Premalo ljudi ve, da je bil Afganistan pred sovjetsko okupacijo februarja leta 1979 in ameriško-evropsko zasedbo deset let pozneje prijazna in relativno cvetoča država z miroljubno in napredno politiko. To državo sedaj vodita marionetna vlada, Američani in NATO. Nad prebivalstvom pa se vsak dan znašajo, jim grozijo in jih tudi pobijajo najrazličnejše domače vojske. Vzroki za spore so številni, a tičijo predvsem v nacionalni raznolikosti, pa tudi v tem, da si vsak po svoje prireja in razlaga sicer skupno muslimansko vero.
Toda nekoč, v sedemdesetih letih, ko so svet in tudi Afganistan preplavili »otroci cvetja«, ki so se zavzemali za ljubezen in mir, so bili nad to državo vsi očarani. Pravzaprav presenečeni nad njeno skrivnostno lepoto, bogato zgodovino, raznoliko naravo, nad relativno visokim standardom, varnostjo in izjemno zanimivostjo. Ta država, so vsi ugotavljali, je drugačna od ostalega sveta. Ima svoj vonj, svoje okuse, zvoke …
Grožnje
»Moja mama in oče se še spominjata tistih lepih, mirnih in svobodnih dni,« je začel Safiullah Ebadi, 28-letni računalniški strokovnjak, ki ima status azilanta v Sloveniji in stanuje v nekdanjem samskem domu na Kotnikovi ulici v Ljubljani ter si želi, da mu bi mu slovenska država dovolila ostati. Za zmeraj.
»Če bi Afganistan, ki predstavlja srce oziroma središče Azije, ne imel tako veliko rudnin, zlata in nafte, bi bil morda pri nas še vedno mir,« razmišlja in dodaja, da je moral pobegniti, ker je delal za NATO, pa tudi za različna podjetja, ki so sodelovala z Američani.
Za beg se je odločil, ko so ga, ko je šel na stričevo poroko, ustavili talibani. Pravi, da imajo ti povsod vohune, ki so jim očitno povedali, da dela za tujce, kar je zanje domala smrtni greh. Takoj so ga zaprli. Prepričan je bil, da ga bodo ubili, saj je skoraj tri tedne preživel v temnici ob enem samem kozarcu vode na dan, kosu kruha in čebuli. »Mislim, da me je rešilo poznavanje Korana. Očitno so presodili, da sem dovolj goreč vernik, da me ni treba ubiti.« Poleg tega je njegovi družini takrat še uspelo z denarjem prepričati talibane, da so ga izpustili.
Talibanom je moral obljubiti, da jim bo dajal velik del svoje plače. Ker tega ni storil, so mu v opomin razstrelili avto. Če bi bil takrat v njem, ne bi bil več med živimi. »Preživel sem tudi teroristični napad, ki jih je v Kabulu veliko.«
Ne razume, kako lahko v Evropi še kar naprej velja, da v Afganistanu ni vojne.
Ker ga je čakala smrt, se je odločil za beg v Evropo. »Moja družina, vsaj tisti del nje, ki je še v Afganistanu, pa se je preselila v drugi del mesta.« V tujino sta zbežala tudi Safiullahova sestra, ki živi v Veliki Britaniji in se zaradi brexita zelo boji, da ju bodo z možem, prav tako Afganistancem, poslali domov. »Oče pa naj bi živel nekje v Avstriji, a stika z njimi še nimam.«
Se pa vsak dan s prenosnim telefonom s pomočjo brezplačnih pogovorov preko interneta pogovarja z domačimi, ki so ostali v Kabulu. »Res sem žalosten in zaskrbljen, ko slišim, da se teror nad civilisti povečuje. Meje v Evropi pa se zapirajo oziroma so se zaprle.«
Prav tisti dan, ko sva se dobila, je v Kabulu razneslo avto-bombo. Mrtvih je bilo nekaj nad 200, hudo poškodovanih pa več kot 500 ljudi. »Če bi se to zgodilo v New Yorku, bi bil to svetovni dogodek, ker pa se je zgodilo v Kabulu, se to le omeni v zahodnih medijih.«
Mir?!
Potem nenadoma reče, da bi šel z veseljem nazaj domov, če bi bil mir. »Ampak tam miru še dolgo ne bo. Sploh ne vem, če kdaj, saj se na naših plečih bojujejo Rusi z Američani.«
Ne more si kaj, da ne bi povedal, da je bil Afganistan med 2. svetovno vojno nevtralen, po njej pa član Gibanja neuvrščenih. Do leta 1973, ko so uporniki strmoglavili kralja Zahira Šaha, se je država že lepo modernizirala.
»V Afganistanu je vse od sovjetske okupacije in poznejše ameriške, ki je sprva podpirala mudžahedine – tako imenovane borce za svobodo –, vojno stanje. To traja že skoraj 40 let, zato ni čudno, da je od takrat pa do danes v sosednje in druge države sveta zbežalo že okoli 7 milijonov Afganistancev.«
V državljanski vojni so pred leti prišli na oblast tudi islamski fundamentalistični talibani. V tej državi je v tistem času našel zatočišče tudi Osama bin Laden, ki je vodil gibanje Al Kaida.
44 dni na poti
Pa vendar naš sogovornik pravi, da je rojen pod srečno zvezdo, saj je imel denar, da je ravno v pravem času plačal tihotapcem 4000 evrov, da so ga spravili iz Afganistana preko Turčije do Grčije. Potem se je z množico ljudi, podobnih usod, podal peš po Balkanu v Evropo. Na poti je bil 44 dni. Velikokrat je imel občutek, da z njimi, ki bežijo pred vojno, ravnajo slabše kot z živalmi.
Rad bi ostal v Sloveniji
»Večina beguncev, ki je skupaj z menoj peš hodila po Balkanu, je hotela v Nemčijo ali v skandinavske države, saj so mislili, da tam vsakogar čakajo hiša in avto, zaposlitev ali brezplačni študij ter brezskrbno življenje. Veste, pri nas nismo vedeli, da je stara celina v krizi, in da je celo pri vas težko najti delo.« Nekako neverjetno se jim je tudi zdelo, da kapitalisti v Evropi izkoriščajo tudi domačine, in da so tudi na stari celini brezposelni in reveži!
»Eh, bili smo strašno naivni in zavedeni,« se danes zaveda in nam še zaupa, da se sam uči slovensko, sicer pa govori angleško, nemško, perzijsko, pašto, urdu in hindi. Če je treba, prevaja za Slovensko fundacijo, ki mu je tudi pomagala pri prvih korakih v samostojno življenje, ki ga še nima. Ima pa mir, streho nad glavo, 3 obroke na dan in 18 evrov žepnine na mesec.
Ko je kot begunec vstopil v našo državo, mu je notranji glas rekel, naj ostane tukaj. »V Sloveniji bi rad živel, delal, torej se zaposlil in od plače plačeval davke, si najel stanovanje in si nekoč ustvaril družino,« mi je zaupal, ko sva šla na kavo v bližnji lokal. Jaz sem v resnici pila kavo, Safiullah pa nič, tudi vode ne, saj se je zadnje dni maja začel ramadan, to pa je za muslimane čas, ko od sončnega vzhoda pa do zahoda ne smejo nič jesti in piti. V tem času, ki traja 30 dni, naj bi si prečistili telo, um in dušo.
»V Sloveniji se počutim varno. Srečen sem, da mi nihče ne grozi, da me bo ubil. Sicer pa Ljubljana ni le mirno, pač pa tudi čarobno mesto.«
Bilo je lepo
Rad se spominja srečnih dni, ko je bil še doma. Lepo so živeli. Imeli so hišo in vsak od petih otrok tudi svojo sobo. Safiullah, kot najstarejši otrok v družini, si je kmalu, ko se je zaposlil, kupil velik avto. Starša sta bila oba zaposlena. Mama je bila profesorica zgodovine in oče, ki je bil zaposlen na vojaški akademiji, je tudi predaval.
»Pri nas žensk ne zatiramo. Lahko se šolajo, hodijo v službo, vozijo avto in v javnosti niso zakrite, torej ne nosijo burke. Običajno si z ruto pokrijejo le lase, ko gredo ven. Moški pa praviloma nimajo več žena. Moj oče in moj stari oče, in tudi od starega očeta oče so vsi imeli le eno ženo. Morda ima kakšen moški več žena, a mora biti zelo bogat. Imeti več žena namreč ni poceni.«
Katastrofalne razmere
Danes so razmere v tej nekoč cvetoči in času hipijevstva zelo priljubljeni državi katastrofalne. Povsod vladajo strah, revščina in bolezni. Zdravstvo in šolstvo nista urejeni. Ker vojna traja že desetletja, mnogi živijo v šotorih, saj so tuji in domači okupatorji porušili njihove domove. Je zato čudno, da bežijo v Evropo?
Seveda pa bi bilo pošteno, da bi šli vsi v Rusijo in Ameriko, ki sta glavni krivki za vojno stanje v tej in še marsikateri državi.
