazniti in potem se mečejo stvari stran, ker se nihče nima časa v to poglabljati in marsikaj se tako izgubi za vedno. Zato si zelo prizadevam, da navezujem stike še z živimi avtorji in jih skušam prepričati, da te stvari vendarle sodijo k nam. Poudaril bi, da imamo pri nas tudi institut klavzure, tako da imajo dediči na razpolago, če se jim nekaj ne zdi primerno za objavo v javnosti, da lahko gradivo za dvajset, trideset ali celo petdeset let popolnoma zapremo za javnost. Tako gradivo opremimo z rdečo pasico in do dogovorjenega datuma ni dostopno nikomur. Lahko gre za kakšne osebne zapiske ali intimno korespondenco, ki se navezuje na še živeče ljudi in podobno.
»Imamo tudi institut klavzure, če se dedičem nekaj ne zdi primerno za objavo v javnosti, lahko gradivo za dvajset, trideset ali celo petdeset let popolnoma zapremo za javnost.«
Kako pa so pri vas zastopane ženske avtorice?
Pri zbiranju teh zapuščin ne delamo nobenih razlik, ne ideoloških ne po spolu. Že od začetka si močno prizadevamo, da so tudi vse slovenske avtorice enakopravno prisotne v naših arhivih. V naši zbirki hranimo gradivo vseh najpomembnejših slovenskih avtoric, od prve znane slovenske pisateljice in pesnice Josipine Turnograjske do Luize Pesjakove, Mine Pajk, Lili Novy, Alme Karlin, Ade Škerl, Mile Kačič, Zofke Kvedrove, za katero se ravno pripravlja zbrano delo, pa Erne Muser, ki je veliko pisala o ženskem vprašanju in zbrala veliko pomembnega gradiva, omenil sem že zapuščino Karmele Kosovel, pri nas se nahaja tudi celotno gradivo zapuščine Kristine Brenkove, tudi Ifigenija Simonović, Svetlana Makarovič in Breda Smolnikar so nam že predale svoje arhive. Breda Smolnikar je prispevala med drugim tudi sodne zapise, ki so postali pomembni za ugotavljanje vprašanja umetniške avtonomije literarnega dela. Pri Svetlani sem se oglasil osebno in velikodušno mi je odprla svoje omare in prepustila vse, kar se mi je zdelo zanimivo. Založba Beletrina prav zdaj pripravlja veliko biografijo o tej vsestranski umetnici, ki jo bo med drugimi pomagala sestaviti tudi Svetlana Slapšak, in enega od temeljev za takšno delo predstavlja ravno njen arhiv, ki nam ga je podarila že pred leti. Tudi pesnica Neža Maurer se je odločila, da nam je že zdaj prepustila svoj zelo lep in obsežen arhiv. Veseli nas, da imamo tukaj zbranih veliko pomembnih slovenskih ženskih avtoric, starejših in sodobnih.
