Malto sestavljata naseljena otoka Malta in manjši Gozo, ter še nekaj otočkov in čeri. Vsi skupaj merijo le 316 km2. Kljub temu pride lastni prevoz na otokih zelo prav. Seveda si večina turistov avtomobil izposodi na Malti. A sam sem se odločil otoško državo obiskati kar z lastnim avtomobilom. Dobrih tisoč petsto kilometrov vožnje je bilo potrebne do sicilijanskega mesta Pozzallo, od koder poteka najhitrejša trajektna povezava z Malto. Za poldrugo uro dolgo plovbo je potrebno odšteti okoli dvesto evrov (avto in voznik).
Hitro sem spoznal, da otoške ceste niso ravno v zavidljivem stanju. Okoli najgosteje naseljenega dela glavnega prestolnice Vallette poteka štiripasovnica, ki zagotavlja, da ne pride do popolnega prometnega infarkta. Drugje so ceste ozke, asfaltna prevleka pa zaradi neštetih popravil ni v najboljšem stanju.
Nekateri odseki so vendarle zgledno urejeni, kar je večinoma pridobitev zadnjih let, odkar je Malta članica Evropske unije. Malto z Gozom povezuje redna trajektna povezava, vožnja pa traja manj kot pol ure. V tednu dni je mogoče lagodno prevoziti večino otoških cest, kar pomeni manj kot tristo kilometrov.
Vožnje po levi sem se hitro privadil, kljub volanu na »napačni strani«. Malo težje se je bilo sprijazniti z divjaško razpoloženimi domačini, množico krožnih križišč in pomanjkljivimi smerokazi. Semaforjev premorejo le za vzorec. Otočani skoraj enako hitro švigajo po več pasovnicah kot po ozkih enosmernih ulicah in vožnja pogosto ni prav prijetna. Še hujše pa je, ko želiš poiskati parkirni prostor. To je zahtevna naloga že za domačine, kaj šele za tujce! Nič čudnega, da je vedno bolj priljubljen sistem parkirišč na robu prestolnice, s katerih za majhno plačilo v središče mesta vozijo kombiji.
Zapuščina vitezov in Britancev
Prvo, kar na Malti vsakomur pade v oči, so razkošne cerkve, palače in veličastne utrdbe. Prestolnica Valletta leži ob enem najboljših naravnih pristanišč v Sredozemlju, kar so dobro izkoristili malteški vitezi (pripadniki duhovniškega reda svetega Janeza), ki so Valletto in okoliška naselja do 18. stoletja obdali z mogočnim obzidjem. Z otoka jih je pregnal Napoleon, nanje pa poleg številnih zgradb še vedno spominja osmerokraki malteški križ. Ta se danes pojavlja na malteških evrskih kovancih in na številnih spominkih. Precej sledi so na Malti pustili tudi Britanci. Angleščina je poleg malteščine drugi uradni jezik tako, da se Britanci počutijo na otokih kot doma. Pravzaprav še boljše, saj so cene ugodnejše, v restavracijah pa ni težko dobiti priljubljenega angleškega piva. Na Britance ponekod še spominjajo značilne telefonske govorilnice, rdeči poštni nabiralniki in modre luči nad policijskimi postajami. Starodavne podobe, kakršne so danes redke celo v Veliki Britaniji!
Življenje za obzidjem
Najzanimivejše otoško mesto z le okoli sedem tisoč prebivalci je Valletta. Ena najmanjših prestolnic v Evropi je zaradi mogočnega mestnega obzidja in enkratne arhitekture vpisana na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Velik del je strnjenega mesta namenjen le pešcem, zato je spoznavanje najbolj znamenitih zgradb, vključno s parlamentom ter nekaj muzeji in cerkvami, vedno prijetno. Zanimive podobe kažejo pročelja hiš. Na njih se namreč kot ptičja gnezda visijo majhni zaprti leseni balkoni. Sprva so krasili le palače in so bili postavljeni na kamnite podpornike. Ti so bili nekoč narejeni v obliki grotesknih obrazov, ki so imeli posebno vlogo – od hiše naj bi odvračali hudobne duhove.
Oddahniti si je mogoče v katerem izmed številnih gostinskih lokalov ali pa v enem izmed manjših parkov na mestnem obzidju. Tam je urejen celo botanični vrt – Argotti. Nahaja se v predmestju Floriana. Zeleni kotiček med kamnitimi zidovi si je leta 1774 zamislil malteški vitez Bailiff Ignatius de Argote. Menda velikanski fikusi izvirajo še iz tistih časov. Obilje rastlin, ki izvirajo z različnih koncev sveta, daje vrtu prijazen in privlačen značaj. Kljub omejenemu prostoru je lokacija vrh obzidja enkratna, saj omogoča lepe razglede na spodaj ležeče mesto.
Privlačen je tudi sprehod v pristanišče, kjer so pred leti obnovili stare skladiščne prostore in jim vdahnili novo življenje v obliki številnih lokalov.
S kamnitim obzidjem so obdani tudi sosednji rti Vittoriosa, Senglea in Cospicua. Najlepše in najudobnejše si jih je mogoče ogledati z morske gladine. To ne predstavlja težav, saj turistične ladje večkrat dnevno obkrožijo vse najbolj zanimive predele v globokem zalivu. Večina jih začenja svojo plovbo v predelu Sliema. Nekateri ponudniki turiste prevažajo s tradicionalnimi lesenimi čolni, ki so slikovito pobarvani. Množica hotelov, barov, trgovin in restavracij se od tega mestnega dela razteza vse do St. Julian’sa in Pacevilla, ki najbolj slovita po številnih hotelih in razgibanem nočnem življenju.
Malo naokoli
Če ne želite okušati posebnosti malteškega prometa, je mogoče po otokih brez večjih težav potovati tudi z lokalnimi avtobusi. Le precej počasneje gre vse skupaj, saj bolj odročni predeli nimajo pogostih povezav. Vožnja z avtobusom je poceni in zanimiva. Večji del otokov je skalnatih, poraslih le s travo in grmičevjem ter še kakšnim borovcem. Drevesa je praviloma mogoče občudovati le v parkih in vrtovih. Temperature na apnenčastih planotah se poleti gibljejo okoli 40 stopinj Celzija, zato si domačini obvezno privoščijo daljši opoldanski premor – siesto.
Komur ni dovolj zgodovinsko-arhitekturnih znamenitosti Vallette, se lahko odpravi še v staro otoško prestolnico Mdina. Ime so ji nadeli Arabci, ki so nekoč gospodarili nad otokom. Mesto za visokim obrambnim obzidjem daje mnogo mirnejšo podobo kot Valletta. Oživi le s prihodom skupin turistov, drugače pa v njem ne živi več veliko ljudi. Večina jih biva v bližnjem mestu Rabat. Na nekaterih koncih otoka je mogoče občudovati večtisočletno zgodovino, ohranjeno v obliki skrivnostnih templjev. Kamnite tvorbe so postavili pred več kot 5500 leti, prej preden so zgradili slovite egiptovske piramide v Gizi. Templji so kljub številnim proučevanjem ostali skrivnostni – nihče ne ve, kdo so bili graditelji in s kakšnim namenom so jih postavili. Najbolje ohranjeni so Hagar Qim in Mnajdra na južni obali Malte, ter Ggantija na Gozu.
Alternativni turizem
Kljub skromnemu rastlinstvu je name največji vtis naredila narava. Večino otoških obal predstavljajo vratolomni klifi. A ponekod je možen dostop do kamnite obale, ki marsikje skriva čudovite posebnosti. Najlepša je Modra jama na Malti, v katero je mogoče priti s čolnom. Pred nekaj leti se je, žal, porušilo kamnito Azurno okno na otoku Gozo. Vseeno je vredno obiskati bližnji zaliv z otočkom Gobja skala. Nenavadno ime je dobil po rastlini Cynomorium coccineum, ki sicer uspeva v severni Afriki. Rastlina je podobna nekakšni gobi, saj nima zelenih listov. Že od nekdaj je veljala za cenjeno zdravilo, katerega učinkovine so uporabljali tudi malteški vitezi. V njihovih časih je bila rastlina tako dragocena, da so skrbno varovali edino rastišče v Evropi. S tem namenom so nad zalivom postavili celo obrambni stolp. Otok je zaradi prepadnih sten težko dostopen s čolnom, zato so nanj napeljali vrv in po njej spuščali nabiralce. Bližnja obala skriva zanimivo posebnost, fosilne ostanke morskih ježkov. Na planoti pa se je mogoče čuditi še bolj nenavadnim sledem – v kamen je vrezan nekakšen kolovoz, kot da bi tod na nekakšnih saneh tovorili težke predmete. Podobne sledi so našli na obeh naseljenih otokih. Predvidevajo, da sega njihov nastanek več kot pet tisoč let nazaj, ko so postavljali skrivnostne kamnite templje.
Otok Gozo premore eno samo peščeno plažo – Ramla Bay. Tudi zato je turistično manj obljuden, kar mu daje poseben čar. Medtem pa je na Malti kar nekaj peščenih obal. Najbolj znani sta Mellieha Bay in Golden Bay, ki se ponašata tudi s številnimi hoteli in množico turistov vse od maja do oktobra.
Gozo je vredno obiskati zaradi naravne ohranjenosti. Življenje tod še vedno teče počasneje, turistični razvoj pa je otok za zdaj v večji meri obšel. Namesto hotelskih velikanov zadnja leta pospešeno obnavljajo stare kmetije in jih spreminjajo v luksuzne vile. Tako si je mogoče omisliti najem obnovljene hiše na podeželju, ki poleg miru in razgledov ponuja vse mogoče razkošje. Cene pa so žal prilagojene premožnejšim turistom. Za sprejemljivo ceno pa nekatere agencije ponujajo pristno doživljanje otoka v družbi lokalnega pastirja, ribiča ali kmeta. Ob vsakdanjih kmečkih opravilih ali pripravi tradicionalnega kosila lahko spoznavate otoški vsakdan, ki počasi izginja …
