4 tenora so ena najbolj iskanih glasbenih zasedb na domači glasbeni sceni. Celo tako zelo, da so morali odpovedati letošnji nastop na Dori. Zato pa jih bo kmalu mogoče v živo videti in slišati pri nas. 17. februarja se bodo v Cankarjevem domu predstavili s svojim repertoarjem opernih arij, italijanskih kancon, mednarodnih hitov in avtorskih skladb, to pa bo tudi njihov prvi samostojni koncert pri nas.
Nanj bodo prišli s 14-članskim orkestrom. Da tudi samo ob spremljavi klavirja zvenijo odlično, smo se lahko na lastna ušesa prepričali na čajanki, na kateri so nam postregli s svojimi priredbami skladb Grande Amore, Granada in Libiamo Ne' Lieti Calici, uspešnico Gorana Karana Adio Splite moj in lastno skladbo Sve je tvoje, da so tudi zelo duhoviti in simpatični, pa v pogovoru z Đanijem, v katerem smo med drugim izvedeli, kaj bi nam ponudil v zameno za en slovenski hrib. Več v nadaljevanju.
Kateri spol prevladuje na vaših nastopih?
Več je žensk. Ženske so tiste, ki na koncerte zvlečejo moške ali pa pridejo s prijateljicami.
Kdo od vas ima največ oboževalk?
Mislim, da je to pri nas kar enakomerno razporejeno. Vse je odvisno od tega, kako se nekdo pokaže na določenem koncertu. Vedno je kdo bolj razpoložen od ostalih in tisti malo bolj izstopa. (smeh)
Kakšno glasbo pa vi najraje poslušate?
Zelo različno. Rad poslušam staro dobro glasbo, recimo Toma Jonesa in dobre stare pevce, kot je Julio Iglesias, pa stari rock, denimo Jima Morrisona in Deep Purple. Ne bi rekli, če me pogledate, a marsikaj se najde. (smeh)
Vas kaj moti, da se glasba dandanes ne samo posluša, ampak tudi gleda?
Dandanes je vse šovbiznis. Vse je enakovrednega pomena. Tako da moramo poleg glasu skrbeti tudi za videz. Paziti moramo, da se ne zapustimo, saj lahko tako kombiniramo več oblačil. Če imaš v omari 10 srajc, oblečeš pa lahko tri, ker si šel v plus, je to problem. (smeh)
In kako skrbite za to, da do tega ne pride?
Rad hodim. Na dan naredim minimalno 10 kilometrov tako po ravnem kot po hribih – malo kombiniram. Če le imam čas, na dan opravim dve uri hitre hoje, če je zunaj zelo hladno ali če dežuje, pa grem doma na orbitrek. Zelo rad tudi smučam. Pogosto se spuščam po vaših belih strminah. Bil sem že na Voglu, Krvavcu, Pohorju, Rogli in v Podkorenu.
Kaj počnete med hojo – o čem razmišljate ali daste možgane na pašo?
To je moj čas za razmišljanje. Še posebno če hodim po gozdu – takrat mi mnoge stvari padejo na pamet … prečistiš se, z duhom in telesom, in potem si srečen, saj lahko normalno ješ. (smeh)
Morate paziti tudi na hrano?
Da. Kadar pride do tega, da moram paziti na to, pazim. Kadar imam predstave, v katerih moram pokazati torzo, moram paziti (smeh), sicer pa ne. Nisem takšen.
Kaj najraje jeste?
Vse.
Imate kakšno najljubšo slovensko specialiteto, glede na to, da pogosto smučate pri nas?
Nič posebnega ne bi mogel izpostaviti. Sem vsejed in imam v gostilnah vedno težavo, kaj izbrati ... Le prekmurska gibanica mi ravno ne gre – zaradi maka. Edino maka ne maram. Že od otroštva naprej mi ne tekne.
Imate še kakšno sporočilo za konec?
Dajte nam en hrib, da ga bomo mi imeli na Hrvaškem za smučanje, mi pa vam bomo dali en zaliv. (smeh)
