Obiskovalca prevzamejo čarobno penjenje valov na črnem ognjeniškem pesku, pogled na neskončne plantaže bananovcev in nasade aloje vere, ogromne kanarske bore z nenavadno dolgimi iglicami, osupljiv je pogled na stene z raznobarvnimi plastmi ohlajene lave. Tudi obisk narodnega parka pod ognjenikom El Teide je enkratno doživetje.
Tenerife je največji, najbolj zelen in najbolj poseljen kanarski otok. Na njem živi 43 odstotkov celotnega prebivalstva, obenem je tudi turistično-gospodarski center otočja. Otoki niso dobili imena po kanarčkih, ki sicer od tam izvirajo. Tako so jih poimenovali Rimljani – Insula Canaria (Otoki psov), ker so domorodci Gvanči imeli veliko psov, saj naj bi bili ti njihove svete živali.
Zanimivi staroselci so bili berberskega porekla, otočje pa so poselili v drugem in prvem tisočletju pred našim štetjem. Ker so po naselitvi pozabili na znanje o plovbi in izdelavi čolnov, med seboj niso imeli stikov. Ob prihodu Špancev v 14. stoletju jih je bilo okoli 70.000 in takrat so izvedeli za druge otoke. Nekaj časa so se upirali španskim zavojevalcem, leta 1494 pa so se predali. Mnogi staroselci so bili prodani kot sužnji, veliko so jih pokončale nalezljive bolezni, v 17. stoletju pa so izumrli.
Današnji domačini so priseljeni Španci, na Tenerifu pa živi tudi mnogo evropskih upokojencev – predvsem Nemcev, Angležev, Ircev in Skandinavcev, ki so si tukaj uredili svoj počitniški raj oziroma drugi dom. Letno obišče otok še pet milijonov turistov – od tega jih počitnikuje dve tretjini na toplejšem jugu otoka, mi pa smo se lanskega oktobra potepali bolj po njegovem osrednjem delu in zelenem severu.
Tenerife (v jeziku staroselcev Bela gora) ima ognjeniško pokrajino s plažami iz črne mivke, kjer pa je zlato-rjava, je nanesena iz Sahare. Dolge tenerifske plaže sodijo med najčistejše na svetu. Ker je morje zaradi Atlantika bolj sveže, podvodni tokovi pa so močni, se mnogi kopajo v bazenih. Na Kanarskih otokih ni nevarnih živali, še insektov ne, juhej! Imajo neverjetno veliko zanimivih otroških igrišč, zato je idealen za družinske počitnice.
Na otoku je prepovedano graditi nove hotele z manj kot petimi zvezdicami, zaradi ugodnega podnebja pa klimatskih naprav skorajda ne rabijo. Največ lepih letovišč, čeprav umetnih, je na jugu – na primer mondeni Los Cristianos. El Médano je kraj, kjer piha veter skoraj vse leto in tam počnejo vragolije deskarji na vodi. Sinonim za masovni turizem pa so oblegane peščene plaže Playa de las Américanos. Nedaleč od tod so tudi veličastni klifi Los Gigantes.
Sever otoka je bujno zelen in malo divji. Tam so še dišeči evkaliptusovi gozdovi, kot v času dinozavrov, prevladujejo pa več kot 40 metrov visoki kanarski bori, ki so potomci himalajskega. Čudili smo se 15 cm dolgim iglicam in temu primerno velikim storžem. Izvedeli smo, da so ti bori izjemno odporni proti suši in celo ognju. Gozdovi so debelo nastlani s plastmi suhih iglic, ki jih domačini zbirajo za posteljnino. Tenerife se ponašajo z velikimi nasadi aloje vere, s kaktusi velikani in neskončnimi plantažami bananovcev – njihove male banane pa prodajajo samo na španskem trgu. Seveda smo poskusili tudi sladek bananin liker.
Na severu otoka najdete lepe naravne plaže, kot je Las Teresitas. Le-ta je s svojim zlato obarvanim peskom poznana kot najlepša tenerifska plaža, leži le deset kilometrov od glavnega mesta.
Santa Cruz
V luko glavnega mesta Santa Cruz je zaplula naša ladja v nočnih urah. V njej je počivalo nekaj ribiških ladij, trajekt Fred Olsen in velika TUI križarka. Nad njo smo bili presenečeni, saj nismo vedeli, da ima slovita nemška turistična agencija svojo. Ko se je proti jutru na hitro zdanilo, smo zagledali mestno podobo – množico raznobarvnih večjih blokov in stolpnic, ki so se tiščali eden drugega, za njimi pa so se strmo nizala naselja apartmajskih hiš. V ozadju mesta je kopica špičastih hribčkov, pokritih le z nizkim grmičevjem in lišaji.
Skozi avtobusne šipe smo opazovali urejeno prestolnico s prelepimi kanarskimi palmami. Na severu mesta se, kot zelena mestna pljuča, bohoti velik mestni park. Izvedeli smo še, da stoji v Cruzu velik spomenik španskemu diktatorju generalu Franciscu Francu, ki ga nismo iskali, ter da prirejajo v mestu vsak februar enotedenski veliki karneval, ki je konkurenčen tistemu v Riu de Janeiru!
Pod ognjenikom El Teide
Otok je v osrednjem delu gorat, zato sta priljubljena pohodništvo in plezanje. Na nebu smo opazovali simpatične 'pterozavre' vseh barv – to so ljubitelji paraglidinga (jadralno padalstvo), ki radi zahajajo na Tenerife, spominjajo pa na ptiče iz Jurskega parka.
Preberite tudi: Čas je za romantiko. Kliknite TUKAJ!
Na sredini otoka se dviguje veličasten ognjenik El Teide, rečejo mu tudi Gospod s kravato (kravata je večni sneg). S 3718 metri je najvišji vrh Španije, še enkrat toliko pa ga leži pod morsko gladino. Teide pomeni hudič – in res so domorodci mislili, da v ognjeniku živi sam hudič. Sicer je to tretji najvišji ognjenik na svetu, svoj največji bes je pokazal leta 1798, ko je bruhal cele tri mesece. Nazadnje se je prebudil leta 1909, znanstveniki pa, žal, pričakujejo, da bo še aktiven.
Pod ognjenikom je na višini 2400 metrov narodni park Teide, ki sodi pod naravno dediščino Unesca. Ob vstopu v park se nam je zdela vegetacija kot zanimiva preproga, pozneje pa je bilo le grmičevje, pesek in skale.
Vrh ognjenika se je pred 150 tisoč leti za 500 metrov pogreznil sam vase. Nastala je kaldera (pogreznjen krater) Las Canadas v velikosti 16 x 9 kilometrov s pokrajino, podobno Marsu. Tu je ob naslednjem izbruhu zrasel nov ognjeniški stožec, ki so mu nadeli ime Pico del Teide, njegov krater ima le 80 metrov. In tukaj so namerili teh 3718 metrov.
V kalderi smo se sprehajali po njeni rdeči puščavi in iskali rdečo rožo Tajinaste Rojo, ki je pogosto videna na tenerifskih razglednicah – zaman, saj cveti le spomladi. Ti kraji so hvaležna kulisa za filmarje, tukaj so posneli Spopad titanov in Milijon let pred Kristusom. Ob vznožju ognjenika so postavili tudi enega največjih evropskih astronomskih observatorijev.
Ognjenik El Teide je viden z vseh strani otoka in je v resnici njegov gospodar, saj ga je razdelil na zeleni sever in bolj puščavski jug. Do višine 3555 metrov je speljana gondola – na vrhu ste v osmih minutah, naprej pa morate peš. Razgled z vrha je ob lepem vremenu fantastičen, saj se vam na ogled postavi vseh sedem kanarskih otokov. Dovolilnice, ki jih je na voljo 200 na dan, so razprodane za več tednov vnaprej, zato jih je treba po internetu pravočasno rezervirati. Mi jih žal nismo.
Puerto de la Cruz
V mestu je nastalo prvo turistično naselje na otoku, saj so sem začeli prihajati ljudje z boleznimi dihal. Puerto je razdeljen na šarmantni stari del in novi moderni center. Ker so imeli premalo mestne plaže, so jo umetno povečali z jezercem oziroma vodnim parkom – vse po zamislih 'velikega maga' s sosednjega otoka Lanzarote, arhitekta in umetnika Cesarja Manriqueja. Nad mestom je izjemno bogat botanični vrt, ki naj bi ga obiskal vsak turist. V mestu je še sloviti Loro Park, drugi največji živalski vrt na svetu. Občudujete lahko predstave z igrivimi delfini in orkami. Loro slovi po prelepih pticah ter papigah več sto vrst.
Žal smo imeli premalo časa za spoznavanje tega elegantnega mesta – le toliko, da smo naredili sprehod do plaže s črno mivko, kjer smo namočili nožice v Atlantik. Bilo je le nekaj kopalcev in otrokov na srfu. Na hitro smo se sprehodili po mestni promenadi z brezskrbnimi sprehajalci, dovolj, da sem začutila dobro energijo kraja, kamor bi se rada še vrnila.
Tenerifski biseri
Nadaljevali smo pot na sever ter občudovali nasade bananovcev s polnimi šopi zelenih sadežev, tudi vinske trte je bilo nekaj. Prispeli smo v vasico Icod de los Vinos, kjer raste svetovna znamenitost – tisoč let staro zmajevo drevo Drago. Zmajevec je v obliki peščene ure, namesto debla ima prepletene 'dihalne korenine', zato nima letnic. Pod njim so nekdaj modrovali Gvanči, ime pa je drevo dobilo po zdravilni rdeči smoli (zmajeva kri). Drevo, ki je v resnici roža, vsakih deset let tudi zacveti.
Odpeljali smo se do ljubkega mesteca Garachico, ki je bilo nekoč najpomembnejše pristanišče. Ob izbruhu bližnjega ognjenika je bil uničen, le cerkev je ostala nedotaknjena. Vendar se je mestece dvignilo iz pepela in danes je arhitekturni biser.
Če imate dovolj časa, lahko odkrijete še kak tenerifski biser … na primer, na severu zaradi strmih in zavitih cest težko dosegljivo skrivnostno vasico Masco, ki je bila nekoč shajališče gusarjev. Ali pa se znajdete v starem mestecu z zanimivo kolonialno arhitekturo La Orotava – znana je po prazniku, ko domačini na ulicah sestavljajo rožnate tepihe. Morda vas zanese v San Cristobal de La Laguna, ki je kulturno in versko središče otoka s cenjeno univerzo.
Ko boste konec dneva utrujeni od doživetij, se lahko okrepčate v kaki odlični ribji restavraciji ali z drugimi kanarsko-španskimi specialitetami. V njihovih loncih se pogosto znajde kunčje ali kozje meso, v kozarcih malvazija, domačini so tudi sladkosnedi. Ali pa si samo privoščite kanarski krompirček s pekočo omako Mojo. Saj ni res, pa je – krompirja imajo na Kanarskih otokih kar 40 vrst. Po deseti uri zvečer pa se začne še njihovo pestro nočno življenje, ole!
