Širši javnosti pa je bolj poznan po filmih Kajmak in marmelada, Petelinji zajtrk in Hit poletja ter televizijskih vlogah, med katerimi se je gledalcem še posebno v spomin vtisnil kot večni bolnik Srečko Debevec v nadaljevanki Naša mala klinika.
Sam se tistih časov spominja z veliko nostalgije. »Super je bilo! Dobra ekipa se je zbrala v pravem trenutku z zelo dobro zgodbo in dobrim režiserjem. Zelo dobro smo se razumeli, tudi energetsko smo se odlično ujeli. Tisti človek, ki nas je zbral, je res zadel v polno. Delal sem namreč tudi projekte, pri katerih so bili odlični igralci in je vse kazalo zelo dobro, ampak ni šlo. Včasih se stvari preprosto 'ne poklopijo'. Tu pa so se,« je dejal Dario. Kljub temu pa takšnega uspeha serije ni pričakoval.
»Če bi, bi podpisal drugačno pogodbo,« je v smehu dejal igralec, ki ga ljudje po tej vlogi še zdaj prepoznavajo na ulici, čeprav je od snemanja zadnje sezone serije preteklo že več kot desetletje. »To takoj opazim. Če me kdo gleda, pa se začne ob tem smejati, točno vem, da je to zaradi Naše male klinike. Zdaj sem najbrž ravno tak, kot sem bil tam. Zdaj se mi ne bi bilo treba nič maskirati. (smeh) Takšne stvari so lepe. To so sladke dolžnosti, ko kdo pride do tebe, pa ti reče: 'Joj, kako sem se vam od srca nasmejal.' Čeprav so tudi druge zadeve, na katere sem še bolj ponosen ali pa prav toliko. Priznam, da mi je najbolj všeč, če mi kdo kaj lepega reče za kakšno gledališko vlogo.« Teh je v svoji dolgoletni karieri nanizal mnogo, največ v Slovenskem mladinskem gledališču, ki mu je zvest vse od leta 1989.
IGRALSTVO IMA V KRVI
Aktivno se je Varga z gledališčem začel ukvarjati v srednji šoli, v kulturno-umetniškem društvu v Murski Soboti, je pa bil z njim povezan vse od mladih nog. »Moj oče je bil amaterski igralec in sem visel na vajah, doma pa gledal njegove tekste. Še kot čisto majčken. Očitno sem tam začutil toplino gledališča, teh ljudi ... Ne vem, nisem nikoli konkretno razmišljal, ali je bil to vzrok za mojo odločitev, sem pa gotovo ob tem nekaj začutil,« je dejal Varga. Ena njegovih prvih igralskih vlog je bila Einstein v predstavi Fiziki Friedricha Dürrenmatta. »Predstavo je režiral moj stric, v njej pa sta poleg mene igrala še oče in brat, tako da je šlo za pravo družinsko zadevo,« je razkril Dario. Preizkusil pa se je tudi kot režiser. »Režiral sem predstavo Maratonci tečejo častni krog srbskega komediografa Dušana Kovačevića, in to v prekmurskem dialektu. To je bila super predstava. Vse srednje šole so jo prišle gledat. Učitelji za slovenščino so jo namreč videli in so potem razširili glas do svojih kolegov, tako da smo imeli res veliko predstav,« se je spominjal Dario.
SLAB ZAČETEK, DOBER KONEC
Manj obetavno se je začela njegova filmska kariera. »Kot študent prvega letnika akademije sem v filmu Karpa Godine Umetni raj igral nekega natakarja, a so me vsega izrezali, ostal pa sem v odjavni špici. To je bil moj prvi film. Moj prvi film je bil tak, da me sploh ni bilo notri. (smeh) Si predstavljate sramoto, da bi rekel svoji dragi, da greva v kino gledat film, v katerem nastopam, pa me ne bi bilo nikjer,« je v smehu dejal Dario. Na srečo je šlo zgolj za osamljen primer.
PRESEŽKI IZ NEZADOVOLJSTVA
Tega, da se je zapisal igralstvu, ni nikoli obžaloval, čeprav trenutno dela manj, kot bi si želel. »Toda tako je v življenju. Nikoli nismo zadovoljni. Včasih govorimo, da preveč delamo, včasih, da premalo. Nikoli ni prav, takšni smo. Trenutno sem jaz – kar zadeva to – na dnu, na spodnji sinusni krivulji. Kako in zakaj, nimam pojma, je pa res, da ti je malo čudno, če si prej zelo veliko delal, potem pa se to ustavi, ker se potem sprašuješ, ali je s tabo kaj narobe. Resda sem zdaj v obdobju, ko sem bolj doma in se ukvarjam z otrokom ter ne hodim nikamor. Mogoče je to razlog. Trenutno tako ne delam popolnoma nič. Ležim na kavču in premišljujem. Včasih mi je dolgčas, ker imam občutek, da bi se moral ukvarjati s čim, da sem pripravljen, da bi se moral nečesa res lotiti, tako pa minejo dnevi in tedni, da nič ne počnem, in potem sem malo zoprn. Na živce si grem. Malo sem tečen. Pa zelo sem vesel, če težim samo samemu sebi. Po drugi strani utegne biti to v redu. Nazadnje, ko sem imel tak občutek, sem šel delat monodramo Zakulisje prvakov. Zato, ker me je nekaj tako motilo, da nisem imel drugega, kot da sem o tem spregovoril. Če sem zelo v redu, ni fino. Moram biti v slabi formi in v problemih, potem se mi dogajajo zadeve, zdaj sem pa ravno tam nekje vmes. Čakam, da bo šlo še stopničko nižje, in potem se bom zbrcal v rit. Verjetno bo to že kmalu. Zdaj, ko imam čas, namreč gledam parlamentarni program. V bistvu se razburjam, ko to gledam. Še malo ga bodo 'srali', pa bom moral nekaj začeti delati. (smeh) Politiki se ves čas ukvarjajo sami s sabo in tem, da bi spet zmagali in bili nadaljnja štiri leta tam. Jaz si tega sploh ne morem predstavljati – da bi jaz delal to, kar delam, na štiri leta. Oni bi morali biti državniki, pa niso. Državniki se ukvarjajo z vsemi državljani, oni pa se sami s sabo,« je ogorčen 56-letni igralec.
Da bi šel sam v politiko, ga ne mika. Zelo rad namreč igra. Toda ne za vsako ceno. Pri projektih zunaj matičnega gledališča ga zanimata predvsem zgodba in ekipa. »Težko nekaj delam samo zato, da bi pač nekaj delal. Tudi nimam najboljšega občutka, da počnem nekaj, kjer bi bil lahko namesto mene nekdo drug. Zelo mi je všeč, če me nekdo hoče imeti, da potrebuje prav mene in da je zgodba takšna, kot bi jo jaz napisal, po mojem okusu. Tako kot je rekel Spielberg: da on dela takšne filme, ki bi jih rad gledal, in ker jih ni videl, se je odločil, da jih bo on naredil. Tako nekako bi jaz rad igral,« je za konec dejal Dario.
