Januar je v veganskih krogih znan kot veganuar. Vsak prvi mesec leta namreč društva ljubiteljev živali po vsem svetu priredijo tako imenovani veganski izziv. V njem se udeleženci uradno zaobljubijo, da bodo celih trideset dni preživeli brez enega samega živila živalskega izvora. Kot poroča svetovna centrala organizacije Veganuary, so bile številke za letošnje leto še posebej spodbudne. Izzivu se je tokrat pridružilo kar 250.000 ljudi, kar je več kot v vseh preteklih štirih letih skupaj. Tudi v Sloveniji se lahko pohvalimo z napredkom. Pri nas se je letos na izziv prijavilo skoraj 2200 ljudi, kar je štirikrat toliko kot prvič. Nič kaj bistveno se torej ne bomo zmotili, če zapišemo, da doživlja v zadnjih letih veganska zavest na planetu eksponenten razcvet.
To niso dobre novice samo za ljubitelje živali, temveč tudi za tistega, ki sliši na ime homo sapiens. Več ko je študij uglednih svetovnih univerz in raziskovalnih fundacij, jasneje postaja, da je trenutni prehranski režim naše civilizacije že srednjeročno povsem nevzdržen. Edina zdravorazumska pot naprej, trdi čedalje več znanstvenikov, je radikalno odvajanje od hrane živalskega izvora. V tej eri spletnega vsevedstva sicer že vsak, ki je zmožen pet minut klikati po Googlu, rožlja s svojimi podatki. Zato za podkrepitev naših uvodnih trditev najprej navajamo nekaj potrjenih.
Vsi siti s tri četrt manj. Če bi človeštvo opustilo meso in mlečne izdelke, bi lahko trenutni obseg kmetovalnih površin na planetu zmanjšali za kar 75 odstotkov. Vsi bi bili torej siti s samo četrtino porabljenih virov. Tako je ugotovila doslej najcelovitejša raziskava vpliva kmetovanja na usodo človeštva, objavljena v eni najuglednejši znanstveni publikacij Science.
Analiza, ki so jo opravili na oxfordski univerzi, je upoštevala podatke s 40.000 kmetij v kar 119 državah. Izmerila je tudi naslednje: vse pridelano meso in mlečni izdelki človeštvo opremijo z le 18 odstotki vseh kalorij in 37 odstotki beljakovin, a hkrati ustvarijo skoraj 60 odstotkov vseh kmetijskih toplogrednih plinov. Za povrh pa so odgovorni za 60 odstotkov kmetijskega onesnaženja zraka in vode.
Da ne bi ostali zgolj pri suhi statistiki, so oxfordski raziskovalci razvili poseben kalkulatorček. Ta služi predvsem plastičnemu prikazu vsega povedanega. Če vanj vnesemo tip živila in podatek, kako pogosto ga uživamo, se nam na zaslonu v hipu izriše vpliv naše konkretne prehranske odločitve na planet. Kaj lahko torej izvemo, če malo potipkamo po tem preprostem in priročnem orodju?
Meso, smrt za okolje. Recimo tole: če vsak dan pojemo 75 gramov govedine – toliko je zaužijemo v povprečnem hamburgerju –, smo letno v ozračje pognali 2820 kilogramov toplogrednih izpustov. Kar je toliko, kot jih prispeva navaden bencinski avto na več kot 11.500 prevoženih kilometrov. Oziroma če povprečen britanski dom ogrevamo 447 dni. Pridelava govedine za 365 hamburgerjev pa je zahtevala kmetovalne površine v velikosti 31 teniških igrišč!
No, kako pa se po tej isti metriki odreže dobri stari in v nekaterih krogih tako omalovaževani tofu? S stotimi grami tega hranilnega sojinega živila v ozračje na letni ravni izpustimo zgolj 58 kilogramov toplogrednih plinov. Kar tisti prej omenjeni tipični bencinar stori ob zgolj 239 prevoženih kilometrih, povprečni britanski dom pa v devetih dneh ogrevanja.
(Govedina in jagnjetina sta za okolje sicer daleč najpotratnejši vrsti mesa. A tudi druge niso prav nič nedolžne. Za še eno plastično primerjavo: zaužitje 75 gramov svinjine na dan letno zahteva skoraj sto tisoč litrov vode. Torej toliko, kot če bi si v tem istem obdobju privoščili 1473 osemminutnih prh.)
Zdravi brez mesa. Če nas skrbi za planet, smo s tem pravzaprav že slišali vse najpomembnejše. Ob tem je težko ne pritegniti vodji oxfordske raziskave Josephu Pooleu. Ta je dejal, da se ob tako šokantnih izračunih zdi večina drugih »zelenih« popravkov življenjskega sloga bolj kot ne kozmetične narave.
Vse prepogosto pa na poti nujnih sprememb trčimo ob naslednjo veliko oviro. Namreč še vedno zelo prisotno prepričanje, da so živila živalskega izvora nepogrešljiva za zdravo delovanje našega organizma.
A to preprosto ne drži. Akademija za prehrano in dietetiko, najštevilnejše in najvplivnejše ameriško združenje prehranskih strokovnjakov, se je o tem izjasnila že leta 2016. Organizacija, ki združuje več kot sto tisoč ameriških nutricionistov, je takrat zapisala takole: »Primerno načrtovana vegetarijanska prehrana, vključno z vegansko, je zdrava, hranilno zadostna in lahko zagotavlja zdravstvene koristi pri preprečevanju ter zdravljenju določenih bolezni.« Da ne bi bilo dvomov, je bilo v nadaljevanju poudarjeno, da je tovrstna prehrana primerna za vsa življenjska obdobja – vključno z nosečnostjo, obdobjem dojenja, otrokovega prvega leta življenja in nadaljnjim otroštvom. »Ameriškim kolegom so pritegnila tudi glavna prehranska združenja v Veliki Britaniji, Avstraliji, Kanadi in še marsikje drugje,« poroča Dani Sušnik, nekdanji predsednik Slovenskega veganskega društva. »Žal pa ta spoznanja iz tujine vse prepočasi pronicajo k nam, v slovensko javnost.«
Nevarni jedilnik z mesom. To počasnost Sušnik, ki se je v društvu specializiral za dviganje zavesti o ustreznosti veganske prehrane, razčlenjuje takole: »Na eni strani je v ljudeh še vedno prisoten mit o nekakšni magični zdravosti mesa. Ne znajo sicer točno povedati, zakaj. A marsikdo je prepričan, da bi brez mesa in mlečnih izdelkov preprosto ovenel in umrl. Olje na ogenj pa prilivajo razne lene in strokovno zelo neposodobljene javne debate. V katerih se vedno znova primerja optimalno sestavljene vsejede jedilnike z najslabšimi možnimi vegetarijanskimi in veganskimi.«
Drži, opozarjajo pri Slovenskem veganskem društvu: slabo sestavljen veganski jedilnik lahko porazno vpliva na naše zdravje. A pri slabo sestavljenem vsejedskem jedilniku je zdravstvenih tveganj celo še več. Ne pozabimo, Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2015 vse procesirano meso umestila v najnevarnejšo skupino rakotvornih substanc – skupaj s tobakom, arzenikom in azbestom!
Obenem se množijo študije, ki potrjujejo zdravilnost rastlinske prehrane. Akademija za prehrano in dietetiko je potrdila, da so vegani izpostavljeni manjšemu tveganju za razvoj določenih zdravstvenih obolenj. Vključno z boleznimi srca, sladkorno boleznijo tipa 2, povišanim krvnim tlakom, določenimi vrstami raka in debelostjo.
Vegansko ni enako zdravemu. »Kako ob tem razložiti napadalno histerijo glede vegetarijanstva in veganstva, ki pri nas še vedno rada pljuskne celo v strokovno debato?« se ob tem vpraša Dani Sušnik. »Tisti slovenski nutricionisti, ki so še vedno odprto sovražni do veganske prehrane, bodo morali končno vendarle prisluhniti izsledkom zahodnih kolegov. In upam, da bomo kmalu tudi nehali poslušati o tisti ubogi, pred leti umrli veganski deklici. Nekateri ta primer še vedno razglašajo kot kronski argument za neprimernost veganske hrane za otroke. A deklica ni umrla zaradi prehrane, temveč zaradi splošnega zanemarjanja staršev. Tako je presodilo tudi sodišče. Če smo že pri tem: koliko ljudi – tudi otrok! – vsako leto umre zaradi slabo sestavljene vsejedske prehrane, pa ne dela okrog tega nihče niti približno primerljivega haloja!«
V izogib nesporazumu: jesti vegansko seveda še ne pomeni jesti zdravo. Če bi bili malce obešenjaški, bi lahko rekli, da je tudi zelena mušnica živilo rastlinskega izvora, pa nas najbrž ne bo ravno prerodila. »Dve glavni napaki tovrstne prehrane,« vse nadobudne vegane opozarja Sušnik, »sta premajhen dnevni vnos kalorij in pomanjkanje vitamina B12. Pri prvem ni druge, kot da pač pojemo več kalorij. Vitamin B12, ki ga lahko v svojo prehrano vnesemo za nekaj evrov na leto, pa bi itak morala dodatno uživati tudi večina vsejedcev. Sploh po petdesetem letu starosti. Žalostno je, kako ljudje še vedno živijo v prepričanju, da se jim s tem vprašanjem sploh ni treba ukvarjati samo zato, ker jejo meso.«
Davek na rdeče meso? Počasnost in celo nejevolja, s katerima se naša deželica odpira modernim prehranskim dognanjem, sta vsaj v določeni meri vezani tudi na strukturo slovenskega kmetijstva. Kot je poročalo Delo, se kar 80 odstotkov vseh slovenskih kmetijskih gospodarstev še vedno ukvarja z živinorejo. Za pašo in krmo živali porabijo več kot 80 odstotkov kmetijskih površin, prejmejo pa 86 odstotkov vseh kmetijskih subvencij.
Slovenci v povprečju še vedno zaužijemo neverjetnih dobrih 92 kilogramov mesa na leto. Medtem ko na Danskem že tehtajo o uvedbi posebnega davka na rdeče meso, naše kmetijsko ministrstvo njegovo uživanje še vedno oglašuje z davkoplačevalskim denarjem. Na ta način skuša kratkoročno zaščititi pridelovalce, namesto da bi sredstva vlagali v nujno preusmeritev v pridelovanje rastlinske hrane za ljudi.
A kaj ko se zdi, da nobena reklamna kampanja ne more odtehtati škandalov, ki jih sprožata surovost in pohlep globalne živinorejske industrije.
Nedavni šok, povezan s poljsko govedino, je samo vrh ledene gore. Spomnimo se, posnetki poljskih raziskovalnih novinarjev so razkrili skrivno nočno klanje tudi tako bolnih živali, da so bile komajda še sposobne stati. Delavci so s trupel odstranjevali tumorje in druge znake bolezni. Novinar Patryk Szczepaniak, ki je v klavnici pod krinko delal skoraj tri tedne, je poročal: »Verjemite mi, bilo je grozno. Zaradi smradu razpadajočega mesa mi je šlo na bruhanje.« Dodajmo samo še podatek, da Poljska izvozi skoraj 80 odstotkov vsega svojega govejega mesa. Leta 2017 ga je tako izvozila kar 415.000 ton.
Nič čudnega torej, da predstavljajo morda celo najhitreje rastoči prehranski trend v razvitem svetu t. i. fleksitarijanci. To so ljudje, ki se sicer niso pripravljeni odreči mesu in drugim živalskim izdelkom, a želijo njihovo uživanje čim bolj omejiti. Tako zaradi zdravja kot zaradi želje, da bi storili nekaj dobrega za planet. Ocenjeno je bilo, da je v Veliki Britaniji takih ljudi kar 22 milijonov. Prav oni so tisti, ki poganjajo razcvet prodaje veganske hrane in pijače po supermarketih, o katerem poročajo zahodni mediji.
Priporočam brez zadržkov! Vrnimo se na izhodišče prispevka: tudi pri nas se je klicu veganskega izziva letos odzvalo štirikrat toliko ljudi kot pred štirimi leti. Mnogi pa so se izdelkom živalskega trpljenja odrekli tudi na lastno pest, mimo vseh zunanjih pobud. Eden od njih je našim bralcem dobro znani Branko Gradišnik. Prav na straneh naše revije je poleti razkril, da se je odločil postati vegetarijanec. »To sem storil predvsem iz etičnih razlogov, saj nisem mogel več živeti v protislovju s samim sabo. Torej kot nekdo, ki ljubi pse, medtem ko se masti s pujski! Aprila bo poteklo prvo leto moje nove prehranske usmeritve … In vsaj za zdaj lahko poročam, da se počutim krasno. Krvni testi so sijajni, dobra volja stalna, predvsem pa imam še kako bistre misli. Tak način prehrane bi – seveda ob dodatnem vnosu snovi, kot sta vitamin B12 in koencim Q10 – brez zadržkov priporočil tudi drugim!«
