Ramona Irgolič je ženska, ki s prijazno iskrenostjo in lepoto – telesa, duha in uma – takoj stke vez s sogovornikom. Pogovor z njo o njeni razgibani in nenehno sem ter tja selitveni življenjski poti se zdi, kot bi sledila filmu o življenju ženske, ki tuzemeljskost zajema z veliko mero optimizma, opazi v drugih samo dobro, verjame vase, v svoje darove in talente in jih tudi uresničuje. Predvsem v tujem svetu.
Ramona je namreč prepotovala kar 64 držav, torej je ne moremo ukalupiti v »povprečnico«. In seveda, ker je tolikera selivka – živela je namreč v Sloveniji, Italiji, Braziliji, Singapurju, Angliji, Indoneziji, Norveški, Nemčiji in na Portugalskem –, obvlada tudi več jezikov.
Je hči slovenskih staršev, rojena v Nemčiji. Ko ji je bilo deset let, se je družina vrnila v Slovenijo. Vključitev v novo okolje je bilo za malo Ramono, tedaj četrtošolko, stresno, a so ji pomagali, jo bodrili in razumeli sošolci in učitelji, tako da je brez težav končala tudi srednjo šolo, smer aranžerski tehnik, tedaj iskan, danes že skoraj izumrl poklic. Nato se je vpisala na Fakulteto za strojništvo, kjer je izbrala smer tekstilna tehnologija in ekotekstilno inženirstvo. V okviru evropskega projekta, imenovanega COST, je bila povabljena na Portugalsko, in sicer za eno leto na univerzo Minho.
Nato je v Mariboru zaključila še podiplomski študij iz tehničnega varstva okolja in postala magistrica znanosti. Toda Ramona ni bila in ni samo študentka, nabiralka »oprijemljivega znanja in spričeval«. Že kot najstnica je stopila na modne brvi, sodelovala na modnih revijah z mnogimi znanimi slovenskimi manekenskimi imeni. Kot predstavnica Slovenije je tekmovala na mednarodnem tekmovanju Miss Hawaiian Tropic v Las Vegasu in na Miss Universe, kjer je bila druga spremljevalka. Pot jo je ponesla celo v Milano, kjer pa ni mogla živeti na način, ki ni v skladu z njenimi moralnimi načeli, zato je z grenkobo, a zavedanjem, da se je odločila prav, zapustila milanski modni bleščeči svet, v katerem je opazila marsikaj sivega in zanjo nesprejemljivega.
Klic glasbe in petja
Sicer pa je takrat v njej že skorajda hrumel drug talent – glasba, petje. »Klic je bil zelo močan, a ga nisem slišala, predvsem zaradi tistega lepotno-modnega-manekenskega trušča,« se spominja. In ker je Ramona sodobna nomadka, ki jo vleče zdaj sem zdaj tja, je leta 2013 odpotovala in se preselila v južno Brazilijo. Ta del zemeljske oble ji je najljubši, močno ga čuti, pove Ramona. V Braziliji je spoznala priznano pevko Adriano Deffenti, ki jo je spodbujala, opogumljala, veliko učila in naučila o različnih zvrsteh glasbe, predvsem o brazilski pop glasbi in folklori. Tako je Ramona veliko nastopala, imela snemanja za televizijske reklame, blagovne znamke, nato pa se je, Ramona zažari, »zgodilo usodno povabilo Jamesa Sampsona, člana legendarnih The Platters«. Povabil jo je k sodelovanju za nastope po Maleziji in Tajski. »To je bil zame velika čast in priznanje,« ponosno pove sogovornica.
Ob koncu leta 2015 se je preselila v Singapur, ker si je sama uredila nastope in že kmalu je imela številne nastope za velika mednarodna podjetja. Pela je na svečanih dogodkih in otvoritvah, delala je za Aston Martin, Maserati, Sofitel Hotel, Ritz-Carlton, Amara Sanctuary Resort Sentosa, De Dietrich, The Clifford Pier in za mnoga druga velika imena, sodelovala z mnogimi glasbeniki, naučila se je peti v petnajstih jezikih in najvažnejše, doda Ramona, »spoznala sem, da je peti in tudi ustvarjati lastne skladbe najpopolnejša kreativnost in izražanje sebe, takšne kot sem«.
Uspešna južno od ekvatorja
»Ta svet ima toplo dušo, tam se počutim živo, pozitivno, sprejeto, čeprav ni bilo vse rožnato,« pove, zazrta nekam v daljavo, in še pripomni, da je edina Slovenka, ki je tam glasbeno uspela in ki je imela možnost in čast nastopati in peti svoje lastne skladbe na največjem in najbolj zaželenem odru Singapurja, na Esplanadi. Kot prva tuja glasbenica je tam nastopila kar dvakrat zaporedoma. »Želim si živeti v Singapurju in upam, da bom v prihodnosti dobila delovno vizo«, pove Ramona z mislimi nanj.
Trenutno živi in se ustvarjalno izraža na Norveškem, vendar se pogosto vrača domov, v Slovenijo, k staršem. »Rada pomagam očetu pri delu okrog hiše, z mamo sva pravkar čistili okna,« pove, in še, da je »hvaležna za takšne roditelje«.
In morda bomo ta tih, toda uspešen slovenski glas končno prepoznali tudi doma, ali pa bo še naprej, tako kot mnogi z darovi rojeni slovenski ustvarjalci in strokovnjaki, prejemala aplavze le v tujini.
Saj ni naša lepa domovina premajhna, kot že kar naprej vsi ponavljamo, le prek svojega nosu nam je težko pogledati. Zato pa, žal, prepogosto gledajo in gredo prek meja domovine naši umni posamezni umetniki in eksperti. In iščejo ter najdejo svoje mesto v tujem svetu, žal.
