Novice Svet24

V njem se pustijo postreči številni zvezdniki, člani kraljevih družin in predstavniki elite, včasih, ko si želijo doživeti nekaj posebnega, pa tudi običajni ljudje.

Naporno delo, a tudi ogromno zanimivih izkušenj, ki so že skoraj podobne razburljivi avanturi – takšna je bila za Blaža Damjana študentska delovna praksa v enem najelitnejših hotelov v Londonu, v Claridge's. V njem se pustijo postreči številni zvezdniki, člani kraljevih družin in predstavniki elite, včasih, ko si želijo doživeti nekaj posebnega, pa tudi običajni ljudje.

Večina študentov, ki se odpravijo na izmenjavo ali študij v tujino, se vrne z neprecenljivimi izkušnjami, odprejo se jim tudi nove poti in možnosti za delo, pogled na domače razmere pa je drugačen.

Svojo tovrstno izkušnjo nam je opisal Ljubljančan Blaž Damjan. V tujino se je prvič odpravil že kot gimnazijec. Takrat se je prijavil na razpis organizacije AFS Interkultura Slovenija. Ta skrbi za programe izmenjave dijakov po vsem svetu. Spominja se, da ga je bilo precej strah prvič oditi za tri mesece od doma. »Na izmenjavo sem šel v Belgijo, kjer nisem nikogar poznal. A sem se v novem okolju dobro znašel in si hitro našel družbo. Stanoval sem pri družini, s katero sem se odlično ujel. Še danes imam stike z njo in rečem ji kar moja druga družina.« Pridobil si je samozavest, uživati je začel v potovanjih, zanimati ga je začelo veliko stvari, dobil je tudi več motivacije za učenje. Številni predsodki so odpadli, v treh mesecih se je naučil flamščine. Še samega sebe je presenetil, da je tako hitro osvojil nov jezik. Če imaš željo, gre vse lažje, pravi, hvaležen očetu, ki mu je to izkušnjo predlagal.

Koristno leto za razmislek o študiju

Kot številni gimnazijci tudi Blaž ni natančno vedel, kateri študij bi bil zanj. Odločil se je za leto dni premora, da bi ugotovil, kaj ga zanima. Prizna, da je bil tudi razvajen, saj je bila mamina domača oskrba odlična in mu ni bilo treba skrbeti za nobeno stvar. Spet je odšel v Belgijo, v Antwerpen. Našel si je dve službi in delal kot prodajalec v znani trgovini z oblačili, poleg tega je na ulici delil letake.

Nova izkušnja v Amsterdamu

»Tudi te izkušnje so mi koristile pri odločanju za študij. Z očetom sta preverila, katere so najboljše šole za gostinstvo in turizem po svetu. Poleg tistih v Švici, ZDA in drugje po svetu, kjer bi bil študij finančno prevelik zalogaj, sva našla šolo na Nizozemskem z uradnim imenom Hotelschool The Hague. Sedež ima v Haagu, njen enakovredni program pa poteka še v Amsterdamu.« Šolnina je bila primerljiva s ceno letnika izrednega študija pri nas. Uspešno je opravil sprejemni izpit. V Amsterdamu je stanoval v kampusu šole in se hitro znašel ter kmalu ugotovil, da je izbral pravi študij in da je turizem zelo široka sodobna panoga, v kateri se nenehno odpirajo nove možnosti. Tudi med študijem si je našel dodatno službo v znani azijski restavraciji.

Praksa v znamenitem hotelu

Po prvem letniku, ki temelji na teoretičnih osnovah in nekaj prakse, ima študent te šole že dovolj osnov za delo v katerem koli hotelu na svetu, pravi Damjan. »V panogi, v kateri je drastično pomanjkanje delovne sile, smo študenti zelo zaželeni. Šola vzdržuje zelo dobre povezave s hoteli in hotelskimi verigami po vsem svetu. Na njeni spletni strani objavljajo interne razpise hotelov. Nekateri ponujajo le opravljanje prakse, drugi tudi plačilo in bivanje. Izbral sem londonski hotel Claridge's, ki spada v najvišji rang na hotelskem trgu. Da je res tako, se je pokazalo tudi v praksi.«

V hotelu zelo resno jemljejo izbiro osebja, zato je moral Damjan pred sprejemom opraviti tri pogovore, najprej s predstavnico kadrovske službe, nato z vodjo restavracije in na koncu še z vodjo vseh gostinskih oddelkov v hotelu, ki je kot zadnji odobril njegov sprejem. »Februarja letos sem tako začel in se najprej učil, kaj pomeni strežba na najvišji ravni, ko je treba znati gostu opisati, kaj je na krožniku, od kod so sestavine. Prepričati ga je treba, da je to, kar je naročil, vredno njegovega denarja. Uvajanje je potekalo postopno, začel sem z urejanjem miz za naslednjega gosta, kar zna biti zelo naporno v času, ko je gostov veliko. Podobno delo je bilo prinašanje pladnjev. V hotelski restavraciji natakar pride do mize in ne nosi krožnikov, pač pa jih streže s pladnja, ki ga drži njegov pomočnik. Po glavni jedi sem ponujal desertni meni. Po osnovnem uvajanju sem lahko goste tudi samostojno stregel.«

Prva dva tedna je delal po deset ur na dan, ker so mu nadrejeni rekli, da ga ne želijo preveč obremeniti. Pozneje je bilo treba pogosto delati od šestih zjutraj do šestih zvečer. A tudi tega se hitro navadiš, pojasni nasmejano. Kmalu je pridobil samozavest tudi pred pomembnimi gosti. Ti so bili zelo različni, od običajnih Britancev do najslavnejših zvezdnikov. 

Osebni arhiv

Kapučino za slavno igralko

Tako se Blaž Damjan nasmejano pohvali, da je postregel tudi Angelino Jolie. V hotelu je bila poslovno, na večerji za krajši čas. Pripravil in postregel ji je sojin kapučino. Zvezda je delovala zadržano, z ničimer ni izstopala, a je, kot pravi, bilo mogoče začutiti njen šarm in karizmo. Tudi v živo je Angelina Jolie, preverjeno, enako elegantna in lepa kot na filmskem platnu.

V hotel redno prihajajo številne medijsko znane osebnosti. Nekatere se najavijo vnaprej, druge le sedejo za mizo kot običajni gosti. Nekateri pridejo z varnostniki, pripraviti jim je treba mizo, kjer niso izpostavljeni pogledom. Zanje se včasih hitro razve, zato je treba biti pozoren tudi na njihovo zaščito. Nekateri so se pripravljeni fotografirati z gosti, ki jih to prosijo, drugi skrbno pazijo na zasebnost in zanje veljajo posebna pravila. Tudi to je del naloge osebja, če gostje to od njega zahtevajo.

V hotelu so bili zadnje čase še drugi zvezdniki, na primer Bruce Springsteen, Pierce Brosnan in Channing Tatum, a nekateri nimajo težav s svojo slavo, so zelo sproščeni in se jim ne zdi nič narobe, da se želijo fotografirati z njimi. Hotel je v delni lasti družbe, katere solastnik je katarska kraljeva družina z veliko člani, ki so pogosto prihajali v hotel in zahtevali določeno raven pozornosti. Pri tem so se jasno pokazale kulturne razlike. 

Dragocena izkušnja iz tujine

»Prepričan sem, da mi je vse, kar sem doživel v tujini, pomagalo pri osebnem razvoju. Poleg tega zdaj tudi sam lahko ocenim, kako lepo nam je v Sloveniji. Žal se pogosto ne zavedamo vseh prednosti in razkošja, ki ga ponuja življenje pri nas, v urejenem in varnem okolju. Dlje časa, ki ga preživim v tujini, bolj to občutim,« ocenjuje Blaž Damjan. Odkar je pri sedemnajstih naredil korak iz cone udobja, kot pravi, se mu je odprlo veliko poti. »Če si v življenju želiš nekaj doseči ali doživeti, so možnosti odprte, če se le dovolj potrudiš. Pomembno se mi zdi, da sem že od srednje šole veliko delal, pridobil delovne navade in si zaslužil prvi denar ter bil tako bolj neodvisen. Nobena stvar pa ne pride zlahka in pogosto se je bilo treba odpovedati udobju, domačemu okolju ali temu, da govoriš v svojem jeziku. A na koncu vedno pridobiš in zaradi tega mi nikoli ne bo žal.«

Čaj ob petih v znamenitem hotelu

Hotel Claridge's v strogem središču Londona je prava znamenitost mesta in ima bogato tradicijo. Vanj že od nekdaj prihajajo znamenite osebnosti, ki so pisale zgodovino. Z opremo v slogu art deco je pravi simbol elegance in obenem prostor, kjer je vrhunska ponudba nekaj samoumevnega tako v sobah in apartmajih kot v barih in restavracijah.

Gostil je slavne osebnosti, v njem so stanovali Joan Crawford, Cary Grant, Marlene Dietrich (ljubimci so si baje podajali kljuke njene sobe, a osebje je o tem diskretno molčalo, dokler se niso pohvalili kar ljubimci sami), Richard Burton in Elizabeth Taylor, Aristotel in Jackie Onassis, slavni igralec Spencer Tracy pa je menda nekoč vzdihnil: ko bom umrl, ne želim v nebesa, ampak bi raje šel v hotel Claridge's.

V enem od hotelskih apartmajev se je staršem v izgnanstvu rodil princ Aleksander, jugoslovanski prestolonaslednik. Ker bi se moral roditi na domačem ozemlju, da bi pozneje lahko postal kralj, je dal, kot pravijo nekateri viri, takratni britanski premier Churchill za en dan razglasiti hotelsko sobo za jugoslovanski teritorij. Načrt se ni izšel, Aleksander ni postal kralj, hotelski apartma številka 212 pa ima še vedno Aleksandrovo ime. Britanska televizijska postaja BBC je o hotelu posnela obširen dokumentarec in v njem obdelala vse podrobnosti.

Zarja št. 36

Blaž Damjan pa nam je, čeprav le z opisom, »postregel« znameniti popoldanski čaj. V hotelu je to priljubljen dogodek med kosilom in večerjo, ko bi bile restavracije prazne, a prav z zdaj že tradicionalnim obredom privabijo številne goste.

Na čaj prihajajo vsi, od mladih parov do poslovnežev in različnih družb. Začne se s kozarcem šampanjca, če gre za proslavo, nato postrežejo širok izbor sendvičev vseh vrst. Pet standardnih s kumaricami, piščancem, šunko, majonezo in lososom ter bogatimi nadevi dopolnjuje še široka izbira drugih za vse okuse. Kruh za sendviče je brez skorje, gostje jih lahko jedo z roko. Po sendvičih sledi čaj: v ponudbi imajo približno 30 vrst čajev. Vsi so najvišje kakovosti in po tradiciji kupljeni v tako imenovanih fair-trade oziroma poštenih trgovskih verigah. Čajnih filter vrečk ne poznajo, po predpisanem pravilu natakarji za gosta natočijo tudi vodo v skodelico, da se s tem opravilom ne ukvarja sam in lahko le uživa. Čaje je treba, pojasni Damjan, dobro poznati in o vsakem vedeti, kaj je zanj značilno. Kot pravi, jih po tej izkušnji tudi sam mnogo bolj ceni.

Nato strežejo scones, britansko krhko pecivo, ki ga vsak razlomi na polovico in namaže z maslenim namazom in marmelado. Angleži imajo še dilemo, kaj je treba namazati prej, maslo ali marmelado. Hkrati s sconesi ponudijo izbor francoskih sladic, od makronov do kolačkov s kremami. Tudi pri teh je izbira zelo bogata. Cena čajnega popoldneva: najnižja brez šampanjca je 60 funtov oziroma 66 evrov, zato pa sta izbor sendvičev in količina čaja neomejena. 

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.