Veliko jih lahko ostane kar na gredah, tiste, ki pa malo slabše prenašajo hud mraz, pa uspešno skladiščimo v hladnih kleteh. Najbolj se obnesejo shranjene v zabojčke, ki jih napolnimo z vlažnim peskom, s slamo, z listjem ali žaganjem.
Črni koren, čigar znanstveno ime je Scorzonera hispanica, je ena izmed korenovk, katerih pri nas še nismo navajeni gojiti. Zakaj je tako, ne vem, saj se rastlina ponaša z izjemnim okusom in tudi z mnogimi blagodejnimi učinki na organizem ter preprosto pridelavo. Ker je seme pri nas na voljo, tudi ekološko pridelano, mu naslednjo pomlad le namenite nekaj prostora na svojem vrtu.
Razširjenost črnega korena
Njegova domovina je Bližnji vzhod, kjer na travnikih uspeva kar 100 različnih vrst iz rodu Scorzonera. Vrsta Scorzonera hispanica, iz katere izhajajo gojene sorte, je najbolj razširjena v Španiji. Od tam se je črni koren razširil po zahodni in osrednji Evropi. Najbolj priljubljen in tudi gojen je v Španiji, v Belgiji, Franciji in na Nizozemskem, poznajo pa ga tudi v Nemčiji. Pri nas je na zelenjavnih vrtovih zelo redka. Pridelave v večjem obsegu za namen prodaje nimamo, tudi v trgovinah ga ne boste zasledili.
Črnemu korenu je zelo podobna, tako po videzu kot tudi uporabnih značilnostih, na naših travnikih rastoča kozja brada.
Črni koren se ponaša z mnogimi zdravilnimi lastnostmi
Zaradi mnogih lastnosti so ga častili že v srednjem veku. Med drugim so ga uporabljali tudi kot protistrup pri kačjem ugrizu in proti kugi. Tudi danes je črni koren znan po mnogih učinkih na zdravje človeka. Vsebuje minerale kalij, kalcij, fosfor, natrij, cink, železo in vitamine A, B1, B2, E, K, in C, kot tudi encime in bioflavonoide. Zaradi vsebnosti inulina, ki znižuje nivo sladkorja v krvi, je odlična hrana za diabetike. Pomaga pri lajšanju težav z ledvicami, pospešuje razmnoževanje koristnih bakterij v črevesju in zmanjšuje količino škodljivih, pomaga pri zaprtosti, krepi srčno mišico, uravnava pritisk, zmanjšuje težave s prostato, krepi kosti in zmanjšuje možnost osteoporoze.
Bližnji sorodnik solate in radiča
Valjast koren s topo konico ima lupino temno rjave do črne barve, v notranjosti pa je bel. Zraste od 20 do 30 cm v dolžino, v premeru pa doseže 3 do 4 cm. Iz korena v šopih poganjajo dolgi, pokončni suličasti listi. Drugo leto se oblikujejo razvejana cvetna stebla, ki nosijo rumene dvospolne koške – socvetja, ki so značilna za družino nebinovk (Asteraceae), kamor sodijo solata, endivija in radič. Seme je dolgo in ozko, paličaste oblike.
Nezahtevna pridelava, le potrpežljivosti nam ne sme manjkati
Za gojenje črnega korena izberemo sončni del vrta. Dobro bo uspeval v vsaki zemlji razen tam, kjer močno zastaja voda. Gredico globoko prerahljamo z vilami in pognojimo s kompostom. Vsaj tri leta ga ne sejemo na isto površino. Pazimo tudi, da ga ne sejemo tja, kjer so v treh letih rasle vrtnine iz iste botanične družine, torej ne za solato, endivijo, radičem. Dobre sosede so fižol, kolerabica, solata, por in lubenice. Njegova bližina bo s korenčka pomagala odganjati korenjevo muho.
Vsako leto sejemo sveže seme, saj le to izgubi kaljivost že po enem letu. Sejemo, ko se prst ogreje vsaj na 15 °C, torej maja, neposredno na gredice. Če se le da, izberimo za setev dan, ki je po luninem setvenem koledarju primeren za koren. Pred setvijo seme za deset minut namočimo v rmanovem čaju ali pa posevek takoj po setvi z njim zalijemo.
Sejemo v vrste, pri čemer naj bo razdalja v vrsti 5 cm, medvrstna pa vsaj 25 cm. Takoj po setvi prostor med vrsticami zastremo z eno od organskih zastirk, ki bo preprečila rast plevela. Ker seme kali tudi do tri tedne, obstaja nevarnost, da bo hitreje rastoči plevel popolnoma prerastel še ne vzniklega posevka. Za dobro kalitev redno zalivamo. Pozneje zalivanje ni potrebno, razen v dolgotrajni suši. Prve štiri tedne je rast zelo počasna.
Med rastjo dognojevanje ni potrebno. Včasih ga napade pepelasta plesen (podobno kot radič), ki jo odstranimo s curkom vode (speremo), posevek pa preventivno škropimo s čajem iz preslice.
Rastlina dobro prenaša nizke temperature, zato jo lahko preko zime pustimo na gredah in korene izkopavamo po potrebi. Seveda le, če zemlja ni preveč pomrznjena. Posevek v jeseni, da preprečimo zamrznjenost tal in s tem omogočimo nadaljnje izkopavanje korenov, pokrijemo s 15 cm debelim slojem slame, sena ali listja. Pred tem liste porežemo na višino 1 do 3 cm.
Naslednjo pomlad črni koren ponovno požene mlado listje in poganjke, ki jih lahko pobiramo in uporabimo sveže ali kuhane, podobno kot šparglje. Ko črni koren oblikuje cvetna stebla, jih čim prej odrežemo, da se koreni ne izčrpajo. Ker so nadvse okusni, jih ne zavrzimo, ampak uporabimo v kuhinji.
Pobiramo korene, liste in poganjke
Koreni potrebujejo kar veliko časa, da zrastejo tako, da imamo kaj od njih. Počakajmo, da dosežejo vsaj 15 cm, idealno pa je, če so dolgi 25 cm. Od setve pa do pobiranja tako mine kar 5 mesecev. Prve pridelke tako pobiramo šele oktobra. Korene izkopavamo sproti, po potrebi, zelo previdno s pomočjo vil. Koreni so namreč zelo krhki in se hitro poškodujejo. Pri tem izteče bel mleček, ki je poln hranilnih snovi. Naslednjo pomlad režemo mlade poganjke, ko le ti dosežejo 15 cm in mlade liste.
Kulinarična poslastica z okusom lešnikov
Nekateri menijo, da spominjajo koreni po okusu na ostrige, drugim je bližja primerjava z artičokami. Zame je oreškast okus svojevrsten in ne iščem primerjav z ničimer. Korene uživamo surove ali kuhane. Surove po lupljenju takoj pokapljamo z limoninim sokom ali jih namočimo v vodo, ki ji dodamo limonin sok, da koreni ne počrnijo. Ponudimo jih lahko za predjed, narezane na 10 cm kose, h kateri postrežemo pomado iz jogurta, ali pa ga naribamo in zabelimo z oljčnim oljem in limoninim sokom. Če jih bomo kuhali, jih lahko uporabimo kar z lupino. Najboljši so na kratko podušeni, lahko jih narezane na koščke dodajamo juham, enolončnicam, prilogam iz preostale korenaste in gomoljaste zelenjave, pečemo v pečici, cvremo … Če nam črna lupina nikakor ne ugaja, jo olupimo z nožem za lupljenje krompirja. Pazljivo, saj lupina spušča mleček. Morda bo boljše, da jih najprej pokuhamo in nato odstranimo lupino – podobno kot to storimo pri rdeči pesi.
Shranjevanje
Korene lahko shranjujemo v hladilniku en teden. Zavijmo jih v vlažno krpo in položimo v vrečko. Lahko jih vlagamo v kis. Zloženi v zabojčke z mivko in postavljene v hladno klet pa počakajo tudi do 6 mesecev.
