Dolgoročne posledice nezadostne količine spanja pa so povezane tudi s povišanim krvnim tlakom, srčno in možgansko kapjo, vrtoglavico in padci. Vzrok za težave s spanjem so pogosto motnje dihanja med spanjem, med katere spada tudi smrčanje, pestijo pa več ljudi, kot bi si mislili.
Kaj so motnje dihanja med spanjem?
Kot motnjo dihanja med spanjem lahko označimo vsako odstopanje od pravilnega dihanja čez nos, bodisi čez noč bodisi kot posledična zaspanost in utrujenost čez dan.
Za motnje dihanja med spanjem so najbolj dovzetni moški, ljudje s čezmerno telesno težo (telesna teža več kot dvajset odstotkov nad idealno težo), srčni bolniki, ljudje z motnjami v delovanju ščitnice, ljudje z določenimi anatomskimi posebnostmi zgornjih dihal – nosni polipi, veliki mandlji, majhna spodnja čeljust.
Apneje so najpogosteje posledica ovire v zgornjih dihalih (tako imenovani sindrom obstruktivne apneje), redkeje pa posledica zmanjšanih impulzov za dihanje s strani možganov (centralna apneja).
Smrčanje
Najpogostejša motnja dihanja v spanju je smrčanje, zaradi katerega trpi približno dvajset odstotkov populacije. Hudo smrčanje vsakodnevno krati spanec bolnika (pa tudi njegovega partnerja in bližnjih), kar ima lahko tako kratkoročne kot dolgoročne posledice.
Pri približno dveh odstotkih ljudi pa se smrčanje stopnjuje do prekinitev dihanja – apnej, kar običajno zaznajo šele partnerji bolnikov. Če se apneje pojavljajo več kot desetkrat na uro, ne rušijo samo strukture spanca in s tem povzročajo dnevno utrujenost, temveč tudi pomembne padce nasičenosti krvi in visok krvni tlak. Ogroženost za srčno-žilne dogodke (možganska kap, srčni infarkt) je zato pri njih bistveno višja kot pri zdravih ljudeh.
Sindrom obstruktivne apneje
Pri obstruktivni apneji (angl.: Obstructive Sleep Apnea Syndrome – OSAS) gre za dinamično zaporo zgornjih dihalnih poti (nosnih hodnikov, žrela ali grla) med spanjem.
Navadno je mišičje med spanjem sproščeno in zato bolj ohlapno. Koren jezika lahko zdrsne nazaj proti zadnji steni žrela, mlahavo in zadebeljeno mehko nebo se lahko povesi na koren jezika, vneta ali nabrekla sluznica nosnih hodnikov in žrela pa lahko stisne dihalno pot, enako tudi povečani žrelnici in/ali mandeljni. To lahko pripelje do prekinjenega pretoka zraka do pljuč, kar lahko traja od 10 do 120 sekund.
Med apnejo (zastojem dihanja) se dihalne mišice in preponi krčijo, da bi omogočile pretok zraka oziroma vdih. Bolniki zato ponoči najpogosteje smrčijo, se premetavajo po ležišču, se čezmerno znojijo in se večkrat zbujajo v paniki pomanjkanja sape. Zjutraj se zbujajo utrujeni, nenaspani, pobiti in brez energije. Neredko se jim zgodi, da čez dan zaspijo doma ali na delovnem mestu. Čez dan so delovno in umsko manj učinkoviti, kar se odraža tako v službi kot na cesti oziroma v prometu.
Sindrom centralne apneje
Sindrom centralne spalne apneje (angl.: Central Sleep Apnea Syndrome – CSAS) je običajno vzrok nevromuskularnih težav, vendar je vzroke mogoče iskati tudi drugje. Motnja sicer ni tako pogosta kot obstruktivna apneja in jo je tudi težje diagnosticirati.
Simptomi, kot so zaspanost in pogosti premori dihanja med spanjem (ki se jih posamezniki ne zavedajo), lahko kažejo na to, da imate centralno spalno apnejo.
Kako do diagnoze?
Običajno so partnerji bolnikov tisti, ki prvi opazijo simptome in prepričajo bolnika, da obišče zdravnika.
Dlje časa trajajoč občutek neosvežujočega spanca, smrčanje (na katerega vas običajno opozori šele partner, ki zaradi tega ne more spati) ali celo prekinitev dihanja so dovolj tehtni razlogi, da obiščete osebnega zdravnika, ki lahko na podlagi pogovora in pregleda postavi sum teh bolezni ter vas napoti k specialistu.
Specialist bo poskušal postaviti diagnozo na podlagi polisomnografije oziroma snemanja več funkcij čez noč (EEG, EOG, EMG, EKG, pretok dihanja, kisik v krvi, napor za dihanje, položaj telesa itd.) ter na podlagi preiskave pljučnih funkcij, ultrazvoka srca, odvzema krvi za pregled ščitničnih hormonov in preostalih raziskav izključil oziroma zdravil morebitne pridružene bolezni.
Zdravljenje
Zdravljenje je odvisno od stopnje bolezni ter bolnikove motivacije in pričakovanj. Običajno je potreben tako imenovani multidisciplinarni pristop, torej obravnava pri več specialistih: otologu, pulmologu, ortodontu in nevrologu.
Smrčanje je mogoče zdraviti kirurško (tu obstaja več metod in pristopov) ter ortodontsko oziroma s pripomočki, ki delujejo po načelu potiskanja spodnje čeljusti naprej.
Pri sindromu obstruktivne apneje v spanju je najuspešnejša metoda zdravljenja naprava CPAP, ki prek nosne maske piha ovlažen zrak pod določenim pritiskom in s tem »prebija« zaporo v področju mehkega neba in žrela. Novejše naprave CPAP prilagajajo raven pritiska od vdiha do vdiha ter celo znižajo pritisk v fazi izdiha.
Pri sindromu centralne apneje, ki je precej odporna proti zdravljenju, pa zdravljenje poteka s kombinacijo zdravil, ki vplivajo na dihalni center v možganih, ter tako imenovanimi napravami BIPAP, ki so podobne prej omenjenim napravam CPAP.
