Kdo torej smo in zakaj smo tu? »Naše generacije ne zatira družba, ampak se uspešno zatiramo kar sami, ker poskušamo izpolniti pričakovanja družbe do nas, tako kot si jih pač predstavljamo. To je uničujoč začaran krog in nasedamo mu vedno znova,« opozarja Cassie Mendoza-Jones, avtorica knjige Biti jaz. Vendar je to, kdo sem, preprosto, a hkrati precej težko spoznanje. Slikovito ga opiše Martina Zaletel, motivatorka za srčno življenje: »Biti jaz je zavedanje, da sem natančno taka, kot sem v tem trenutku, v redu in popolna, da mi nič ne manjka, da je vse, kar potrebujem, že v meni. In da se mi ni treba spremeniti, če se nočem, lahko pa se. Biti jaz je zame svoboda biti vse, kar sem. Kaj sem, tako, resnično? Vse, kar se čuti svobodno. Vendar se moram zavedati, da svoboda ni upor proti nečemu, kjer se čutimo nesvobodne. Jaz sem jaz, ko ni boja med deli mene in ko po svojih najboljših močeh delujem v svoje najvišje dobro. Vsa energija, ki smo jo porabile, da smo se bojevale s svojo realnostjo in se trudile, da bi bile nekaj, kar nismo, se sprosti in naše srce končno zapleše in zatipa za tistim, kar nas pelje naprej, v še več te notranje svobode. Vse, kar je mir, radost, ljubezen, milost, delovanje, z občutkom miru in izpolnjenosti. Kaj vse v vas nosi te občutke? To ste vi. Za vsakogar je drugače, a če sledimo tej notranji svobodi, delamo nekaj najlepšega in tudi najzahtevnejšega.«
Kaj je moja svoboda?
»Najti svobodno sebe je proces prepoznavanja vseh delov, v katerih nismo svobodne, in njihovo osvobajanje ter prepoznavanje vseh delov, trenutkov, v katerih se nam zdi, da letimo, da dihamo skozi vesolje, ker smo tako široke in svobodne, ter spodbujanje še več takih trenutkov. Sliši se enostavno, vendar je daleč od tega. Je pa zelo vredno. In nekaj, kar je smisel življenja, zato odlašanje sprejemanja odgovornosti za svojo srečo nima smisla,« nas opominja motivatorka za srčno življenje.
Takšna (pač) sem!
Saj ste že slišali in morda izrekli tudi sami: »Takšna pač sem!« Martina Zaletel ob takšnem stavku spodbuja, da se vprašamo, ali je to le naš izgovor, da se ne spremenimo. »Do zdaj nam je služil. Od zdaj naprej pa se zavedamo, da je to le izgovor, in zanj prevzamemo odgovornost. Torej vse naše delovanje ni več zato, ker 'takšni smo', ampak ker se tako sami odločimo. Če se sami odločimo, da bomo nekaj, kar ni naša svoboda, smo za to tudi sami odgovorni. Ko na primer ozavestimo, da smo mi tisti, ki se zadržujemo (na primer da ne napredujemo v službi, ne shujšamo …), ker nas je strah vsega mogoče, se vse to lahko osvobodi. Od takrat ne potrebujemo več izgovora, raje sproti sprejemajmo in objemajmo vse v nas, kjer še nismo svobodni.«
Kako torej ugotoviti, kaj smo mi? Martina pravi, da tega ni treba ugotoviti, temveč samo začutiti: »Vsaka od nas v svojem srcu čuti svojo resnico: kje je njena svoboda, radost, mir. To niso spremembe iz danes na jutri, to je potovanje in traja vse življenje. Resnica se nikoli ne more povedati cela, takoj ko ji damo besede, jo omejimo. Resnica se čuti. Navsezadnje je edino, kar je gotovo, to, da smo ljubezen. Svetloba. Radost. Mir. To smo mi. In zato je tako pomembno, da sledimo temu, da se stapljamo s tem, navznoter. Da sidramo vse nefizične vidike v našo fizično dimenzijo.« Torej brez primerjanja z drugimi, zadovoljevanja želja drugim. Ko bomo slišali sebe in sledili sebi, bomo tudi drugim najbolj koristili.
Moja resnica
Martina opozarja, da le mi vemo, kaj je res prav za nas: »Nihče drug nam ne more povedati, kaj je naša resnica. Tako kot ni dveh enakih prstnih odtisov, ni dveh enakih ljudi, njunih resnic. In zakaj bi sledili resnici nekoga drugega? Zakaj bi živeli po zgodbi nekoga drugega, ko pa imamo eno dragoceno življenje tukaj in zdaj, v katerem lahko uresničimo sebe? Pomembno je živeti skladno z najlepšim v sebi. Kdaj, če ne zdaj? Vsi vidimo, kam je pripeljalo sledenje drugim, tlačenje v okvire, ki nimajo zveze z ljubeznijo in svobodo. Zavedati se moramo, da smo popolnoma odgovorni za svoje dobro počutje.«
A kdaj vendarle prisluhniti drugim? Ko ne vidimo svoje poti in drugega prosimo za luč? Motivatorka za srčno življenje pravi: »Le takrat, ko je tisto, kar govorijo, poravnano z nami. Če ob njih čutimo ekspanzijo, svobodo, navdih, je tisto, kar govorijo, nekaj, kar nas vodi naprej k sebi. Verjamem, da sem sama svoj najboljši učitelj in da sama nosim vse, kar potrebujem. Drugi mi to pomagajo odkrivati, ko me navdihujejo, da se poglobim vase. Včasih je en stavek dovolj, da nam odpre nova vrata, vendar bomo morali skoznje še vedno stopiti sami. In na koncu ugotovimo, da so to, kar govorijo drugi, spet samo njihove zgodbe, ki so lahko en trenutek poravnane z nami, potem pa gredo spet v drugo smer. Vsi smo sopotniki, vsi smo učenci življenja. Kdor koli trdi drugače, ni oseba, ki bi jo bilo dobro poslušati, ker si samo ego upa trditi, da ima prav in da nekaj dokončno ve, kaj šele, da je nekaj dobro za nekoga drugega. Kdor koli vas želi zadržati v svojih programih, vam odkriva nove rane v vaši psihi, ker sledi svojemu programu zaslužka, že ni človek, ki bi mu bilo vredno slediti, ker je sam bolj ranjen kot vi.«
Slišite svoj notranji glas?
»Prepoznamo ga tako, da se ob njem počutimo svobodno,« se nasmehne Martina in doda: »Ne glede na to, kako nora je ideja, želja – če se ob njej počutimo svobodno, razširjeno, je za nas prava. To je najboljši kompas vseh časov. In obratno: če se počutimo ujeto, zakrčeno, nekaj ni prav za nas. Spet je to čisto notranja resnica. Seveda to ne pomeni, da gre brez izzivov. Izzivi so za to, da nas peljejo še bolj vase, da nam pomagajo odstirati vse, kar nismo jaz. Včasih gre lažje, včasih težje, odvisno od tega, kako globoko je treba iti, vendar so na koncu vedno sprejemanje, predaja, ljubezen, torej še bolj celi mi.«
Zakladi, ki se skrivajo v nas
»Resno verjamem, da so naši največji zakladi skriti za našimi največjimi ranami. V naših ranah je naša lepota,« pravi Martina Zaletel, ki dodaja, da jih bomo našli le, ko se ne bomo izogibali neprijetnim delom sebe, temveč ko se bomo ljubeče spoprijeli z njimi. »Ko sprejmemo svoje rane, 'pomanjkljivosti', osvobodimo energijo, ki nam je preprečevala delovanje. Vso to energijo lahko zdaj uporabimo za delovanje, ki je seveda takoj bolj skladno z nami, ker se ne zadržuje več v nižjih vibracijah. Takrat se nam odkrijejo naši najlepši zakladi, ko smo svobodni in nas prepričanja o tem, kaj je mogoče, ne omejujejo.«
Moje, tvoje, njegovo poslanstvo …
»Tukaj smo zato, da smo ljubezen. Da služimo ljubezni, da ji pustimo, da se izrazi skozi nas,« je prepričana Martina. »Odkrivamo jo sproti, a vedno v povezavi s svobodo. Pomagamo si lahko z vprašanjem, kaj bi naredili, če bi imeli milijon evrov in bi jih morali uporabiti za dobro sveta. Predlagam vprašanja, kot so: Kaj je tisto najlepše v mojem srcu, kar si želim dati drugim? Kaj si želim deliti? Kako lahko to delim, ne glede na svoje okoliščine? Kaj je prvi korak, ki ga lahko naredim takoj jutri?« vas spodbuja Martina.
Že veste, za kaj bi porabili milijon evrov?
