Združeni narodi so leta 1975 proglasili osmi marec za mednarodni dan žensk. V Jugoslaviji se mu je reklo »dan žena«, kar je bil napačen prevod iz ruščine in je bil dan, ko so ženske dobile nagelj, včasih še klobaso in so navadno lahko že ob 12. uri nehale delati in šle domov. Bil je tudi praznik cvetličarjev in gostinskih lokalov, saj so na ta dan veliko zaslužili. Danes, ko naj bi bili demokratična država, bi moral biti 8. marec dan, ko bi vsi, a predvsem ženske, strnile vrste in zahtevale, da se pravice, zapisane v zakonih in številnih dokumentih, tudi v praski uresničujejo. A ni tako, saj so konservativni politiki in politični analfabeti iz leta v leto glasnejši ter se javno norčujejo iz feministk in sufražetk, čeprav največkrat ne vedo niti tega, kaj ti dve besedi pomenita, in govoričijo, da sodi ta praznik kot rdeča zvezda, kladivo in srp na smetišče zgodovine.
O ženski (ne)enakopravnosti oziroma (ne)enakosti v Sloveniji smo se pogovarjali z dr. Metko Mencin Čeplak, predavateljico na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, ki se ukvarja tudi z družbenim položajem žensk. Nekaj znanih pa smo zaprosili še za kratko izjavo o (ne)enakopravnosti med spoloma v naši državi.
Pravice
Danes ima vsaka slovenska ženska pravico voliti in biti celo izvoljena, kar pa se sicer ne zgodi prav pogosto. Med županjami je žensk samo 13,5 odstotka ali 22 županj v 211 občinah, torej le za vzorec. Tudi v državnem zboru jih je malo (24,5 odstotka). V prejšnjem mandatu jih je bilo več: 35,6 odstotka.
»V Sloveniji smo sicer uzakonili kvote. To pomeni, da morajo politične stranke na vse svoje liste uvrstiti tudi ženske oziroma noben spol ne more biti zastopan z manj kot 35 odstotki. Vendar pa stranke lahko svojim kandidatkam in kandidatom zvišajo ali znižajo možnost izvolitve. Običajno to storijo tako, da najvidnejši člani (torej moški) kandidirajo v okrajih, kjer je stranki volilno telo najbolj naklonjeno,« je začela Metka Mencin Čeplak.
Splošno znano je, da se ženske lahko šolajo na univerzi. Po diplomi pa se stvari spremenijo. Sprva jih čaka brezposelnost, potem pa navadno prekarna, to je praviloma napol suženjska prihodnost. Če pa diplomantka le dobi redno zaposlitev, zaseda vedno manj pomembna mesta in je zato slabše plačana kot moški. Na vodilnih mestih jo redko najdemo.
Pravica do splava
»Slovenska zakonodaja je že leta 1960 ženskam omogočila pravico do splava iz socialnih razlogov. O tem je sicer formalno odločala komisija, ki pa je praviloma upoštevala željo ženske.«
Leta 2019, torej več kot 58 let po tem, pa slovenski konservativni politiki znova glasno nasprotujejo pravici do abortusa. Ustanovili so celo stranko, ki pravi, da je član družine celo nerojen otrok, kot da bi bila ženska maternica državna ali cerkvena last.
Sufražetke, feministke
»Ženska, sufražetska, sufražistična, feministična gibanja so poimenovanja gibanj za pravice žensk, ki se včasih uporabljajo kot sinonimi, včasih kot sistem podrednih in nadrednih pojmov, včasih pa se z njimi poudarjajo razlike med njimi, pogosto tudi zato, da se vzame ugled oziroma veljava kateremu od njih (ga diskreditira).«
Sogovornica poudari, da je v zadnjem času v Sloveniji značilno dvoje: »Smo priče vse bolj grobim žalitvam feminizma oziroma feminizmov, sploh pa feministk. Zagovorniki patriarhalnega reda svojo sovražnost do gibanj za enakost spolov prikrivajo z navideznimi simpatijami do gibanj sufražetk s konca 19. in z začetka 20. stoletja. Tako sprenevedavo pravijo, da so za enakopravnost žensk, vendar trdijo, da gredo feministke v svojih poskusih rušenja 'naravnega' (!) spolnega reda predaleč.«
Ugotavlja, da gre zgolj za navidezne simpatije do sufražetk. To trdi zato, ker volilna pravica ni bila sama sebi namen, saj je bila razumljena kot sredstvo za doseganje drugih pravic žensk!
Poudarja, da obstaja še cela vrsta dokazov za to, da so tudi ta gibanja problematizirala spolne delitve, toge delitve spolnih vlog, torej to, kar nasprotniki feminizma (zagovorniki patriarhata) goreče oporekajo feministkam (in feministom). »Ti 'zagovorniki' sufražetk pozabljajo še na nekaj drugega: da so bile med sufražetkami tudi militantne britanske aktivistke z začetka 20. stoletja, ki v svoje vrste niso sprejemale moških.«
Pravi, da sufražetsko gibanje razume kot pomemben del feminističnih gibanj, torej gibanj, ki jim je skupen boj za odpravo podreditvenih razmerij, vezanih na spol.
Enakost med spoloma
Lekcijo o tem, da načelo enakosti spolov ni samoumevno načelo, je osvojila v sredini osemdesetih, ko je v Sloveniji pravica do abortusa postala predmet javnih razprav. »Spodbudila pa jih je bolj ali manj jasno izražena zahteva po uvajanju zaostritev (restrikcij) v dotlej relativno liberalno zakonodajo s področja reproduktivnih pravic žensk.«
Od tedaj se zahteva po ukinitvi splava v Sloveniji ciklično ponavlja, občasno pa jo poskušajo uresničiti po tiho, kot na primer leta 2002 z zakonskim predlogom, ki je s seznama storitev, ki jih krije obvezno zdravstveno zavarovanje, črtal porod, kontracepcijo, sterilizacijo in umetno prekinitev nosečnosti. »Takšne zahteve se poskuša opravičiti s sklicevanjem na neoliberalistično načelo 'vitke' države.«
Sogovornica pravi, da takšni ukrepi vedno prizadenejo najšibkejše sloje, praviloma pa služijo utrjevanju patriarhalnih razmerij, saj zmanjšujejo dostopnost tudi do tistih storitev in dobrin, ki omogočajo avtonomijo žensk – od zdravstva do otroškega varstva.
»Enakosti pa ne ogroža samo 'tanjšanje' države, ogroža jo tudi razraščajoča sovražnost do žensk in feminizma, ki se ne širi samo prek obskurnih zasebnih medijev in družbenih omrežij, ampak celo prek javnih medijev,« je zgrožena.
»V okoliščinah, ko se na javni televiziji emancipacija žensk, boje zoper neenakosti in diskriminacijo na osnovi spola in spolne usmerjenosti obtoži kot enega glavnih virov družbenih problemov, se nedavna sodba koprskega višjega sodišča v zvezi s posilstvom zdi kot zlovešča zasnova Dekline zgodbe, ki jo je predvajala tudi slovenska javna televizija.«
Deklina zgodba je priredba romana Margaret Atwood o totalitarni družbi, in sicer v svetu, ki ga je načela okoljska katastrofa, zaradi katere je večina prebivalstva neplodnega, nato pa so v revoluciji verski blazneži prevzeli oblast v ZDA in državo preimenovali v Gilead. Fundamentalistična vlada je ženskam odvzela vse pravice in jih zreducirala na stroje za rojevanje. Vsak visoki član oblasti dobi svojo plodno deklo, da bi poskrbela za njegove potomce v bizarnem obredu, ki se zgleduje po Svetem pismu.
»Pravzaprav že zdaj živimo v izrazitih protislovjih: na eni strani se krepi zavest o enakosti, ki vsaj spodnaša patriarhalni red, kar se kaže na ravni zakonodaje oziroma z ukrepi politike enakosti spolov in na ravni vsakdanjega življenja, na drugi strani pa vse glasnejša, kričava sovražnost do vseh in vsega, kar ta patriarhalni red ogroža,« je sklenila Metka Mencin Čeplak.
Sufražetka
Beseda sufražetke izhaja iz besede za tistega, ki se bori za volilno pravico in tako so imenovali ženske in moške, ki so v 19. stoletju demonstrirali na ulicah za žensko volilno pravico. To je bil prvi val feminističnega gibanja.
Beseda feministka je širši pojem in z njim poimenujejo vse zagovornike enakosti spolov. Izpostavljajo recimo: pravico do spolnosti, so proti nasilju, za pravico do splava itd. Feministke so poudarjale, da ženske in moške zaznamuje enaka človeškost, vseeno pa so ženske družbeno zapostavljene, izkoriščane, nevidne, saj imajo moški zgodovinsko več privilegijev, ki jih ohranjajo iz preteklosti ali pa jim jih ženske in moški vedno znova poklanjajo.
Dr. Nataša Valentinčič, univ. dipl. iur, Šempeter pri Novi Gorici:
»Z emancipacijo smo ženske pridobile volilno pravico, dostopnost do poklicev in delovnih mest itd., poleg tega pa tudi nove, dodatne obveznosti, dolžnosti in zadolžitve. Razblinila se je tipična delitev del med moškim in žensko, vendar večinoma na škodo žensk. Tako kot pred leti se tudi danes od žensk pričakuje, da bomo poskrbele za otroke, za partnerja, za družino, da bo večerja skuhana in hiša čista, poleg tega pa še, da bomo izobražene, da bomo imele ugledno in dobro plačano službo, da bomo lepe in mlade, da bomo fit, vedno nasmejane in prijazne …
Zase lahko rečem, da sem imela v življenju srečo, ki pa je ne nazadnje rezultat lastnega dela in prizadevanja. Imam prekrasno (širšo) družino, nadvse pridno hči, partnerja, ki sodeluje pri varstvu in vzgoji otroka, dobro službo, ki me osrečuje; na pravni fakulteti sem zaključila doktorat, dodatno delam še kot mediatorka in v občinskem nadzornem odboru. Občasno predavam in pripravljam strokovno literaturo. Poskrbim tudi za logistiko obvrtčevskih dejavnosti otroka, da je hiša pospravljena, da je skuhano in oprano, da je plačan kredit za hišo, da varčujemo za hčerkino prihodnost in našo pokojnino, da gremo na morje, v toplice in smučati, da grem občasno na aerobiko, da je bil kuža na sprehodu …
Kako mi to uspe? Včasih še sama ne vem. Naloge rešujem eno po eno, glede na prioritete v danem trenutku. Dodatnega dela prevzamem le toliko, kolikor ga lahko opravim med tednom, ko otrok že spi, sicer pa strogo velja: nedelje, prazniki in počitnice so rezervirani za družino! Največkrat mi tako zmanjka čas zase, pa si ga občasno ukradem, samo zase, tudi če zato pustim nepomito posodo v koritu. Brez slabe vesti!«
Prof. dr. Svetlana Slapšak, antropologinja antičnih svetov in antropologije spolov, Ljubljana:
»Vsak dan lahko opažamo, da se manjšajo pravice žensk na delu, preveč je spolno motiviranega mobinga, veliko družinskega nasilja … Morali bi ukrepati, preden Slovenija izgubi svojo visoko umeščenost na lestvicah stopnje spolne enakopravnosti. Na drugi strani pa so ženske pravice močno ogrožene tudi zaradi rasizma in ksenofobije (spomnimo se poletnega lova na »rjuharice«). Preden se zgodi kaj hujšega, bi se morale ženske opreti na solidarnost in preprečiti nadaljnje laži, ki temeljijo na mokrih sanjah desničarjev. Še boljše bi bilo, da se, kot odgovor na 'svobodo izražanja' pred klinikami, organizirajo ženski sprehodi pred institucijami, ki zagovarjajo omejevanje ženskih oz. človekovih pravic, ločevanje žensk po etničnem kriteriju in ukinjanje solidarnosti. In nikoli ni bilo bolj potrebno medgeneracijsko, medrazredno in mednarodno sodelovanje žensk in LBGTQ+ populacije.«
Dr. Monika Žagar, profesorica skandinavskih študij raziskovalka in pisateljica, Izola:
»Ne tako daleč nazaj ženske niso smele študirati samo zaradi svojega spola, ni jim bilo dovoljeno imeti bančni račun, plačano delo jim je bilo prepovedano, in morale so imeti moškega skrbnika. Si nasprotniki enakopravnosti res želijo v tiste čase? Si res želijo, da bi ženske drgnile kuhinjo in se ne bi izobraževale?
In poglejte vedno aktualno Ibsenovo dramo Hišo lutk, ki je nastala leta 1879. Ibsen je svojo Noro oblikoval kot moralno odgovornejšo osebo od moža Thorvalda, ki se je drznila tedanje zakone postaviti pod vprašaj, da bi mu rešila življenje. Ni slepo sledila zakonu, kar je ves čas delal njen upogljivi mož, ki njenega poguma in ljubezni ni prepoznal. Kot da bi Ibsen polemiziral z našim dr. Perkom.«
Dr. Brigita Skela Savič, znanstvena svetnica, izredna profesorica na Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin, prva dekanja fakultete v obdobju 2006 do 2017, Domžale:
»Družina mi pomeni ogromno, brez podpore moža in hčerk ne bi mogla velikega dela profesionalnega življenja posvetiti raziskovanju. Z možem se podpirava pri poklicnem razvoju in sva sprejela dogovor o najemu pomoči pri hišnih opravilih, medtem ko vrt in okolico hiše urejava skupaj. Ko sta bili hčerki mlajši, so nama pri usklajevanju obveznosti pomagali starši. Dolga leta sem bila na odgovornih vodilnih mestih, danes rada delam z magistrskimi in doktorskimi študenti in raziskujem zdravstveni menedžment, profesionalizacijo zdravstva in izzive dolgožive družbe. Najbolj se posvečam raziskavam v zdravstveni negi, saj se ta stroka sooča z velikim pomanjkanjem visokošolskega kadra in se zato težko razvija mednarodno primerljivo. Kljub raziskavam, ki dokažejo povezanost med stopnjo izobrazbe medicinskih sester in izidi zdravstvene obravnave, zdravstvena politika nima posluha za dvig stopnje izobrazbe. V moji karieri se ne srečuje toliko s problemom uveljavljanja kot ženska, temveč bolj s poklicno neenakostjo v zdravstvu. Kot profesorica zdravstvenega menedžmenta se soočam z bolj ali manj prikritimi očitki, da ker sem polovico moje kariere delala v zdravstveni negi, za zdravstveno politiko nisem primerna za ključna vodilna mesta. Družbeno nesprejemljivo, vendar v našem prostoru resnično.«
Dr. Andreja Gomboc, znanstvena svetnica, redna profesorica za astronomijo na Univerzi v Novi Gorici, predsednica komisije za enake možnosti na področju znanosti, Ljubljana:
»Kot na mnogih področjih družbenega življenja je tudi v znanosti prisoten t.i. stekleni strop. Prebiti ga uspe le redkim ženskam. Delež žensk na vodilnih mestih in med prejemniki prestižnih nagrad ter projektov je običajno bistveno nižji od njihovega deleža v določenih strokah. Na primer med 209 Nobelovimi nagrajenci za fiziko so bile doslej le tri nagrajenke, med 44 rektorji Univerze v Ljubljani le ena ženska. Odkrite diskriminacije po spolu danes ni več, na papirju imamo zagotovljeno enakopravnost, v realnosti pa marsikje prihaja do bolj ali manj (ne)zavedne diskriminacije in dvojnih meril. Čeprav sem iz generacije, ki je imela moderne pravice žensk (vsaj na papirju) zagotovljene že med odraščanjem in se nam zanje ni bilo potrebno boriti, me zaboli, ko slišim mlado, samostojno in izobraženo žensko reči, da ona pa ni feministka. Kot da bi bila to grda beseda, ki pomeni zadrto žensko, ki sovraži moške in svojo ženskost. Zaboli me, ker to pomeni, da mlada dekleta v celotnem formalnem in neformalnem izobraževanju ne izvedo osnovnih dejstev o zgodovini boja za pravice žensk. Da te pravice niso padle z neba, niso samoumevne in jih lahko tudi izgubimo. Mislim, da zavzemanja feministov in feministk koristijo tudi moškim. Tudi oni so žrtve stereotipne delitve dela in vlog na 'ženske' in 'moške'. Tradicionalna vzgoja in pričakovanja, da morajo moški finančno skrbeti za družino, ne preveč kazati čustev in biti trdni in močni tudi, ko pride do resnih težav, so za mnoge veliko psihično breme.«
Objavljeno v reviji Ženska št. 3, 4. 3. 2019.
