Roman Rdeči zvezek skozi spomin in analizo obravnava še kako pomembno, toda zamolčano temo: razpetost med materinstvom in klicem zgodovinskega trenutka, ko je družbeno-politični aktivizem stvar dolžnosti, ne izbire. Pretresljiva knjiga najnežnejših tonov, ki jih zmore le prekinjeno materinstvo, je pravzaprav dolgo pismo matere svojima otrokoma, ki jih je morala Mama v napetih 80. letih zapustiti in zaradi političnega udejstvovanja zbežati iz španske Baskije v francoski del.
Kmalu po njenem umiku v ilegalo mož otroka ugrabi in izgine neznano kam. Po sedmih letih Mama izve, da mož z novo družino in pod novo identiteto živi v Caracasu. Tja pošlje odvetnico L z nalogo, da poišče otroka in jima preda rdeči zvezek. V njem jima Mama v baskovščini, euskeri, opiše čas po padcu Francove diktature, poln revolucionarnega duha in represije, premišljuje o motivih lastnega političnega angažmaja, o izkušnji nosečnosti, ljubezni, hrepenenju in ne nazadnje o tem, kaj čas naredi iz pričakovanj in idealov. Rdeči zvezek (izv. Koaderno gorria, založba Malinc, prev. Barbara Pregelj) je prvo v slovenščino prevedeno delo kultne baskovske avtorice Arantxe Urretabizkaia (1947, Donostia), novinarke, pesnice in pisateljice, avtorice številnih knjig in scenarijev. Urretabizkaia sodi med najpomembnejše angažirane pisateljske glasove, ki so po padcu diktature obudili pisanje v euskeri. Sicer diplomirana zgodovinarka je redna gostja oddaj in pogovornih omizij, ko gre za politične in družbene teme.
Preberite tudi: Nejc Simšič v muzikalu. Kliknite TUKAJ!
Vaša knjiga je izšla konec devetdesetih let, ko so bile razmere v Španiji zaradi baskovske Ete še precej delikatne. Kako se je na Rdeči zvezek takrat odzvalo bralstvo?
Torej nikakor nisem hotela napisati političnega romana. V središču zgodbe je Mama, ki izgubi svoja otroka in skuša vzpostaviti stik z njima. Sprva sem mislila, da bo ostalo le pri tem, kar napiše v rdeči zvezek, potem pa sem se odločila, da bom vključila še drugo perspektivo in tako se je rodila L. Potrebovala sem razlog, zakaj Mama otroka ne more poiskati sama. Premišljevala sem o bolezni, a sem se odločila za politiko. Dolgo sem oklevala, ker je bilo tedaj neobičajno pisati o Eti v euskeri. Knjiga je bila deležna dobrih kritik in dobrega sprejema. A takrat ni bilo bralnih klubov in zato skorajda nisem imela stikov z bralci. Vem pa, da nihče ni pomislil, da govorim o svojem življenju; vedelo se je, da z Eto nisem bila povezana.
Kako se je rodila zgodba za roman?
Roman izhaja iz resnične zgodbe o materi, ki je izgubila svoja otroka in vedno verjela, da se bosta vrnila, ko bosta odrasla. In res sta se. Zgodbo sem začela pisati, ko sem zanosila in za nekaj časa nehala delati. Pozneje sem poleg skrbi za sina imela veliko dela v službi, delam namreč kot novinarka in še danes živim od novinarstva, ne od literature. Vrsto let sem občasno poškilila v svojo notranjost in zgodba je bila še vedno tam. Ko me otrok ni več toliko potreboval, sem se vrnila k njej.
Koliko vam je bilo tedaj znanega o Eti in o položaju žensk znotraj te organizacije?
O pripadnikih Ete sem vedela malo, še manj o ženskah v njej. Pozneje sem izvedela, da je bilo v Eti sprva le malo žensk in da so imele podrejeno vlogo. A v resnici mi ni bilo treba vedeti več, v središče sem namreč postavilo materinstvo, ne politiko. Nikoli nisem zagovarjala Etinih dejanj, sprva iz predvsem političnih razlogov, nato pa tudi iz etičnih.
Zakaj v knjigi govorite samo o organizaciji, imena pa izpustite?
Imena ne omenjam, ker sem opazila, da je pripadniki kakšne organizacije ne poimenujejo, rečejo ji morda »doma« ali kaj podobnega. Brezimni sta tudi Mama in L – skrivata se, v ilegali pa se prava imena ne uporabljajo.
Rojeni ste v času Francovega režima, v tem obdobju ste odraščali, doživeli padec diktature, vzpon in razmah Ete, različna družbeno-politična obdobja Baskije in Španije. Kako je ta čas zaznamoval vas in vašo družino, tudi širšo družbo?
Rojena in odrasla sem v antifrankistični, katoliški družini, ki je branila euskero. Moj oče se je boril na republikanski strani, ki je izgubila državljansko vojno. Bil je obsojen na smrt in zaprt osem let. Z mamo sta se spoznala prek pisem in ko je prišel na svobodo, sta se takoj poročila. Zaradi sodelovanja v odporniškem gibanju so ga ponovno zaprli in v času mojega rojstva je bil še vedno zaprt. Prvič me je videl, ko sem imela le nekaj mesecev in me je neka nuna pretihotapila v zapor. Vse to me je zaznamovalo. Zrasla sem kot manjšina, zatirana manjšina. Naučila sem se, da te ne morejo premagati, dokler se sam ne vdaš. Oče, ki je bil v družini najbolj uporniški, se ni vdal in jaz tudi ne. Moja mama je bila bolj previdna in modra. Od svoje družine sem podedovala delavnost, pa tudi obrambo našega jezika, ki me ga je naučil oče. V času frankizma smo bili nasprotniki režima v manjšini, večina se je priklonila diktaturi. Na področju jezika veliko družin ni opravilo tranzicije, ker se niso hoteli izpostavljati in so se hoteli zliti z okolico.
Vrniva se h knjigi: v romanu poteka več usod. Vzporedno z Mamino se odvija zgodba odvetnice L, ki mora po njenem naročilu otrokoma predati rdeči zvezek. Zakaj ste v vlogo posrednika postavili žensko? Ste mogoče z izbiro žensk, kot glavnih nosilk akcije, hoteli ozavestiti starejše in mlajše bralke, da tudi časi miru zahtevajo družbeno ozaveščenost?
Odločitev je bila sicer spontana, a je in je bilo v Baskiji veliko politično dejavnih žensk, ki so ali so bile nevidne. Sicer pa s samo knjigo nisem hotela dati nobenega posebnega sporočila. Običajno rečem, da je pisanje romana kot pripovedovanje sanj, ki se jih spomniš, ko se zbudiš. Potrebuješ osebo, ki ti jih raztolmači, nekoga, ki se spozna na psihologijo. Jaz sanjam, a se z interpretacijo sanj ne ukvarjam. Zagotovo pa moje pisanje izraža mojo ideologijo. In zame je pomemben skupni boj na dveh področjih: obramba enakosti med moškim in žensko ter obramba euskere.
V knjigi nikoli izrecno povedano, zakaj oče ugrabi otroka, njegovega dejanja ne napovedo nobeni predznaki. Zakaj je pravzaprav to naredil?
O zgodbi vemo le to, kar vesta Mama in L. In onidve očetovih razlogov ne poznata. Domnevam, da oče osebno ni bil tako globoko politično angažiran. Najbolj od vsega si je želel normalnega življenja in takšno življenje je našel v Venezueli: tradicionalno družino, žensko, ki je doma in se posveča le družini.
Zakaj Mama svoja otroka začne iskati tako pozno, šele po sedmih letih?
Iskati ju začne, ko najde sled; gotovo tudi, ko se začne spraševati o nekaterih dejanjih organizacije, ki ji pripada, ko politična dejavnost zanjo postane relativno manj pomembna. Bi lahko kaj storila že prej? Prav gotovo. In tega ji je žal.
Mama najgloblje obžaluje izgubo svojih otrok, svojega političnega delovanja nikoli …
… verjela je, da bo z moževo podporo lahko uskladila osebno življenje in politiko. Pri moških gre to lažje. Njej pa ne uspe. In pogreša materinstvo, nalogo, da bi pomagala odrasti osebama, ki ju ima rada. Nihče ji ni rekel, da je to, kar je poskusila, nemogoče. Veliko žensk se je zaletelo v ta zid.
Baskovski jezik euskera je konstitucionalen element Baskov in Baskije. Kaj vam pomeni in kakšno je danes sožitje euskere in španščine?
Nekaj je govoriti baskovsko in uporabljati euskero, drugo pa je delovati tako, da jezik okrepiš. Jaz sodim med slednje. Na začetkih diktature je bila javna raba jezika prepovedana. Pozneje, sredi šestdesetih let, se je ta prepoved vse manj upoštevala. Zrasle so šole v euskeri, ki so bile tajne, a jih je oblast tolerirala. Da bi lahko razumeli današnjo situacijo, je pomembno vedeti, od kod prihajamo: prihajamo iz katakomb, iz dna jam, zdaj pa stojimo na svetlobi dneva. Euskera nima zagotovljene prihodnosti, a današnjega stanja si v času svoje mladosti ne bi predstavljala niti v sanjah.
»Sem Baskinja, govorim euskero in sem feministka!«
V romanu Mamo zelo skrbi, da euskere, v katerem je napisala rdeči zvezek, otroka ne bi več razumela, L. se zato vneto loti prevajanja vsebine v španščino. Pravzaprav ste v tem romanu izpostavili ženske kot nosilke jezika in domoljubja. Imajo Baskinje tudi sicer takšno vlogo v družbi?
Tradicionalno je bilo prenašanje kulture in jezika domena žensk, čeprav v moji družini ni bilo tako.
Ste edina pisateljica v generaciji literatov, kamor sodi tudi Bernardo Atxaga, ki je po Francovem padcu oživela pisanje literature v baskovskem jeziku. Kakšno je bilo to obdobje?
Ko smo začeli, nismo imeli ničesar: niti založb niti kritikov niti bralcev. V resnici niso imeli niti standardnega jezika. Euskera je bil razdeljena na narečja, morda so razlike med njimi za jezikoslovce minimalne, a včasih so otežkočale razumevanje med govorci. Sodelovala sem v skupini, ki je ustanovila založbo, katere cilj je bilo poenotenje jezika. Bili smo ponosni, da smo prva in edina laična založba. Od leta 1968 dalje smo objavili kar nekaj knjig. Res je, da sem bila nekaj časa edina ženska, ki objavlja v euskeri in to sem počela, ker mi nihče ni rekel, da bi bilo to nemogoče, in ker sem veliko brala, celo preveč, kot je govorila moja mama in nekatere knjige, ki sem jih brala, so napisale ženske. Zdaj so med nami ženske različnih generacij. Še vedno smo manjšina (ni nas niti za 25 odstotkov), a danes lik pisateljice ni več tako eksotičen. Seveda pa si ženske nismo enake in tudi ne pišemo enako. Moje izkušnje kot članica komisij za nagrade so pokazale, da je skoraj vedno nemogoče ugotoviti, ali je zgodbo ali roman napisal moški ali ženska. Veliko lažje kot spol je prepoznati njegovo/njeno ideologijo.
Kako ocenjujete stanje v baskovski literaturi danes?
Na splošno je bil razvoj na področju literature kot na področju jezika od leta 1968 izjemen. Več kot štiristo let nobeno besedilo baskovskega avtorja ni bilo prevedeno, zdaj pa številni teksti izhajajo v drugih jezikih. Samo v tem stoletju je bilo več kot dvesto knjig prevedenih iz euskere v več kot dvajset jezikov. Ko smo začeli mi, smo gledali proti Parizu, ne Madridu. Pisali smo tako moderno literaturo kot Francozi in veliko bolj mednarodno, kot pa je prihajala izpod peres mnogih Špancev. Smo kot bonsaj, pritlikavo drevo, ki po lepoti lahko dosega velika drevesa.
»Delam, kar lahko, o prihodnosti pa ne premišljujem preveč.«
Kako bi Mama dojela razpust Ete, ki se je vojaško »predala« spomladi letos?
Če bi ETA izginila po frankizmu, v obdobju tranzicije, bi jo častili skoraj v vsaki hiši. Zaradi njenega vztrajanja pa je podpora padla in zaradi tega je Eta tudi razpadla. Mama bi bila proti nadaljevanju takšnega boja v 21. stoletju. Morda bi se ji zgodilo kot Yoyesu, ki ga je Eta ubila med sprehodom s sinom po vasi, kjer se je rodil in živel ter ponovno zaživel običajno življenje. Organizacija je to odločitev dojela kot izdajo.
Kaj vam pomeni biti Baskinja danes? Kakšna je lojalnost Baskov do dežele in jezika? Jim oboje vliva motivacijo za identiteto, ali pa jih je preplavila globalizacija, ki je omajala občutek pripadnosti?
Sem Baskinja, govorim euskero in sem feministka. Število in delež baskovsko govorečih narašča, mnogi so se jezika naučili v šoli in ne v družini. In še vedno obstaja le manjšina tistih, ki jezik branijo. Naš jezik ni enakopraven s španščino in francoščino, a ta neenakost pogojev je bila v preteklosti še veliko večja. Vsi, ki govorimo baskovsko, smo zdaj dvojezični, z izjemo majhnih otrok, seveda. Mi smo opravili svojo pot. Tisti, ki tega pogosto niso storili, so naši sodržavljani, ki govorijo le špansko. Neki pregovor pravi: smo, ker so bili, bodo, ker smo. Delam, kar lahko, o prihodnosti pa ne premišljujem preveč.
