Vse več je knjig, v katerih avtorji iščejo smisel življenja, ljubezni, starševstva ..., v preteklosti so z njimi avtorji nagovarjali tudi bralca, naj stopi na to pot samoiskanja, zavedanja in potrditve, dandanes pa gre predvsem za zanimivo branje, ki bralcu namigne, naj stopi iz sivine povprečja in začne uresničevati svoje sanje. Čeprav zna biti pot do tja vse prej kot preprosta.
Dva zelo različna avtorja in dve zelo različni zgodbi. Ženska,Robyn Davidson, ki ni točno vedela, česa v življenju si želi, a se je odločila slediti romantični viziji prečkanja Avstralije s kamelami. Zavestno, čeprav ne najbolj premišljeno, se je odrekla lagodju in udobju ter se spopadla z vsemi mogočimi predsodki in težavami ter odšla. Na drugi strani pa moški junak,Mikael Lindnord, odločni Skandinavec z jasno začrtano življenjsko potjo, ki je med enim najzahtevnejših ekstremnih pustolovskih tekmovanj nepričakovano dobil prijatelja za vse življenje. Poti obeh junakov sta bili vse prej kot preprosti in pri obeh pomembno »stransko« vlogo igrajo živali.
Poti
2700 kilometrov dolga pot prek avstralske puščave se še danes sliši kot norost in lahko si samo predstavljamo, kako noro je morala zveneti sredi sedemdesetih, ko je z njo opravila tedaj 25-letna Robyn. Neizprosna puščava, polna nevarnih živali, z nepredvidljivimi vremenskimi razmerami, neurejenimi in zapuščenimi potmi, z omejeno zalogo vode, daleč stran od civilizacije. Knjiga, ki je pred tremi leti doživela tudi ekranizacijo (v glavni vlogi se je izkazala Mia Wasikowska) in ki se sprva bere kot nekaj, kar se je zgodilo pred kratkim, najbolj osupne z zares temačno podobo Avstralije. Testosterona polni moški, ki žensko vidijo za štedilnikom in v postelji ter zanje ni več kot objekt za otipavanje in pijano žaljenje. Belopolto prebivalstvo, v katerem vre rasna nestrpnost in so prepričani, da so Aborigini nebodigatreba s preveč pravicami. In avtohtoni prebivalci Avstralije, eno najbolj zatiranih avtohtonih ljudstev na svetu, ki zaradi vseh krivic, ki so jim bile storjene, na belopolte ne gledajo ravno prijazno.
Robyn Davidson se je najprej odpravila v Alice Springs, ki pravzaprav pooseblja vse, kar je z Avstralijo narobe, in kjer kmalu spozna, da bo njena avantura ne le to, ampak najverjetneje najzahtevnejša življenjska preizkušnja. Po dveh letih priprav je odšla na pot, skupaj s štirimi kamelami – samca Dookie in Bub, divja in neobvladljiva samica Zeleika ter njen sinko Goliath – in psičko Diggity. Nekje vmes se je v zgodbo vključil še National Geographic, jo finančno podprl in poskrbel za redno motnjo v podobi fotografa Ricka Smolana, s katerim se Davidsonova zaplete v razmerje. Na poti se je prepričala predvsem o neverjetnem zatiranju Aboriginov in tako ne preseneča, da je kasneje pristala med najbolj aktivnimi podporniki in aktivistkami boja za njihove pravice. Seveda je z vsakim kilometrom tudi odkrivala neko novo sebe, ki jo je včasih sovražila, jo skrivaj občudovala in se jo naučila spoštovati.
Artur
Mikael Lindnord, švedski vzdržljivostni športnik, bivši profesionalni vojak, mož in oče ter ponosni lastnik psa Arturja. Nekoč zapuščeni in sestradani kosmatinec, ki je na kocko postavil700 kilometrov dolgo pustolovsko dirko po ekvadorski Amazoniji. Mikael se je lačnega psa usmilil in bil prepričan, da ga ne bo nikoli več videl. A se je krepko zmotil! Kot pravi podnaslov knjige: »Pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom« – tako je bilo. Med potovanjem po ekvadorskih brzicah in džungli se je med njima spletla posebna vez in po prihodu v cilj se je njuna pot šele dobro začela. Mediji so seveda pograbili romantično zgodbo o prijateljstvu, mnogi so nenadoma trdili, da so lastniki vidno zapuščenega psa, največjo oviro pa je predstavljalo ekvadorsko (in evropsko) birokratsko kolesje. Da sta Mikael in Artur prišla domov na Švedsko, je zasluga posameznikov, ki so »zapravljali« čas z enim psom. In Artur je danes zvesti peti član družine Lindnord ter nepogrešljivi Mikaelov spremljevalec na vseh pustolovskih dirkah, ki se jih udeležuje, po njegovi zaslugi pa so se mnogi začeli zavedati nezavidljivega položaja psov v južnoameriških državah. Ekvador namreč slovi po izjemno visokem številu zapuščenih psov, ki so mnogokrat udeleženci divjih – in seveda prepovedanih – pasjih bitk.
