Morda ženske o tem več pišemo, pojasnjujemo, včasih tudi vreščimo. Da nas slišijo. Ali nas poskušajo razumeti. Moški pa nas vse bolj zaskrbljeno gledajo in se sprašujejo, kam gre ta svet in kakšna je zdaj njihova vloga v njem. Nekaj znanih Slovencev smo vprašali, kako se je spremenil zanje, kakšni so njihovi strahovi, skrbi, kaj je zanje danes težko. Vprašali smo tiste, za katere smo menili, da jih ne bo strah in sram povedati, kako v resnici čutijo.
Franci Kek: Moškega je čedalje bolj strah obtožb
»Lepo je, da ženske uspešno prodirajo na vsa področja. Na mnogih so zmožne dosegati rezultate, kakršnih moški ne zmoremo. Moti pa me pretiran strah pred seksizmom. Moški se vedno bolj boji obtožb o spolnem nadlegovanju. Pohvala ali dvorjenje je hitro lahko podvrženo preveč kritični presoji. Do trenutka, ko da ogovorjena oseba vedeti, da ji kakršnokoli laskanje ali hvaljenje njenih atributov ne ustreza, bi moral biti na varni strani morale. Osebno se s takšnimi težavami niti ne srečujem, sem poročen in se v teh letih bolj ukvarjam z dobro hrano, izjemnimi vini in sem zadovoljen, da mi zdravje dobro služi. Je pa res, da ko se ponoči zbudim, je vse bolj črno kot v resnici. No, saj je navsezadnje noč.«
Franci Petek: Moškost ne sme izginiti
»Življenje nam stalno postavlja izzive, a jaz jim imam rad, saj nas to dela žive. Da migamo, delujemo, ukrepamo, iščemo rešitve. Vesel sem, da so v mojem okolju razmerja še vedno zelo normalna: moški in ženske si pomagamo med sabo, doma, v službi dnevno dokazujemo, da je v slogi moč. Če smo prizadevni, če stopimo skupaj, se da ogromno postoriti. In to mi je všeč. Iščem takšna okolja. Rad sem med ljudmi, redko katero stvar delam sam, rad delam stvari z drugimi, in to se še vedno da. Kar pa me skrbi, so prihodnje generacije. Zanima me, kako jim lahko pomagamo, da bodo prepoznali, da je v obdobju hitrih, digitalnih komunikacij še vedno najboljši osebni stik, direktna komunikacija, tudi delo je potem opravljeno bolje. Vse temelji na medsebojnih odnosih, in za to se je vredno truditi. Tako kot se ženske trudijo, da ohranijo ženstvenost, se moramo moški na drugi strani truditi, da ohranjamo moškost, robustnost – ta ne sme čisto izginiti, če hočemo, da bo med spoloma ravnovesje.«
Matevž Šalehar – Hamo: Strah me je obračunavanja deklet
»Svet se ves čas spreminja, tako da me ne skrbi preveč, da ga ne bi počasi zasukalo v kakšno bolj uravnoteženo smer, to je tendenca narave. To, da ženske vdirajo na vsa področja življenja, se mi zdi pozitivno in še kako v smeri ravnotežja. Doba patriarhata je bila preveč usmerjena v merjenje lulčkov in posledično krvave rešitve, zato si želim in domnevam, da bodo punce glede tega bolj premišljene in preudarne. (smeh) Kljub vsemu pa me je strah obračunavanja deklet z moškim načinom retorike, ki je bolj posledica zgodovinskega zatiranja kot pa premisleka. Takšno vedenje lahko hitro postane hujše od originala, ki mu skušajo kontrirati. Za primerjavo bi bil lahko črnski rasizem, ki je zaradi gneva v preteklosti postal tu in tam še bolj krut od belskega, pa hebrejski pohod nad Palestino z večnim izgovorom holokavsta in še bi lahko našteval. Želim si, da bi se začeli sprejemati takšne, kot smo, seveda tukaj in zdaj. Če povzemaš parametre, ki se ujemajo s kriteriji družbe v prejšnjem tisočletju, in jih obešaš na današnji čas, se gremo lahko za vse večne čase 'kavbojce in Indijance', in to ne pelje nikamor. V slednjem bolj zaupam damam kot dedcem, ker so pač drugačne, bolj preračunljive, manj striktne, predvsem pa svojih načel ne izkazujejo z bicepsi, ampak največkrat z glavo. Je pa res, da deljenje na črne in bele, na fante in punce, na debile in nedebile, na koncu nikdar ne združuje, kar pomeni, da se moramo nekako strezniti, premisliti in poiskati rešitev, ki je tako ali tako že od pamtiveka na dlani. Ljubezen, brezpogojna, brezbarvna, brezspolna, brez glutena in neločevalna, ampak združevalna in uravnotežena. Vem, težka bo, ampak saj imamo čas, bomo že pogruntali kaj uporabnejšega kot patriarhat in matriarhat.«
Edvard Kadič: Verjetno več jokam kot marsikatera ženska
»Smo v časih, ko je ženska iniciativa več kot očitna. Tako pri osvobajanju iz omejitev nenapisanih družbenih norm kot pri vsakdanjih dnevnih opravilih. Zdi se mi, da ženske bolje kot moški razumete dodano vrednost, ki jo ponuja organiziran osebnostni razvoj v obliki raznih delavnic, seminarjev in drugih oblik srečanj, kjer gre za medsebojno deljenje znanj in izkušenj. Kot moški se v splošnem ne počutim ravno ogroženega med proaktivnimi ženami. Prej nasprotno, to pozdravljam. Res pa me žalosti, da se zadnja leta tako agresivno promovira in komercializira ženstvenost kot nekakšen ideal. Kot nekakšen nadčlovek ženskega spola, ki moške razume kot napol zaostal proizvod evolucije, ki se ga čez noč lahko prežveči, zjutraj pa izpljune kot uporabljen tujek. Lep primer so turške nadaljevanke in njihov uspeh po vsem svetu, ki niti najmanj ni naključen. Uspeh pripisujem predvsem modernim odnosom med osrednjimi liki, ki pa temeljijo na tradiciji in vrednotah spoštovanja partnerjev in medsebojne ljubezni. V teh nadaljevankah je predvsem veliko manj hollywoodskih klišejev in stereotipov, ki preprosto niso realni. Žal pa so prav ti stereotipi v jedru nekakšne bitke in dokazovanja osvobojenosti moderne ženske nad moškim. Takšnega sveta me je na trenutke prav strah. Nikoli nisem dvomil, da zna ženska zamenjati žarnico ali priviti vijak. Ne zdi pa se mi ravno smotrno, da je meni kot moškemu narava dodelila mišice, potem mi pa ženska dokazuje, da ravno tako lahko prestavlja težke škatle kot jaz. Jaz ne znam nastaviti pralnega stroja, zlikati srajce ali potolažiti otroka v trenutkih, ko mu je težko? Moški mogoče res manj pokažemo svoja intimna občutja navzven, to pa ne pomeni, da jih nimamo. Pa še kako jih imamo. Sam verjetno več jokam ob prebiranju tragičnih zgodb ali spremljanju oddaj o življenjskih zgodbah s tragičnim koncem kot marsikatera ženska, vendar pa o tem ne pišem na Facebooku in tega ne razglašam na ves glas. Ravno tako me prizadenejo razni komentarji na račun vloge alfa moškega v življenju. Mogoče imam res nekoliko tradicionalnejše poglede na vlogi spolov ter odnose med partnerjema, vseeno pa to ne pomeni poniževanja ne enega ne drugega. Takšno poenostavljanje pogledov me boli in strah me je, da bo takšen pristop dolgoročno prevladal in tudi škodil nam vsem skupaj.«
Primož Suhodolčan: Če je kje kak problem, pokličem ženo
»Nekateri pravijo, da so punce z Venere, mi pa smo z Marsa. V tem ni nič narobe. Nekateri pravijo celo tako: ženske lahko najdejo problem za vsako možno rešitev. Svet se vrti, vesolje pa obrne. Matriarhat? Zakaj pa ne? Če ne bi bilo deklet, punc, žena in mam, bi se svet ustavil. Osebno nimam nič strahov in me nič ne boli. Če je kje kak problem, pokličem Lidijo (svojo ženo) in potem ni več samo moj problem, ampak je od obeh. Ampak ona zna to vedno rešiti najbolje.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
