Po tem, ko je po drugem krogu izvedela, da je niso sprejeli na AGRFT, se ji je zdelo, da se ji je porušil cel svet. Naslednji dan sem je šla na kavo s prijateljem, ki se je pripravljal na igralsko akademijo v LA-ju. V šali mu je rekla, da se bo tudi sama prijavila na sprejemne izpite in da bosta sošolca v Hollywoodu! In tako je tudi bilo.
Zakaj ste se odločili za študij v ZDA?
Amerika me je nekako vedno privlačila, predvsem pa zaradi tega, ker je znano, da ima velik poudarek na filmski in televizijski industriji. Sem zelo radoveden človek in vedela sem, da bom slej ko prej pokukala na drugo stran oceana. Vse pa je prišlo zelo spontano. V Ljubljani sem preko prijateljice spoznala Snježano Martinović, ki je zvezda bosanske filmske in gledališke scene. Začela sem se učiti z njo in ravno ona mi je predlagala, da se odpravim študirat v Ameriko. Malo za šalo, malo za res sem se prijavila na avdicijo, ki je potekala v Londonu. Kakšen teden za tem sem dobila prvi klic iz Hollywooda: ''Sprejeti ste na The American Academy of Dramatic Arts v Los Angelesu.''
Je študij izpolnil vaša pričakovanja?
Je. Imeli smo zelo veliko zanimivih predmetov, kot so igranje pred kamero, gib, igranje z gibom, tehniko Mihaila Čehova, mejkap in seveda Shakespearea. To je bil najbolj pester čas mojega življenja, poln smeha in solz. Ni bilo lahko, vendar smo se v procesu zelo zabavali. Kar se tiče samega učenja igre, pa se mi zdi, da se to ne zaključi s končano akademijo. Namreč, največ o igri se naučimo iz življenja.
Se vam je bilo težko navaditi na življenje v LA-ju?
Preden mi je LA postal všeč, je trajalo dobrih 6 mesecev. Ko sem prišla tja, je vse potekalo zelo hitro in si nisem imela časa mesta niti dobro ogledati. Vse se mi je zdelo drugače: hrana, vtičnica za elektriko, pipa, stavbe, ljudje, avtomobili, smeti ... Moja rešitev je bil študij. Bolj ko sem se poglobila v igro, bolj pozitivno sem videla mesto: palme, morje, sonce, nasmejane ljudi, hribe, televizijske studie, svobodno življenje in pa seveda veliko ustvarjalnosti.
Na kaj ste se najtežje navadili?
Maja v prostem času zelo rada pleše in poje. Kadar je v Sloveniji, pa si želi čim več časa preživeti s svojo družino, psom in prijatelji. Rada se tudi usede v avto in tako odkriva nove in skrite kotičke naše čudovite dežele.
Najtežje se mi je bilo navaditi na veliko število brezdomcev res na robu življenja. Mesto me je motiviralo, da se borim za svoje sanje in imam nekega dne možnost pomagati najti dom tistim, ki so brez strehe nad glavo.
Kaj ste najbolj pogrešali od doma?
Od doma sem najbolj pogrešala družino in občutek varnosti - v smislu, da če gre kaj narobe, bo ob moji strani nekdo, ki me ima brezpogojno rad in mi bo pomagal. In pa mlince, dober kruh, burek, kavo ...
Ste si od nekdaj želeli postati igralka? Kaj je bil tisti ključni moment?
Že od majhnih nog sem bila vedno, ko je bila kamera v bližini, rada v središču pozornosti. Tisti ključni trenutek pa je bil, ko me je mama pri sedmih letih vprašala, kaj bom, ko bom velika. Moj odgovor je bil: ''Mama jaz bom Fata iz TV Dober Dan.'' Mama je rekla: ''A misliš čistilka?!'' Jaz pa sem odgovorila: ''Ne, ne kot Fata na televiziji!'' In od tu je potem vse šlo naprej. Začela sem sodelovati pri šolskih prireditvah.
Kako so vašo odločitev sprejeli domači? So vas pri tem podpirali ali so vam to kariero poskušali odsvetovati?
Mama mi je večkrat skušala svetovati, da bi bil kakšen drug poklic in stil življenja mogoce lažji zame in bi mi povzročil manj preglavic. Še danes, ko vidi, koliko truda je potrebno, da si zgradiš igralsko kariero, mi svetuje isto. Ampak na tem področju me je težko prepričati. Drugače pa so bili ravno mama, oče in sestra tisti, ki so mi finančno omogočili študij igre v ZDA in bili vedno prisotni na mojih predstavah. Za takšno podporo jim bom večno hvalezna. Brez njih mi ne bi uspelo.
Ste poskušali priti tudi na AGRFT ali kam drugam?
Sem. In prišla sem v drugi krog sprejemnih izpitov. Potem so jih izmed nas 20 sprejeli 8. Ko nisem bila sprejeta, sem mislila, da se mi je porušil cel svet. Naslednji dan sem šla na kavo s prijateljem, ki se je pripavljal na igralsko akademijo v LA-ju, za katero mi je govorila tudi moja učiteljica igre. V šali sem rekla: ''Danes zvečer se tudi jaz prijavim na sprejemne izpite in bova sošolca v Hollywoodu!'' Kot pravijo, je v vsaki šali nekaj resnice. Šla sva na sprejemne izpite v London in kasneje tudi skupaj odpotovala v LA, kjer sva bila sošolca na igralski akademiji.
Kje (in kaj) vse ste igrali?
Že kot majhna sem sodelovala pri raznih prireditvah v osnovni šoli. Kasneje pa se je začelo bolj zares, ko sem začela igrati v šoštanjskem gledališču Agledaš. S priredbo Molierjeve predstave Priložnostni zdravnik, ki jo je režiral Kajetan Čop, smo prepotovali Slovenijo. Takrat sem se zaljubila v gledališče in celoten proces nastajanja predstave. Kasneje sem v Agledaš igrala še v predstavi Iz življenja žuželk. To je bila malo bolj zahtevna predstava, saj smo morali preučevati gibanje žuželk in njihov način življenja uprizoriti na odru. Kasneje me je Alice Čop povabila, da sodelujem pri lutkovni predstavi priredbe bratov Grimm Ne s peklenščki češenj zobat v vlogi zlobnega Luciferja. Nikoli si nisem mislila, da bom delala z lutkami, ampak sem zelo hvaležna za to priložnost. Z lutkovnim gledališčem Velenje sem igrala še v predstavi Trije Prašički v vlogi volka in prašička Repka, pri Pravljičnem poligonu, kot lutkarica Pika na Pikinem festivalu Velenje in pri TV Pikici. Za televizijo pa sem se navdušila, ko sem s Klemnom Slakonjo sodelovala v šovu Je bella cesta v video clipu 20 ljubic. V Los Angelesu sem po končani akademiji čutila potrebo, da naredim nekaj svojega. Napisla sem in delno režirala film Tujec, ki je trenutno v postprodukciji. V njem sem se preizkusila v glavni vlogi Emine. Ena izmed najbolj specifičnih vlog, ki sem jo igrala, pa je bila Nina Hagen Torn, v predstavi Archipelago, ki jo je režiral Scott Ramp. Nina je bila namreč realna oseba, pesnica in zapornica v Sovjetski zvezi. Kasneje sem se preselila v New York, kjer sem imela v vlogi grške boginje Akhlys pri Half Blood Campu ponovno priložnost igrati za otroško publiko. Super pa mi je bilo delati tudi na rdeči preprogi festivala Winter Film Awards in intervjuvati razne uspešne ustavarjalce.
Glede na to, da imate izkušnje tako iz Slovenije kot iz ZDA, kako zelo se razlikujejo avdicije pri nas od tistih čez lužo?
V Ameriki je avdicij mnogo več, zato pa je toliko bolj zaželjeno imeti agenta in menedžerja, ki te usmerjata pri izbiri avdicij za kvalitetne projekte. Razen tega pa je proces same avdicije dokaj enak; se predstaviš in odigraš svoje po najboljših močeh. Moraš pa imeti zelo trdo kožo in vedeti, da ni možno dobiti vsake vloge, za katero se prijaviš. Meni se je na primer enkrat zgodilo, da sploh nisem povedala dveh besed do konca in so me zaustavili in rekli: ''Hvala! Lep dan!'' Medtem, ko sem drugič izvedela, da sem dobila vlogo, še preden so imeli ostali igralci priložnost pokazati svoj talent.
Bili ste tudi na nekaj rdečih preprogah. Je tako glamurozno, kot je videti v medijih?
Maja si želi življenje, obarvano z ljubeznijo, ter čim več igralskih priložnosti in potovanj po svetu. Želi si biti zelo uspešna igralka in pomagati pri zmanjševanju števila brezdomcev. Komaj pa čaka tudi, da bo imela svoj dom in ga bo lahko začela opremljati in urejati.
Na rdeči preprogi v New Yorku sem delala kot novinarka in sem videla tudi kaos, ki poteka za bliščem. Ampak to je kaos navdušenja: od mejkapa, do popravljanja oblek, preverjanja, če kamere pravilno delajo, če je vse pripravljeno ... Ko je akcija in prihajajo gosti, pa vse poteka dokaj brezhibno in glamurozno; ogromno dolgih oblek in klikov fotoaparatov. Moram pa reči, da so mi rdeče preproge glede na to, da sem živela v Hollywoodu, dolgo predstavljale le ogromno gnečo v prometu. (smeh)
Ste v času bivanja v ZDA spoznali kakšno slavno osebo?
S prijateljico sva bili povabljeni na afterparty v hišo Leonarda DiCapria. Je zelo preprosta oseba. Dal mi je vtis, da njemu biti slaven definitivno ni nekaj, s čimer bi se izpostavljal in označeval. Tekom treh let pa sem spoznala še nekaj zvezdnikov. Večinoma so čisto normalni ljudje, ki jih na ulici verjetno ne bi niti zaznala, med tem ko se najde kakšen, ki je totalna diva in se obožuje izpostavljati s svojim denarjem.
Ste odločitev za poklic igralke kdaj obžalovali?
Včasih se mi zdi, da bi lahko imela manj stresno življenje, če bi si želela kaj drugega. Na primer hišo nekje v slovenskem hribovju, blizu družine, kjer bi lahko kmetovala in mi ne bi bilo treba ukvarjati z nenehnim seljenjem pohištva in nakupom letalskih kart. Ampak moje srce je izbralo drugačno pot in tega ne obžalujem, ampak nameravam slediti svojim sanjam.
Na katerem projektu delate trenutno?
Trenutno delam na filmu Tujec, ki sem ga tudi sama napisala in delno režirala. Trenutno je v postprodukciji. V njem sem igrala glavno vlogo tujke Emine. Tema filma je občutek odtujenosti v tuji državi in mislim, da se v njem lahko najde marsikdo. V zraku in začetnem delu pa je še veliko idej.
Kakšne so vaše igralske ambicije?
Kot igralka si želim skozi smeh in solze odpreti srca ljudi.
Imate kakšno sanjsko vlogo?
Grinch, hahah. Želim si biti zelena, dlakava, ženska verzija Grincha. Ta vloga je tako vesela, žalostna, zlobna in dobrosrčna, vse hkrati. Všeč so mi malo bolj odštekane vloge, kot je Marla iz filma Fight Club. Malo za kontrast pa mi je zelo všeč vloga, ki jo je igrala Emma Stone v filmu The Help.
S kom bi si najbolj želeli sodelovati?
Z legendami, kot so: Jack Nicholson, Kate Winslet, Denzel Washington, Robert De Niro, Meryl Streep, Viola Davis in Saoirse Ronan.
Vas bolj zanima gledališče, film ali televizija?
Vse. V gledališče sem se zaljubila že kot majhna. Je zelo mogočno, ker se umetnost dogaja v živo, tukaj in zdaj. Med tem, ko mi film postaja vse bolj in bolj všeč, ker lahko doseže širšo publiko.
Kakšne so vaše želje za leto 2018?
V letu 2018 si želim čim več ustvarjanja in dela na igralskem področju kot tudi smeha in veselih dogodkov z družino.
