Prav zato jo lahko sejemo samo zelo zgodaj spomladi, torej marca in morda še aprila, ter za jesensko bero ponovno spet od druge polovice avgusta naprej. Torej smo za poslastice iz špinače prikrajšani preko celega poletja. Veliko si lahko pomagamo z blitvo, saj se po okusu zelo približa špinači. Kako da ne, saj sta bližnji sorodnici. Vseeno pa vrtičkarji in ljubitelji dobre hrane vedno znova radi odkrivamo nove rastline in nove okuse in tukaj jih je nekaj, ki bodo zagotovo popestrile naše jedilnike in vsaj približno skušale nadomestiti špinačo.
Skupno jim je to, da so za gojenje popolnoma nezahtevne, dobro prenašajo vročino in nimajo za zdaj nobenih škodljivcev in bolezni. Rastejo hitro, uživamo pa liste in poganjke, ponekod tudi plodove. Vsebujejo malo kalorij in so bogate z vitamini, minerali, antioksidanti ter drugimi za zdravje tako pomembnimi bioaktivnimi snovmi.
Preberite tudi: Spomini na počitniške dni naj polepšajo vaš dom! Kliknite TUKAJ!
Pripravljamo jih tako kot špinačo, naredimo priloge, prikuhe, uporabimo za nadeve palačink, zavitkov, dodajamo k rižotam, kašam, okusne in še posebej koristne našemu organizmu pa so seveda kar presne, kot dodatek v solati.
Surinamska špinača
Surinamska špinača (Talinum panikulatum) zraste do 50 cm visoko. Oblikuje lepo rozeto mesnatih suličastih listov, iz katere kmalu zrastejo novi poganjki, okiteni z listi. Rastlina se razraste v do 50 cm visok grm. Poleti požene množico tankih do 30 cm visokih stebelc, ki nosijo drobne neizmerno elegantne rožnate cvetke. Zaprti cvetovi so videti kot drobne rdečkasto oranžne kroglice. Zaradi zanimive rasti in privlačnega videza jo velikokrat zasledimo v okrasnih zasaditvah.
Seme sejemo od marca do julija. Mlade lističe pobiramo od aprila pa vse do decembra, saj rastlina vzdrži tudi do –10 °C.
Novozelandska špinača
Novozelandska špinača (Tetragonia tetragonioides) ima dolge plazeče poganjke s trikotnimi listi. V višino zraste do 30 cm, v širino pa se razaste tudi več kot en meter. Novozelandska špinača zelo dobro prenaša vročino.
Sejemo jo marca in aprila, lističe in mlade poganjke pa obtrgujemo od konca junija do septembra.
Cejlonska ali malabar špinača
Cejlonska špinača (Basella rubra) ni samo bogata z vitamini in vsestransko uporabna, tudi nadvse dekorativna je ta enoletna vzpenjavka. Mesnati srčasti listi so temno zelene barve, ki prehaja ponekod v vijoličasto. Dolgi poganjki, ki se neumorno ovijajo po opori so vijoličaste barve. Rastlina kmalu oblikuje grozdasto socvetje, ki ga sestavlja množica rožnatih drobnih cvetov. Iz njih se razvijejo bleščeče temno vijoličaste, skoraj črne jagode, ki so prav tako užitne. S sokom jagod lahko barvamo jedi. Vsak plod skriva v sebi veliko trdo seme. Rastlina bo rasla tako na soncu kot v senci, le močno oporo ji preskrbimo, saj lahko zraste tudi do 6 m visoko. Uživamo tako liste, ki jih obtrgujemo, kot tudi cele poganjke. Je bogat vir vitaminov A-, C- in B-kompleksa, kalcija, železa, mangana, magnezija ter antioksidantov. Ker vsebuje veliko sluzi, jo uporabimo za zgoščevanje enolončnic, kot tudi surovo v zelenjavnih kašicah – »smutijih«.
Sejemo jo od marca do maja v lončke, nakar jo po ledenih možeh presadimo na prosto. Pridelek pobiramo od julija do zmrzali.
Jagodna špinača
Jagodna špinača (Blitum virgatum) je dobila ime po rdeče obarvanih plodovih, ki po videzu spominjajo na drobne maline, po okusu pa na jagode. Če v plodovih iščemo nadomestek za jagode, bomo razočarani, saj so le ti medlega, le kdaj pa kdaj bolj sladkastega okusa. Vsekakor pa jih ni za zavreči, saj so bogati z vitamini in minerali. Jagodna špinača ima plazečo razrast, v višino doseže od 20 do 60 cm. Uživamo liste in mlade poganjke. Rastlino pozimi zavarujemo s kopreno ali z vejami.
Sejemo jo marca in aprila v lončke in maja presajamo na prosto. Liste pobiramo od junija naprej, sadeže pa avgusta.
