Sediva ob Dravi in zagledam se v njegovo ogrlico ter obesek z motivom jedija iz filmov Vojna zvezd. Da, seveda, saj gre vendar za nekoga, ki bi rad reševal ljudi, ugotovim. Mišel se na to mojo ugotovitev sramežljivo nasmehne in pripomni, da ta naklonjenost »jedizmu« morda ni za v javnost.
George Lucas, režiser serije kultnih filmov, tega fenomena brez meja, je ob neki priložnosti dejal, da vloga filmov ni v tem, da živijo namesto nas, temveč v tem, da nam omogočajo lažje shajati s svojim življenjem in da se zaradi videnega premaknemo naprej.
In natanko to je že v otroštvu potreboval Mišel Amo Ristov (31), saj je bil že kot enajstletnik prisiljen odrasti in se spopasti z življenjem, v katerem včasih ni imel skorajda ničesar. Bil je introvertiran, a zelo priden deček. Okolje, v katerem je živel, ga je podcenjevalo, saj so mu v glavnem vsi po vrsti sporočali: »Iz tebe tako ali tako nikoli nič ne bo!«
Filmi so prinašali fantazijo, ki je pogosto odpihnila realnost. Mišel je že takrat sanjal o tem, da bi tako, kot so jediji pomagali ljudem, tudi on spreminjal svet na bolje.
Človek z veliko začetnico. »Utopist od nekdaj,« se smeji Mišel, ko se začneva pogovarjati med hojo po hodnikih UKC Maribor. Ne, nima bele uniforme, (za zdaj) nima niti pisarne, prihaja »takšen, kot je«, in hiti naproti ljudem, ki pogosto v tej vlogi pričakujejo nič manj kot rešitelja vseh njihovih težav. Včasih so objokani, drugič izgubljeni, tretjič zaskrbljeni, četrtič nimajo nikogar, petič nimajo kam iti, ko bodo zapustili bolnišnico … Pogosto pa vse te težave nastopajo skupaj in naenkrat. Razpon ljudi, ki jih mora obravnavati bolnišnični socialni delavec, sega od staršev dojenčkov, prek otrok in mladostnikov, ljudi v »najboljših letih«, pa vse do starostnikov. Včasih pridejo na vrsto tudi zaposleni – tudi ti se srečujejo s problemi, ki jih je treba odpraviti.
Ko se v vlogi rešitelja pojavi Mišel Ristov, ki takrat sicer ni videti kot Amo Socialec, a se prav tako ne trudi preveč, da bi se »zamaskiral« v kaj drugega, kar v resnici je – je marsikdo presenečen. Le malokdo namreč ve, da ima Mišel Ristov zelo bogate izkušnje z delom na socialnem področju, da ga je dodobra izklesalo prostovoljno delo z različnimi skupinami ljudi – od mladostnikov, starostnikov, azilantov do brezdomcev.
Povem mu, da ga imajo ljudje za človeka z veliko začetnico (on pa odgovori z grimaso, ki kaže, da se ne bo nikoli otresel sramežljivosti), in vprašam, kakšen mora biti bolnišnični oziroma nasploh socialni delavec: »Ko sem se odločil za ta poklic, so mi vsi govorili: Moraš biti za to! Najbrž so mi hoteli znova povedati, da to ni zame in da iz mene tudi v tem poklicu ne bo nič. Pa sem razmišljal, kaj naj bi pomenilo, da moraš 'biti za to ustvarjen'.«
Ne smeš si dovoliti, da bi z ljudmi jokal. Meni najprej pride na misel to, da se moraš biti sposoben vživeti v bolečino človeka, z njim sočustvovati, biti empatičen … Je to to, ga vprašam. »Iz vsega, kar so me naučili na faksu in v praksi, pa tudi iz tega, kar sem ugotovil na podlagi lastnih izkušenj, sem na koncu dojel, da moraš biti predvsem človek. A to je premalo in utopično. Res je – ne sme ti biti vseeno, moraš se poglobiti v bolečino človeka, z njim sočustvovati, vendar pa je po mojem mnenju najpomembnejše to, da znaš na stvari pogledati širše in da se znaš otresti predsodkov. Bolečina in trpljenje sta enako huda in stresna tako za tistega, ki 'ima vse', kot za tistega, ki nima nič. A ne prvi ne drugi ne potrebujeta tega, da se ti vživiš v njuno stisko in bolečino, da trpiš z njima. Ne moreš biti rama za jokanje, za to so primernejši prijatelji, družinski člani … Ne smeš si dovoliti, da bi z ljudmi jokal. Dobro je, da začutiš človeka in njegovo trpljenje, ne smeš pa biti tisti, ki bo skupaj z njim obupoval. Socialni delavec mora delati drugače: »O. K., razumem te, jočeš, moja naloga pa je, da ti pomagam, da boš nekako ugotovil, kaj je treba storiti, namesto da obupuješ. Tako da boš lahko, tudi ko me ne bo več ob tebi, sam ukrepal in uredil stvari tako, da ti ne bo treba jokati. Skupaj bova oblikovala rešitve. Gre za to, da si bergla človeku v stiski, ki mu je dana za nekaj časa, dokler se sam znova ne postavi na noge,« mi pojasni Mišel in se napoti v eno od sob z dobro novico, da se je za nekoga našlo mesto v domu. Fotograf Šimen lovi trenutke med pogovorom, tiste simbolične detajle, ki veliko povedo o tem, kaj je (lahko) človek človeku.
Vztrajati ga je naučila mama. Socialni delavci nasploh so v zadnjem času na slabem glasu. »Res je, ker nas vse mečejo v isti koš. Nekatere v medijih izpostavljajo zaradi morebitnih napak v centrih za socialno delo, nato pa se vsi 'sončimo' v tej slabi luči, čeprav gre pri nas za povsem drugačno delo. A tako v centrih za socialno delo kot pri nas je veliko preveč administrativnega dela in kadrovske podhranjenosti. Tako včasih vidim, da katerega od kolegov bolj skrbi birokracija in kaj bo rekel socialni inšpektor glede tega, ali so njegovi 'papirji v redu', človek, o katerem piše v teh papirjih, pa kaj hitro zdrsne v drugi plan.«
Mišel prizna, da se zdi, da morajo socialni delavci – v UKC so trije in imajo razdeljena področja, a si pogosto pomagajo in drug drugega nadomeščajo – »imeti čarobno palico«, predvsem pa razvejano mrežo stikov in sposobnost prijazne, a proti cilju usmerjene vztrajne komunikacije. Mišel ne odneha zlahka. Pravi, da ga je mama naučila, da mora vztrajati. In tega se najbolj drži takrat, ko išče rešitev za človeka, ki mu je prepuščen po službeni dolžnosti. Neredko se mu tak človek zasidra v srce in dušo, v mislih ga nosi s seboj tudi po končanem delovnem času, čeprav uporablja vse naučene mehanizme, da bi se od tega ogradil – da ga vse te usode in težave ne bi pobrale.
»Delo z otroki, ki jih zanemarjajo starši. Delo s starši, ki jih zanemarjajo njihovi otroci. Ubogi so tudi brezdomci, ko težko zbolijo. Svojci nimajo časa, da bi skrbeli za nepokretne starostnike. Porušeni odnosi v družinah. Največ dela je s starejšimi ljudmi, ki bi morali v dom, a zanje ni prazne postelje … Sprašujete, ali je bolnišnica žalostno mesto? Trudim se, da tega ne doživljam na ta način.«
Rapanje je ventil. Kot mladostnik si je želel imeti veliko denarja, da bi lažje pomagal ljudem. Danes ve, da denar pri tem ni najpomembnejši (a se ga ne bi otepal, temveč bi poskusil, kako lahko z veliko denarja spreminjaš svet). Sicer pa Mišel ve, da s majhnimi koraki uresničuje svoje cilje. Pogosto ga zelo izpolni in tudi razveseli, kadar nekaj v službi dobro reši, razplete ali organizira in če se kaj dobro konča. Kadar ga delovni dan oziroma splet okoliščin izčrpa, kar se dogaja dokaj pogosto, pa ima svoje ventile za premagovanje stresa. Od otroštva je igral košarko, nekaj časa je treniral odbojko, nato pa se je našel v treningih kombiniranih borilnih veščin. Pove mi, da trenutno ne tekmuje zaradi poškodbe rame. Se kdaj stepe? Ni videti nevaren, mu rečem. »Ker sem videti suh, mislijo, da nimam dovolj moči. Lahko rečem samo to, da je bolje, da se ne stepem, ker bi lahko ob tem koga poškodoval. Sicer pa ne treniram zato, da bi se pretepal, temveč zato, da se ukvarjam s športom in odganjam nakopičeni stres.«
Za Mišela, ki kot otrok ni maral glasbe, je danes najpomembnejši freestyl rap. Tudi to je svojevrsten ventil za odklop od poklica socialnega delavca. Rap je način življenja, razmišljanja, izražanja, z raperskimi rimami izraža svoje mnenje o aktualnih dogodkih, občutkih, svetu … Doslej je ustvaril tri albume – enega studijskega in dva v street različici. Bil je državni prvak, kar pomeni, da je sledil predhodnikom, kot so Trkaj, Zlatko in N'toko.
Trije mlajši bratje. Že dolgo piše poezijo, tudi tisto, ki je zgolj odsev njegovega čustvovanja, a teh pesmi še ni objavil. V performans poezijo in nastopanje na slam dogodkih se je spontano spustil, ko je organiziral te dogodke. Ugotovil je, da mu ustrezajo, saj je bil zaradi rapanja vajen odra. Zanimivo, da je oder domač nekomu, ki je bil od nekdaj introvertiran. »Res je, tudi mene je to presenetilo, a to je del tiste trme, ki sem jo omenil, ko sem govoril o tem, da so me ljudje zaničevali, jaz pa sem kljub temu vztrajal. Na prvem tekmovanju sem bil zanič in sem končal na zadnjem mestu. Marsikoga bi to potrlo, jaz pa sem stvari proučeval, jih izboljševal, treniral … In vztrajno poskušal, kot bi hotel reči: 'Glejte, tukaj sem! Jaz sem tukaj!' In oder je postal moj svet. Prav neverjetno je, na njem sem jaz, morda nekakšen drugi jaz, a vseeno jaz.«
In kje je doma tisti Mišel, ki stoji z obema nogama trdno na tleh? Na Ptuju, čeprav je nekaj časa živel v Mariboru. Ko je bil otrok, so se precej selili, na koncu pa so se ustalili na Ptuju, tam se že dolgo počuti doma. Med študijem je živel v Ljubljani, ki jo zdaj pogosto pogreša, čeprav je v prvem letu študija nikakor ni mogel sprejeti.
Odkar mu je jeseni umrla mama, ki se je dolgo borila z rakom, je Mišel glava družine. Ima tri mlajše brate, stare 20, 14 in 12 let. Čeprav so vsi trije pridni fantje, mora včasih poseči po kakšni (naučeni) vzgojni metodi, prizna v šali. Prizna, da gre za odgovornost, na katero ni mogoče biti pripravljen, a jo je sprejel, tako kot je pri enajstih letih sprejel dejstvo, da mora prezgodaj dozoreti.
