Petindvajsetletnik iz Brestanice, ki že nekaj let živi v Ljubljani, pa je tudi sam zelo zvedav. Zanima ga ogromno stvari, a kadar se česa loti, »grize« do konca. Tako je bilo denimo pri pomnjenju decimalk števila π – zapomnil si jih je namreč kar 3141 in postal državni rekorder, s predstavo Naj gre vse v π pa magister igre. Zdaj ga je prevzelo potapljanje na vdih, zelo pa je navdušen tudi nad montiranjem videov.
VEČNI UČENEC
Nik pravi, da se ves čas uči, pogosto kar na internetu, tako da v Google vpiše »how to …« in že krene na napeto popotovanje na neznana področja. Zadnje čase sila rad dela videe, poigrava se s fotografijo, Instagramom, Facebookom in predvsem montiranjem posnetkov. Kot v gledališču, pravi, je tudi tu zelo pomemben »timing«. Nova znanja pa osvaja tudi na raznoraznih delavnicah. »V tujini nas igralci v marsičem prekašajo. Ker so trgi večji in se je treba za preživetje bolj boriti, je običajno samoumevno, da znajo ob igranju vsi še odlično plesati, peti, igrati vsaj dva inštrumenta, so telesno spretni in znajo še vsaj tri stvari, ki jih nihče drug ne obvlada. Ko spoznam kakšne tuje mlade igralce, se pogosto zavem, kakšno srečo imamo v Sloveniji, saj imamo zelo stimulativno okolje pa tudi luksuz, da se lahko učimo – da nam ni treba biti 'vojaki' in takoj vse znati, ampak da imamo čas rasti tudi znotraj procesov.«
OD ŽONGLIRANJA DO KONTRACIKLA
Seveda pa tudi njemu ne gre vse v prvo. A to je zanj pogosto le še večja motivacija, da vztraja. »Zdi se mi, da se dandanes velikokrat bojimo tega občutka, da nimamo pojma ali pa da smo neumni, da ne znamo, v resnici pa je to predpogoj, da se sploh začne učenje. Sam sem na primer pri žongliranju imel na začetku zelo velike težave, tudi pri kontraciklu so bile vaje prava frustracija, kar ni in ni šlo,« se razgovori Nik. Kljub neizmernemu trudu pa mu nikakor ne uspe usvojiti glasbil. »Res gre zelo, zelo počasi. Malo kitare, malo klavirja, to je trenutno nič kaj navdušujoče stanje,« priznava igralec, ki je lani postal član ansambla SNG Drama Ljubljana.
ZAČEL JE KOT POLH
»V službi me stimulira to, da je tako rekoč vsak soigralec zame tudi učitelj. In to je velika sreča. Da nenehno rastem.« Igral je sicer rad že od nekdaj. Njegova prva vloga je bila polh v tretjem razredu osnovne šole. »Večino predstave sem sicer čepel za podestom na odru in pil kokakolo. Ne vem, kaj, a nekaj me je očaralo v tem, da sem bil na odru in ustvarjal. V resnici do šestega oziroma sedmega razreda niti nisem vedel, kako pravzaprav postaneš igralec oziroma da je to sploh možno študirati. Ko sem odkril, da obstaja AGRFT, je to postala moja tiha želja.« Na tej poti sta ga zelo podpirala tudi starša. V otroštvu tako, da sta ga vozila na gledališke, plesne in cirkuške delavnice ter predstave, kasneje tudi v Ljubljano, od akademije naprej pa tako, da redno obiskujeta njegove predstave.
PAPAGAJ NACE KORL LEVJESRČNI
Med študijem je Nik spoznal tudi svojo življenjsko partnerko, igralko Leno Hribar. »Bila sva sošolca. Najina zveza se je nekako razvila iz spontanega druženja,« je kratek in jedrnat. V njunem skupnem domovanju jima že tri leta dela družbo papagaj Nace Korl Levjesrčni. »Zanj sva se odločila, ker se nama zdijo papagaji zanimivi ljubljenčki oziroma kar sopotniki, saj res dolgo živijo. Pa zelo pametne živali so, s katerimi se da zgraditi poseben odnos. V tujini je zelo veliko literature o tem, kako delati s ptičem, da bo bolj suveren in da v domu ne bo samo okras. Za to se zelo trudiva. Trenutno ima Nace obdobje, ko oponaša res veliko stvari. Zdaj to že znava prepoznati, na začetku pa tega nisva vedela. Ko sva se preselila, je recimo oponašal zvonec pri vratih, in sem šel trikrat odpret vrata, pa zunaj ni bilo nikogar. (smeh) Poleg tega si sila rad žvižga s sosedi, in ti mu sedaj tudi že odžvižgavajo. Sicer pa z velikim veseljem počne tudi raznorazne neumnosti. Meče stvari po tleh, pogosto kaj kam skrije ali nepotrebnem odtrga. A to ni moteče, prej je simpatično,« svojega ljubljenčka jemlje v bran.
JUNAK TUDI V RESNIČNEM ŽIVLJENJU
Prav alergičen pa je Nik na ulične pretepe, ki jim je bil v zadnjega pol leta priča kar trikrat. In takrat – v nasprotju z drugimi – ne gre kar mimo ali vse skupaj nemo opazuje, temveč se vključi, četudi na svoj način. »Iz žepa vzamem telefon in rečem: 'Ej, stop! Kličem policijo.' Če se pretep nadaljuje, grem še bliže in rečem: 'Evo, zdajle kličem policijo,' in se delam, da res nekoga kličem. Potem se po navadi pretepača kar hitro razideta. Če se ne, zares pokličem policijo. Tisti prvi del pa vedno odigram. Rad se pohecam, daje to moj način, kako z igro rešujem svet. Zelo me namreč moti, kadar smo ljudje zelo pasivni, in v kritičnih situacijah smo velikokrat. Jaz pa si pomagam z nečim, kar je del mojega habitusa, in se zato počutim nekako močnejšega v tistem trenutku,« razloži Nik. Da bi se mu ob tem kaj zgodilo, ga ni strah, ker ne verjame v zlobo a priori. »Vedno mislim, da se da nekaj slabega preprečiti.«
KOT VREČA KROMPIRJA
Za to poletje si je zastavil izziv, posvetil se bo potapljanju na vdih. »Treniram že drugo leto. Kadar nisem na odru, sem največ časa v vodi. To je zdaj moja velika strast. Pri potapljanju namreč ne moreš iti čezse. Zato zdaj vlagam vse svoje moči v osebnostno rast, ki jo dobivam s potapljanjem,« razkriva igralec, ki se sicer poleti zelo poleni. »Sem kot vreča krompirja, nič ni od mene. Morje, knjige, gledanje kakšnih neumnosti, poskušam, da se stvari malo usedejo in lahko potem zadiham. Polnim si baterije.«
»Zelo rad potujem. Vsako leto doslej sem poskušal poleti obiskati kakšne gledališke ali gibalne delavnice v tujini. Vsakič drugje.« Doslej ga je sicer od tujih mest najbolj očaral London, kjer je bil že večkrat, od držav pa Italija. Sicer pa meni, da sploh ni bistveno, kam greš, ampak bolj zakaj greš in s kom. »Sem pa opazil, da postajam len turist. Če grem v tuje mesto za tri dni, ne poskusim vsega videti, ker to itak ne gre. Raje izberem eno zanimivo stvar in se tej posvetim, saj se mi zdi, da tako bolj začutim mesto. Nobeno potovanje pa ne mine brez teatra.«
V prihodnost zre poln pričakovanja. »Želim si delati na igralski poti, iskati svoj igralski izraz in svoje mesto v gledališču. Poleg tega želim najti svoj mir in zmožnost soočanja s stvarmi, ki so mi zdaj nove – ta odrasli svet skriva veliko vidikov, ki jih še ne razumem najbolje,« razmišlja fant, ki bi nekoč rad imel tudi svoje potujoče gledališče.
