Slednja jih je tudi izstrelila med velezvezde, sicer ne ravno na način, kot so si ga želeli.
OD NOVEGA PRIMITIVIZMA DO MAINSTREAMA
»Plavi orkestar je kljub poznejši pop slavi v resnici nastal kot pop-punk bend. Skupaj z Zabranjenim pušenjem in Elvisom J. Kurtovićem smo bili prvoborci gibanja New primitives in smo bili že pred odhodom v vojsko znani na lokalni alternativni sceni. Mi smo bili gimnazijski bend in smo leta 1985 čez noč kot najstniki z ulice postali velike jugoslovanske zvezde. Preden smo dopolnili 20 let, smo prodali več kot 600.000 kopij prvega albuma Soldatski bal. Prva pesem, s katero smo zasloveli, je bila Suada. Ta pesem je bila, kot pravi književnik Miljenko Jergović, samo 'incident v zgodnjem repertoarju Plavega orkestra'. Ko je postala masovno priljubljena, nekako nismo hoteli razglašati, da smo bili ironični, ampak smo o tem molčali. Novinarji so reakcijo občinstva takrat označili kot poslednjo histerijo na Balkanu, nas pa, da smo Beatli izza železne zavese. Danes za nazaj lahko rečem, da je Plavi orkestar postajal vse bolj popularen, obenem pa doživljal vse večji konceptualni poraz.
Loša se s »plavci« po osmih letih vrača na slovenske odre, 15. februarja bodo v okviru turneje Everblue, na kateri igrajo svoje najbolj popularne pesmi, nastopili v Stožicah. Koncert bodo tudi snemali, saj so se odločili, da bodo po turneji izdali »live« album, svojega prvega v zgodovini banda.
Z drugo ploščo je obstajala nevarnost, da potonemo v čisti mainstream. Naša pojavnost je postajala vse bolj osladna. To je bilo obdobje, ko naše popularnosti noben strokovni menedžerski štab sploh ni bil več sposoben dohajati. Na koncertih je bilo treba z vodnimi curki ljudi odganjati stran od nas, toda kljub temu nas je bolelo, da resnejši bendi in resnejše občinstvo na nas gledajo kot na sladki tinejdžerski bend. In zato smo z drugo ploščo naredili povsem noro potezo, samomorilsko potezo, in ploščo poimenovali Smrt fašizmu. Če bi živeli na zahodu, bi nam diskografska hiša tako neumnost preprosto preprečila. Si morate misliti, kakšna norost je bila to? Doživeli smo popolno razočaranje takratne javnosti. Bili smo prepovedani na vseh televizijskih in radijskih postajah. Ljudje so šli čez cesto, če so nas zagledali. Ko sem vstopil v kavarno, je potihnil ves vrvež, slišalo se je samo mešanje sladkorja v kavi. Ko sem odšel, pa je bil spet vrvež. Čutil sem, da se pogovarjajo o meni: 'A si ga videl?', 'Propadli bodo' … Ta album je potem rešila mega hit pesem Sava tiho teče. Takrat sem imel občutek, da so mi krila kreativnega poguma za vedno odrezana. Še dandanes čutim to avtocenzuro. Še dandanes, ko pomislim, da bi kaj pogumnega izjavil, si rečem: 'Mogoče pa raje ne bi, bolje, da si ne delam težav.' Kot posledico tega albuma smo tretjo ploščo poimenovali Sonček na oknu. Kot slikanico …« je v smehu dejal Loša.
NOVI OBOŽEVALCI IN NOVE PRAKSE NA KONCERTIH
Od takrat so »plavci« na veselje svojih mnogoštevilnih oboževalcev izdali še pet albumov. Čeprav so od izdaje zadnjega minila že štiri leta, vmes pa so z občinstvom na lastno željo komunicirali »samo« prek koncertov, so ne samo ohranili svoje poslušalce, ampak se je njihova baza še povečala. »Ne znam si pojasniti tega fenomena, da imamo z vsako novo ploščo nove oboževalce. Naša založniška hiša je delala analize, kdo vse posluša Plavi orkester, in ugotovila, da imamo največ poslušalcev med 18. in 34. letom starosti, najmanj pa jih je iz naše generacije. V 35 letih se je zelo spremenil tudi način spremljanja koncertov. »Ko se začne koncert, so vsi na pametnih telefonih in snemajo, da bi to takoj objavili na družbenih omrežjih. Ko jim pravim: 'Dajmo roke gor!', to naredijo samo z eno roko, ker je v drugi telefon. To je zdaj za vedno izgubljeno. Še vedno sicer poskušam. Rečem jim: 'Kaj če bi dali pametne telefone v žepe, saj smo mi HD, mi smo najboljša resolucija, vaša grafika je slabša od žive!' Pa mi je zadnjič nekdo iz prve vrste oporekal, češ da ima on boljšo, 4k, da je ta boljša od te, kar vidi v živo.«
ODVISNOST OD INTERNETA ZDRAVIL NA HVARU
Da ne bi mislili, da je tehnološki analfabet, nasprotno. Loša je bil namreč eden prvih uporabnikov medmrežja v regiji, na računalniku je naredil tudi vso glasbo za film Outsider. »V svet interneta me je vpeljal Jonas Žnidaršič leta 1992. Prodal mi je tudi prvi računalnik. Legendarni računalnik DX 486. Imel je 30 Mb spomina in to je bilo takrat ogromno. Jonas je imel takšnega s 50 Mb, meni pa je čisto zadostovalo 30 Mb. Takrat sem bil med prvimi uporabniki interneta v regiji prek univerzitetne mreže in med prvimi iskalci na yahooju. Morda nas je bilo vseh skupaj na svetu 10.000. Googla takrat še ni bilo. Spomnim se, ko se je prvič pojavil mp3, eno pesem sem na svoj računalnik nalagal uro in pol. Mislim, da bi bila rešitev za današnje čase vnovična uvedba dial-upa, hitrosti prenosa podatkov 3,5 k. Zdaj je namreč vse takoj dostopno in nimaš več tistega občutka sreče, kot si ga imel, ko si moral za to počakati nekaj časa kot v obdobju dial-upa. Na svojem prvem računalniku sem naredil tudi vso glasbo za film Outsider in to na disketah. Predstavljajte si to … Nekje jih še imam, saj mi jih je žal vreči stran,« nam je zaupal Saša.
Loša je skoraj 20 let živel v Ljubljani, pred tremi leti pa se je vrnil v Sarajevo, ker je njegova življenjska sopotnica, Slovenka Špela, tam dobila službo. V Slovenijo še vedno pride petkrat, šestkrat na leto tako iz zasebnih kot tudi iz poslovnih razlogov.
Glasbenik je med prvimi spoznal tudi temno plat interneta. »Sem radoveden človek in neko obdobje sem bil že prav odvisen od interneta. Včasih sem imel občutek, da je moj prvi jaz – telo – samo posrednik za moj drugi jaz, ki živi v kibernetičnem prostoru. To so bila leta, ki mi jih je pojedel internet. Pogrešal sem moje predinternetske možgane, zato sem se odjavil in se z interneta umaknil na Hvar. Tam sem se pogovarjal z ljudmi, zelo mi je pomagala tudi narava. Leto in pol sem bil povsem brez in sem se pozdravil. Zdaj mi ni treba gledati vsakih 10 minut, ali mi je kdo pisal, ni mi treba gledati novic, lajkov, ničesar mi ni treba delati. Mislim, da sem se spet spojil, da sem spet v eni osebi. (smeh) To bo v prihodnosti velik problem. Za moj poklic mislim,« je opozoril glasbenik, ki živi na relaciji Sarajevo–Ljubljana–Hvar.
Na otok ga je prvič kot komaj trimesečnega dojenčka pripeljala mati, od takrat pa se nanj redno vrača. V prihodnosti se namerava na Hvar tudi preseliti, gotovo pa ga na njem ne boste srečali med turistično sezono, saj ne prenese turističnega vrveža, še posebno ga moti zvok skuterjev. »Komaj najdeš neko mirno plažo, čez pet minut pa začne brenčati skuter. (smeh) Da, kot vsak glasbenik sem občutljiv na zvoke. V ljubljanskem stanovanju imamo v bloku lesen pod, in ko zgornji sosedje glasno hodijo, vse odmeva, stanovanje se trese od sub basov. V Sarajevu pa imam drugačen problem, ko ob štirih zjutraj zjutraj začne tuliti okrog 10 psov. Vem, da ubogi psi niso nič krivi, ampak zaradi njihovega tuljenja, ki se neha okrog devetih zjutraj, sploh ne morem zaspati. Predvajal sam različne zvoke z balkona, da bi jih splašil, a oni ne vedo, zakaj to delam, hočejo se igrati in potem še glasneje lajajo. (smeh) Zdaj sem si kupil čepke za ušesa, toda tudi to ne pomaga, saj jih vseeno slišim – sicer bolj oddaljeno –, preprosto sem osredotočen na to. Na Hvaru me motijo turisti, v Ljubljani lesen pod, v Sarajevu cucki. Ne vem več, kam naj grem, edina rešitev bi bila nekam v hribe, a še tam zavija veter,« je v smehu za konec še dejal Loša.
