Novice Svet24

»To je znanstvena fantastika in še pravljica za lahko noč!« Medtem ko piše drugi del omenjene uspešnice, po svojem stripu o Cankarju pripravlja predstavo za mariborski lutkovni oder, prevaja in je v nizkem startu za snemanje predstave Brade 8. aprila v Siti teatru ter obisk na 40 osnovnih šolah ob zaključku bralne značke, tudi hujša. Dobro vodoravno obdarjen je po petih mesecih potenja pod budnim očesom osebnega trenerja Andraža Šrekla izgubil skoraj 40 kilogramov.

Začel na 161, danes jih ima 40 manj. Brez potenja ne gre: meče desetkilogramske žoge ob tla, dviguje in prevrača 50-kilogramske kamionske gume, in potiska sani, na katere mu trener naloži 75 kg.

Mateja Jordović Potočnik

Hvala za zaupanje, da lahko z vami spregovorimo o tako pomembni temi, kot je hujšanje. Malce se norčujem, ampak tema za mnoge, ki so se kdaj že dajali s kilogrami, še zdaleč ni tako smešna.

Meni se zdi smešna, ker če tega ne bi jemal z dobro mero dobre volje, bi že obupal. Kilogramov se lotevam drugič v življenju, pred sedmimi leti mi je uspelo s 170 kilogramov prilesti na 130. Takrat sem se krotil sam, zdaj pa sem prišel že pod tisto težo, izgubil pa 39 kilogramov. Zato moramo zdaj hitro posneti Brade (komedija s Perico Jerkovičem in Gašperjem Bergantom, op. a.), ker če bom še izgubljal kilograme, bodo rekli: pa saj on ni tako debel, zakaj govori te šale!? Ko sem računal, koliko šal o teži imam v 25 minutah svojega solo nastopa v Bradah, sem naštel samo tri minute. Vendar mi po drugi strani izgubljanje kilogramov daje možnosti za druge šale.

Ali je tako, da pri močnih oziroma debelih …

Kar recite pri debelih! Obširnih. Lahko smo politično korektni in rečemo vodoravno obdarjenih. Ali pa obodno obdarjenih.

Če se šalite na račun tako obdarjenih ljudi in ste sami taki, vam ne zamerijo?

Mislim, da ne. Velik del mojih stand upov je že od začetka samoironija. Zdaj pa že razmišljam, da bom lahko začel počasi uvajati tudi elemente fizične komedije – dejansko lahko že tečem in skačem, pa ne ostanem ravno brez sape. To je nekaj čisto novega zame! Še dve leti, pa bom na odru delal salte!

Nekje ste dejali, da ne bi želeli postati guru za hujšanje. Vendar se ne boste mogli izogniti vprašanju, kako vam je uspelo.

Mislim, da ne obstaja ena pot. Vsak mora najti svoj način, ki mu ustreza. Pomembna je volja in da imaš pred seboj cilj, zaradi katerega v trenutkih šibkosti ne obupaš. Kaj zdaj jaz govorim?! Spreminjam se v Smiljana Morija! (reče z zaigrano grozo v glasu, op. a.) Ampak to takega, ki za nasvete ne računa in nima nobene poslovne žilice! Morda bi pa lahko ustvaril 50-urni spletni tečaj Pižama vam pomaga shujšati! Plačali bi kodo in tako dobili 50 enournih tečajev in vse, kar v 50 urah povem, je: »Če sem lahko jaz, boš tudi ti! Če sem lahko jaz, boš tudi ti … (smeh)

Kaj pa je vaš glavni motiv?

Ko me vprašajo, do kod bi rad shujšal, kaj je moj cilj, rečem do 70 let. Ko si ustvariš družino, se zaveš, da si odgovoren s svojim zdravjem ne samo do sebe, ampak si dolžan poskrbeti za to, da boš lahko čim dlje s svojimi – to je zelo dobra motivacija. Midva s sinom bova skupaj proslavljala, on valeto, jaz pa abrahama, in moram vsaj toliko poskrbeti zase, da mu ne bodo rekli: a tebe je pa dedek pripeljal?

Torej je bila skrb za zdravje vaš končni poriv?

Lani sem za 40. rojstni dan sam sebi podaril menedžerski pregled. Imam s. p., torej sem menedžer, CEO, entrepreneur (tujke pove afektirano, op. a.) – prosim, povejte, da sem to povedal z dobršno mero zdrave samoironije, da ne bo kdo narobe razumel.  Na tem zdravniškem pregledu so mi povedali, da bi bili moji izvidi dobri, tudi če bi imel nekaj kilogramov manj. Očitno je genetika dobra in sovpada z mojo šalo o tem, da imam atletsko postavo, le da sem jo obložil. V tem je bilo zrno resnice. Ko ti povedo, da se organizem še drži, da še nisi stopil čez tisto mejo, ko bi ti rekli: zavleči se v hiralnico in beri Murna in Ketteja, si rečeš: dajmo sedaj, dokler še ni prepozno. Če bi mi rekli, da bodo moja jetra zdržala še dve leti, prostata pol leta, za srce pa je najbolje, da takoj vzamem kredit za opornice, bi morda lahko zapadel v malodušje. Ko izveš, da bo organizem prenesel te napore, ki jih za hujšanje moraš dati skozi, je to zelo dobra motivacija. Potem sem nekaj časa tuhtal, kako se naj tega lotim in ali naj prosim za pomoč Andraža, s katerim se sicer že dolgo poznava. Potem mi je pa na nekem pikniku sam predlagal, da bi me začel trenirati. Zelo lepo bi bilo, hvala, sem mu odvrnil. Mislim, da sem se kakšni dve minuti še celo delal, da razmišljam. Ko sem prvikrat hujšal, sem se zelo omejil pri prehrani, izločil ves sladkor, hodil, vadil na trenažnem kolesu … Potem se mi je zgodilo polno nekih stvari, bil sem zelo zaseden in se mi je zdelo, da nimam več časa za to.

Niste imeli nikogar, ki bi nad vami vihtel bič?

Ni to. Saj bi tudi sedaj lahko rekel, ne da se mi, nimam časa … Tudi sedaj imam veliko nastopov in pisanja, a imam srečo, ker se mi treningi ne zajedajo v tistih nekaj ur, ki jih lahko preživim z družino. Lažje je, ker veš, da med treningom ni nikogar doma in ne »zapravljam« časa, ko pa bi lahko bil z najpomembnejšima osebama v mojem življenju. Tako pa pridem dopoldne v telovadnico in potem z muskelfibrastimi prsti tolčem po tipkovnici. Treniram od tri- do štirikrat na teden po eno uro. Fino je, ker Andraž točno ve, kaj potrebujem in kaj storiti v primeru bolečin v hrbtu, na primer. No, zdaj s hrbtom tako nimam več težav. Čeprav po 30 minutah začnem preklinjati vse, kar obstaja, vem, da brez bolečin ne gre.

Kaj ste storili s hrano, kakšne omejitve ste si naložili?

Pazim, da ne pojem preveč kruha in testenin, predvsem pa redno zajtrkujem. Prav tako sem omejil hitro hrano – najlažje je kupiti škatlo piškotov in vzeti enega, potem pa sežeš v škatlo za naslednjim in opaziš, da je prazna. Sladkarijam se nisem popolnoma odpovedal – če gremo na praznovanje rojstnega dne, bom vzel torto. Ne sicer tako kot prej četrt cele torte, ampak bo dovolj en kos. Prav tako vzamem nekaj grižljajev čipsa in ne kot prej šest vreč. Seveda zelo pretiravam, po navadi sem jih osem. (smeh) Ni da bi stradal, ampak pazim. Pojem veliko sveže zelenjave in sem že dobro naštudiral, kje v Ljubljani se da dobiti dobro solato. Največji problem pri prehrani je moje delo, ko je po večernih nastopih najlažje zaviti na burek ali pico. Zdaj si vzamem s sabo solato, beljakovinske ali ovsene ploščice (prav za ovseno nam kasneje Andraž pove, da je Pižami ni dovolil, op. a.), ravnokar pa sem se pozanimal o dobrem receptu za posušeno govedino in si bom pripravil tudi to. Se pač moraš malo potruditi. Doma pa uživam, ko se igram z vokom, polnim zelenjave in mesa, še posebej pa se veselim toplih dni in sezone žara. Takrat se začne v naši kuhinji delat pajčevina.

Vaš recept je torej čisto klasičen: redno gibanje pod strokovnim vodstvom in zdravo, zmerno prehranjevanje? In še eno čisto gurujsko vprašanje: ste zdaj, ko se preobražate v novopostavnega človeka, spoznali kaj novega o sebi, drugače gledate na življenje?

Odkril sem polno mišic, za katere nisem vedel, da jih imam, in 101 način, na katerega te lahko bolijo. Zelo zanimiva se mi zdi ta na novo odkrita svoboda gibanja. Ko si poskusim naložiti tistih 40 kg uteži in mi Andraž zaukaže, naj jih nesem čez prostor, se mi zdi dejansko nepredstavljivo, da sem lahko toliko teže nosil na sebi in še vedno funkcioniral.

Sicer pa je za vami tudi izkušnja odvajanja od cigaret – kaditi ste nehali pred več kot desetimi leti.

Sploh ne vem, kako mi je uspelo, in o tem sploh ne morem govoriti kot o odvajanju, ker sem po desetih letih kajenja v dveh dneh šel s treh škatel na nič. Prišel sem do točke, ko mi je organizem sam povedal, naj se vzamem v roke, saj mi v nekem trenutku ni uspelo več skaditi niti cigarete do konca. Očitno sem bil tako prenasičen. Prej sem že poskušal z žvečilnimi, obliži in podobnim, ampak ne gre, če nimaš urejeno v glavi. Tako pa sem nehal v dveh dneh in od takrat nobenega več prižgal niti me ni zamikalo. Je bilo pa zanimivo, ker sem imel vse simptome abstinenčne krize in sem šel zaradi tega tudi k zdravniku. Skrbelo me je za srce. Dejal mi je, da se mi čisti telo. Očitno imam tako prismuknjeno voljo – ko se odloči, potem deluje. Bohinjska trma se je očitno prenesla v genih.

Sicer pa zadnjih osem let živite na Trojanah, daleč od Gorenjske.

Čakam, da se Štajerska odcepi, da lahko dutyfree odprem. Problem je, ker toliko časa traja in bom moral na vse že nabavljene škatle cigaret zdaj sam slikice gor risat!

V predstavi Brade zbijate šale tudi o tabujih, kot so avtizem, proticepilci … Zaznala sem, da se nekateri temu ne upajo smejati.

Zadnje čase se lotevam splošne naivnosti. Bizarno se mi zdi, da si ljudje v iskanju nekih odgovorov najdejo posplošene populistične puhlice. Na primer, ogromno je zagovornikov teorije, da je Zemlja ravna. Iz te ignorance, ko si ljudje prikrajajo dejstva po svoje, in družbe, v kateri je vsako mnenje že kar dejstvo, se delam norca. Tudi nov material, ki nastaja, je zelo osredotočen na prepričanja, ki jih ljudje sprejemajo brez kakršnekoli utemeljitve. V stand up vedno daš nekaj sebe, in če si v strahu pred še več Andraževega mučenja ne upam govoriti o tem, kako na fitnesu trpim, moram iskati druge stvari, ki mi gredo na živce. (pridruži se nama Andraž)

Andraž, je Boštjan dober material za mučenje?

Ko sem ga prvič dobil na trening, sem si predstavljal, da bo res težko – in tega mi ni problem priznati. Z veseljem ga pohvalim, in to, kar sva naredila od prvega treninga do danes, se mi zdi velik uspeh. Vidim, da ima ta zgodba kar konkretno nadaljevanje, ne vidim še konca.

Mateja Jordović Potočnik

Nekam zlovešče se sliši.

Pižama: Aaaaa! Stekel je ven in pri tem razbil šipo. Za njim je zazevala luknja v opečnatem zidu.

Andraž: Saj vsi vemo, da samo s prekladanjem nekih malih uteži ne pridemo do želene postave.

Ste že imeli tako težko stranko?

Andraž: Tako težkega projekta še nisem imel.

Pižama: Po dveh, treh treningih me je takoj pogruntal in točno ve, koliko mi mora naložiti, da se potem nikoli več ne bi vrnil.

Andraž: Že prvič sem mu povedal, da ni moj namen, da ga »ubijem«. Lahko bi ga, vendar bi se mu zameril fitnes in bi zaključila. To je najlažje, kar lahko trener naredi.

Pižama: Vendar ni profitabilno!

Andraž: Težje je držati mejo med fino in nefino. Če se na fitnesu počutiš fino, je nekaj narobe s trenerjem. Na mojih treningih se lahko zelo zabavava, ampak obenem bo pa tudi trpel, sem mu obljubil. Po prvih treh treningih sva morala poseči tudi po kokakoli, ker sva toliko glikogena spraznila.

Pižama: Takrat sem bil tudi sam mojster, ker nisem dovolj zajtrkoval.

Andraž: Začne ti primanjkovati kisika, in če bi takrat nadaljeval trening, bi lahko omedlel. Na treningu mi Pižama reče marsikaj, tudi marsikaj mi je že pokazal, ampak ničesar ne jemljem osebno. Na koncu se mi opraviči.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.