Superlativi o glasbeni legendi so v minulih dneh deževali in morda je bilo komu Oliverja Dragojevića že rahlo preveč. Ne morem pa se znebiti občutka, da mu takole številno poslavljanje in medijska pozornost ne bi bila všeč. Bi pa razumel, da ljudje to potrebujejo. Ko sva se pred petimi leti skupaj zapeljala po Ljubljanici, kjer se do pred tem z ladjo še nikoli ni peljal, nisem imela občutka, da se peljem z zvezdo. Zdelo se mi je, da ga poznam že od nekdaj.
Moram priznati: Oliverja oziroma njegove glasbe nikoli nisem ravno oboževala. Kolegica, ki so jo Oliverjeve melodije spremljale vso srednjo šolo in se ji ob njih zasvetijo oči od čudovitih spominov, mi je dejala, da sem premlada. Morda res. Ampak na Oliverja še zdaleč nisem imuna. Ob vsaj dveh njegovih skladbah se v meni porajajo občutki, ki jih zna zbuditi samo glasba. Brez spominov in filozofiranja, samo oko se orosi in toplo ti je pri srcu. Muzika.
Tudi Oliver o svoji glasbi ni hotel preveč filozofirati. Oliver, vi ste nam v krvi, ga je lani nagovarjala Milekova. To mu ni bilo všeč, na take trditve se ni hotel odzvati, ob tem se je počutil nelagodno. Zanj so bile stvari preproste: »Vse življenje mi gre samo za to, da ljudje poznajo moje pesmi, da prepevajo z mano na koncertih in da se imajo lepo.« Tako preprosto je to. In to sem čutila, ko sem na ladji iz macesnovega lesa plula z njim po reki, ki plemeniti slovensko prestolnico. Celo krmilo je prevzel za nekaj časa in užival.
Ženske so zelo pomembne. Oliver večini prikliče morje, meni tih, samoten zaliv, zibajočo barko, iz katere se potihoma sliši njegov napev. Je ponosen na to, da njegova muzika spada na morje, sem ga vprašala. »Ponosen sem na to, da jim ne gre na živce. Da ne rečejo: daj, ugasni ga – vrh glave ga imam!«
Ko je bil na barki s prijatelji, so se največkrat pogovarjali o tem, kdo je ulovil največjo ribo. »To je pač moški posel. In vsi lažejo!« Pa tudi o ženskah. »Kdo je bil s katero pred petnajstimi leti – v glavnem se ponovno veliko laže,« se je zasmejal. In ne, je rekel, ne smemo se spominjati vseh žensk, ki so šle skozi naša življenja – to nam je prepovedano.
Je pa potrdil, da opaža razlike med ženskami zdaj in med tistimi izpred 30 let. »Najprej, več pijejo. Svobodnejše so in moški se manj ukvarjajo z njimi kot pred leti. Prej so bila pisma, pogledi, dogovori, čakanje – vse je imelo nekakšno mistiko, danes pa ni več tako. Danes ženske izbirajo. In kar je še hujše – zaradi tega so zafrustrirane tako one kot oni. Moški so se včasih borili za ženske, danes tega ni več. Draž med partnerjema se je izgubila. Ampak nesmiselno je, da jaz sodim o ženskah – ženske so zelo pomembne.« In ravno pred najinim pogovorom me je kolegica vprašala, ali sploh še obstajajo takšne ljubezni, o katerih poje Oliver. »Moja besedila zvenijo, kot da so iz muzeja – hecno, a ne? Mislim, da se morajo ljudje še vedno odzivati na dotik. Ko bo tega konec, bomo propadli.«
O veselih Slovencih. Zvečer v postelji ni razmišljal o ženskah, ampak o melodijah – te je tudi sanjal. Tudi med vožnjo po Ljubljanici je slišal melodijo – tisto, ki jo je ustvarjal motor. »To me lahko tako prevzame, da sem pogosto z mislimi nekje čisto daleč.« V njegovih mislih je bila nenehno glasba in prav presenetil me je, ko je med njemu genialnimi skladbami poleg Yesterday in Bridge over troubled water omenil tudi Titanic Celine Dion.
Čeprav med njegovimi najljubšimi ni bilo nobene slovenske narodno-zabavne viže, pa je imel Slovence vedno za velike veseljake, ki raztegnejo meh ob vsaki priliki in se noro zabavajo. »Veste kaj, ta muzika ljudi spravi v dobro voljo, veselijo se … Enkrat so neki Celjani v Split prišli predstavljat svoje gastroizdelke, pa so na rivi opoldne naredili hrupno zabavo – in bilo je super!«
Na splitski rivi revežem brez denarja, ki jih je opažal iz dneva v dan več, sicer ni častil kave, je pa skoraj vsak dan komu v roko stisnil nekaj denarja. »Če si danes brez denarja, te nihče ne upošteva, ne vidi! Večina ljudi pa danes nima denarja, drastične spremembe so se zgodile. In ne, ni mi vseeno. Ker vidim veliko nesrečnih ljudi – njihovi pogledi so prazni in žalostni. Tehnologija je tako uničila svet! Hrane počasi zmanjkuje … Nimam niti elektronske pošte, niti Facebooka, imam prenosni telefon, pa niti tega ne bi imel, ampak je treba. Ne maram avtomobilov, rad imam ladjo, barko, vendar ne maram veliko bark na kupu, ne maram množičnega turizma. Seveda toleriram vse skupaj, ampak res rad se zapeljem v kakšen miren zalivček, kjer sem sam, in gledam v to neokrnjeno naravo.«
Ob spremljanju posnetkov iz Splita in nato Jadrana, ko ga je na njegovi zadnji plovbi čakal špalir iz bark, čolnov in jadrnic, se zavedam, da mi je bil naklonjen dragocen spomin. Podaril mi je svoj album Tišina mora, ga podpisal in se nasmehnil. Zbogom, Oliver, in hvala za muziko.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
