Znanje, pridobljeno tekom izobraževalnega procesa, je treba znati prenesti v prakso – le na ta način lahko uspešno delujemo v družbi in prispevamo k boljši kakovosti svojega življenja.
Ko govorimo o pismenosti, je treba poudariti, da smo v preteklosti ločevali med dvema vrstama, in sicer alfabetsko in funkcionalno. Ker je odstotek alfabetsko nepismenih ljudi (tistih, ki ne znajo brati in pisati) danes zanemarljivo majhen, to ločevanje ni več potrebno.
Kadar govorimo o pismenosti, vedno uporabljamo le ta termin in ne termina nepismenost, saj ima slednji negativen prizvok in deluje precej dokončno. V resnici pa je pismenost proces, ki se nadgrajuje in razvija vse življenje v različnih okoliščinah in na različnih področjih ter prežema vse človekove dejavnosti.
V sodobnem pomenu beseda pismenost praviloma pomeni sposobnost branja in pisanja na ravni, primerni za pisno sporazumevanje, in nasploh na ravni, ki posamezniku omogoča uspešno delovanje na določeni ravni družbe. A poleg zmožnosti branja, pisanja in računanja, ki veljajo za temeljne zmožnosti pismenosti, se danes poudarja tudi pomen drugih zmožnosti (na primer poslušanje) in novih pismenosti, kot so informacijska, digitalna, medijska, finančna, kulturna pismenost in druge, ki so pomembne za uspešno delovanje v družbi. Temu rečemo funkcionalna pismenost.
Slaba pismenost negativno vpliva na vse vidike življenja
Če se je nekdo v šoli naučil brati, pisati in računati, je pismen, vendar to še ne pomeni, da je tudi funkcionalno pismen. Če informacij, ki jih je pridobil med izobraževanja, ne zna uporabljati v praksi oziroma si z njimi ne zna pomagati v vsakdanjem življenju, je funkcionalno nepismen. Ti ljudje imajo težave z razumevanjem prebranega, neredki z izpolnjevanjem preprostega obrazca (na primer na pošti ali banki), na zemljevidu ne znajo poiskati določene ulice, z voznega reda ne znajo razbrati podatka o voznem redu avtobusov, imajo težave pri razumevanju navodil za jemanje zdravil itd.
Na to, zakaj je nekdo funkcionalno nepismen oziroma ima nizko raven pismenosti, vpliva več dejavnikov, in sicer so ti tako socialni in družbeni kot tudi ekonomski. Konkretneje bi pri tem lahko izpostavili posameznikove osebnostne značilnosti in okoliščine (posameznikove učne sposobnosti, odnos do šolskega in družinskega okolja ...), izobraževalni sistem (poznavanje učnega jezika, ustreznost učnih metod, ustreznost šolskega okolja, izkušnje z izobraževanjem itd.) ter manj stimulativno okolje (tako glede socialne vplivnosti kot tudi materialnih možnosti) – socialna zaprtost oziroma izoliranost namreč močno vpliva na posameznikovo rabo jezika, posledično pa tudi na njegovo osebnost, vedenje in socializacijo.
Funkcionalno nepismen človek se običajno slabše ustno in pisno izraža, ne zna poslušati oziroma slabo posluša sogovornike in jih zato tudi slabo oziroma napačno razume ali pa jih sploh ne razume. Običajno temu prilagodi tudi jezikovno rabo – obvlada zgolj jezik, ki ga uporablja v praksi in okolju, v katerem se pretežno giblje, ter žargon. To ga posledično še bolj veže na njegovo okolje, v katerem vzpostavi tudi tesne socialne vezi s podobno mislečimi. V drugem okolju in med drugačnimi ljudmi se običajno ne čuti kompetentnega, saj je nesamozavesten in negotov, posledično pa tudi precej zadržan. Večina funkcionalno nepismenih oseb ima negativne izkušnje s šolo oziroma šolskim sistemom ter medosebnimi odnosi na več ravneh. V šoli so se sicer naučili spretnosti, ki jih potrebujejo v življenju, vendar teh zaradi svojega načina življenja (v delovnem, družinskem in družbenem okolju, ki jih po končanem šolanju ne spodbuja k intelektualni aktivnosti, s katero bi šolsko znanje ohranjali in razvijali naprej) niso razvili. Znano je namreč, da je treba znanja ves čas uporabljati, če jih želimo ohraniti in nadgraditi oziroma razvijati.
Slovenci smo podpovprečno pismeni
Slovenija se je priključila raziskavi pismenosti odraslih Piaac (Programme for the International Assessment of Adult Competencies), ki meri kompetence in njihovo uporabo pri delu in v vsakdanjem življenju na treh osnovnih področjih pismenosti: temeljna bralna pismenost na zahtevnejši ravni, matematična pismenost in sposobnost reševanja problemov v tehnološko zahtevnih okoljih (tako imenovana računalniška pismenost). Raziskavo Piaac v številnih državah periodično izvaja Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj oziroma OECD (Organisation for Economic Co-operation and Development). V prvem krogu je v njej sodelovalo 24 držav (22 iz OECD oziroma 17 iz Evropske unije), v drugem, ko se je pridružila Slovenija, pa 33. Raziskava, ki je v Sloveniji potekala od 1. aprila 2014 do 31. decembra 2014, je zajela 5331 odraslih med 16. in 65. letom starosti, kar pomeni, da je Piaac največja raziskava kompetenc odraslih doslej. Leta 1998 se je Slovenija zelo slabo izkazala v bralni pismenosti, vendar so ti rezultati nato spodbudili številne sodobne oblike izobraževanja za odrasle. Rezultat tega pa je, kot je pokazala raziskava Piaac 2016, da se je bralna pismenost Slovencev zdaj že precej izboljšala. Kljub temu se je Slovenija uvrstila pod povprečje držav OECD v vseh treh pismenostih, saj se je v pismenosti, računanju in reševanju problemov slabo odrezal kar vsak četrti Slovenec.
Mlajši in bolj izobraženi Slovenci bol j pismeni
Tako v Sloveniji kot tudi v drugih državah obstajajo znatne razlike v dosežkih v povezavi s starostjo in stopnjo izobrazbe. V državah, ki so sodelovale v raziskavi, so dosežki najvišji v starostni skupini od 25 do 34 let, najnižji pa običajno pri odraslih med 55. in 64. letom. Pri tem starejši Slovenci pri besedilnih spretnostih dosegajo precej nižje rezultate (235 točk) kot njihovi vrstniki v drugih sodelujočih državah OECD (250 točk). Tudi mlajši Slovenci (od 25 do 34 let) so se pri besedilnih spretnostih odrezali slabše kot njihovi vrstniki v drugih državah OECD; dosegli so 270 točk, medtem ko znaša povprečje OECD 279 točk. Pri matematičnih spretnostih pa so dosegli 273 točk, kar je zelo blizu povprečja OECD, ki znaša 274 točk za to starostno skupino.
Slovenci med 25. in 65. letom, ki imajo višjo in visoko stopnjo izobrazbe, so dosegli 68 točk višje rezultate pri besedilnih spretnostih (povprečje OECD znaša 61 točk) in 85 točk višje rezultate pri matematičnih spretnostih (povprečje OECD znaša 71 točk) kot odrasli, ki niso končali srednješolske izobrazbe. V Sloveniji je bolj kot v večini drugih sodelujočih držav in gospodarstev z uspešnostjo tesneje povezana tudi izobrazba staršev. Odrasli z vsaj enim staršem z univerzitetno izobrazbo so namreč v povprečju dosegli 51 točk več pri besedilnih spretnostih kot odrasli, pri katerih nobeden od staršev ni dosegel srednješolske izobrazbe. Ta razlika je občutno večja od povprečne razlike v državah OECD, ki znaša 40 točk. Pri matematičnih spretnostih je razlika med tema dvema skupinama 59 točk (v OECD 43 točk).
V povprečju v sodelujočih državah ni pomembnih razlik v dosežkih pri besedilnih spretnostih med spoloma, vendar pa moški dosegajo nekoliko višje rezultate pri matematičnih spretnostih. V Sloveniji je razlika med spoloma pri matematičnih spretnostih 4,7 točke v korist moških, kar je precej manj od povprečne razlike v državah OECD, ki znaša 12,2 točke.
Kaj pismenost državljanov pomeni za državo?
Pismenost odraslih oziroma njihova spretnost uporabe pridobljenega znanja v vsakdanjem življenju ima pomembne družbene učinke. Med drugimi pomeni večjo vključenost posameznikov na trgu delovne sile, višjeplačilo za opravljeno delo, pismeni ljudje običajno bolj zaupajo drugim ter imajo občutek, da lahko vplivajo na politične procese, poleg tega pa je, kot kažejo raziskave, z obvladovanjem besedilnih spretnosti povezana tudi lastna ocena zdravja.
Slovenci, ki so dosegli višji rezultat pri besedilnih spretnostih, tudi trikrat bolj zaupajo drugim ljudem kot pa tisti, ki dosegajo prvo raven pismenosti ali manj. Ta razlika je v državah OECD v povprečju manjša kot v Sloveniji (v Sloveniji znaša 29 odstotkov, v OECD pa 13 odstotkov).
Bolj pismeni Slovenci dvakrat pogosteje menijo, da lahko vplivajo na politične procese v državi. Večina tistih, ki obvladajo besedil- (* Vir: www.oecd.org) ne spretnosti, pa tudi bolje ocenjuje svoje zdravje (teh je kar 94 odstotkov), medtem ko je svoje zdravstveno stanje ocenilo kot odlično le 70 odstotkov tistih vprašanih, ki so se na testu odrezali slabše. Ta rezultat se ujema z opažanji v drugih sodelujočih državah OECD, saj je v povprečju 90 odstotkov odraslih z zelo dobrimi rezultati in le 68 odstotkov odraslih s slabimi rezultati poročalo o odličnem zdravstvenem stanju.
Če povzamemo vse skupaj, lahko rečemo, da je pismenost vstopnica do boljšega življenja. Omogoča nam, da se razvijemo v samozavestne in kompetentne osebe, ki se znajdejo na trgu delovne sile, uspešno delujejo v družbi in odnosih na različnih ravneh. Pismenost nam daje tudi občutek moči in svobode, saj lahko le z njeno pomočjo usvajamo nova znanja in se učimo novih veščin in spretnosti, ki nam omogočajo boljše življenje. Učenje se namreč ne zaključi s spričevalom ali diplomo, temveč traja vse življenje. Starogrški filozof Sokrat je nekoč dejal: »Vem, da nič ne vem
