Razvoj tehnologije, nova znanja in odkritja nas več čas silijo, da smo na tekočem in v koraku s časom, če pademo na to finto, da nimamo nikoli ničesar dovolj. Dobra novica je, da imamo izbiro. Da lahko rečemo vsem nepotrebnim informacijam in novostim na tržišču NE. Lahko izbiramo, kaj potrebujemo za svoje ravnovesje. In to naredimo popolnoma brezplačno. Kako? Da gremo v naravo.
V Berlinu sem se usposabljala za igralno terapevtko. Že sam naziv je po svoje žalosten, da sploh potrebujemo tovrstno pomoč. Vsak dan se namreč pri svojem delu srečujem z otroki, ki so razdražljivi, nemirni, nepotešeni v svojih čustvenih potrebah. Srečujem se z izgorelimi odraslimi, ki se vrtijo v začaranem krogu vsakdanjika, kjer zmorejo poskrbeti predvsem za otrokove telesne potrebe: da je sit, umit in na toplem. Za kaj več ni niti časa niti volje niti energije. In za to niso odgovorni le starši. Velik del odgovornost za nastalo situacijo nosi potrošniška družba. Če se posameznik ne bo uprl vsak na svoj način posiljevanju s potrošništvom, potem se resnično bojim, da naši otroci ne bodo srečni in zadovoljni. Le kako naj bodo? Otrok se lahko zdravo razvija le ob srečnih in izpolnjenih starših, ki znajo in zmorejo izzive in pasti življenja premagati tako, da so okrepljeni in ne da obupajo. In kako opažamo obup? V pretirani količini popitega alkohola, zlorabi različnih kemičnih substanc, zasvojenostjo s pornografijo in nekemičnih odvisnostih, kot je zasvojenost z novimi tehnologijami.
Sodoben otrok pogosto odrašča med starši, ki so zagledani v svoje ekrane, in da imajo mir pred njimi, še svoje malčke najrajši utišajo tako, da jim porinejo v roke pametni telefon ali tablico, da se malček zamoti. Vse z izgovorom, takšen je današnji svet, saj se mora naučiti uporabljati tehnologijo in ne zavedajo se, kakšno škodo povzročajo s tem svojemu otroku. Ko postane njihov otrok šolar se pa čudijo, da ne zmore sedeti pri miru, prisluhniti, da nima koncentracije. In da je mera polna, je za to potem kriva še prestroga učiteljica. Da se to ne bi zgodilo, potrebuje otrok gibanje, igro, svež zrak in starše, ki se z njim ukvarjajo. Le tako se lahko zdravo razvija na vseh področjih.
Če otroka prehitro izpostavimo informacijam, za katere še ni zrel, bodo njegovi možgani želeli vedno več dražljajev. Otrok postaja vedno bolj nemiren in to lahko vodi v katastrofo. Digitalizaciji je treba postaviti mejo. Eden najpreprostejših načinov je, da otroke odpeljemo v naravo, v gozd. Zelena barva in tišina pomirjata. Gozd nam ponuja nešteto možnosti, da se družina zabava, povezuje in razgiba. Z gibalnimi igrami krepimo zavedanje telesa.
Igra in narava sta za otroka nujno potrebna. Večina ob besedi igra pomisli na kup igrač, ki ležijo po otroški sobi, za katere pa sodoben otrok kaže morda le nekaj minut zanimanja. Preobremenjen z vsemi vidnimi in slušnimi dražljaji iz okolice, so otroci lahko nemirni in razdražljivi. Niso v ravnovesju, saj ni poskrbljeno za njihovo osnovno potrebo – igro. In ne mislim na računalniško igrico!
Primer vaje: stojimo pri miru in smo pozorni na svoje dihanje. Vsak naj položi roko na srce, da začuti bitje srca. Smo v tišini in občutimo le svoje srce. Če otrok zmore, naj pri tem zamiži. Po minuti poslušanja srca sledi gibalna dejavnost. Lahko se lovite, tečete, skačete, kar si otrok zaželi. Naj otrok predlaga, naj vodi in usmerja igro. Ko ima možnost vodenja igre, ima občutek nadzora. Tako krepi svoje samozavedanje, svojo kreativnost in domišljijo. Po nekaj minutah gibanja lahko otrok zakliče STOP in vsi obstanete na mestu. Sedaj ponovno poslušajte svoj dih. Se je kaj spremenilo? Kako sedaj občutim svoj srčni utrip? Ga čutim močnejšega, hitrejšega? S takšnimi preprostimi vajami zajamemo celo paleto čudovitih spretnosti. Med gibanjem urimo motoriko otroka, zmožnost opazovanja, pozornost, koncentracijo, krepimo mišice. Povezujemo obe možganski polovici, krepimo srce, krvni obtok in dihalni sistem. Poleg tega se sproščajo hormoni sreče, preplavljajo nas občutja veselja do življenja ter tako prinašamo v svoje življenje ravnovesje med dušo in telesom.
V gozdu lahko urimo svoj vid, sluh, otip, okus in vonj. Vsak naj prisluhne zvokom in v tišini šteje na prste, kaj vse je zaznal. S tal miže poberimo vejico, kamenček, storž, kar koli in predmet miže otipajmo. Lahko se igrate uganke: »otipaj miže, kaj sem našel na tleh.« Pomembno se mi zdi, da otroke opozorimo, da ne trgajo rastlinja, ampak le poberejo, kar najdejo. Za otroke je vedno zabavno, če so lahko bosi. Dovolite jim, da so tudi v gozdu. Naj s tal poskušajo s prstki pobrati kamenček ali vejico. Zabavno in zdravo.
In ko pride lakota? Tudi takrat se ponuja zabavna igrica, s katero krepimo zaznavo okusa in vonja. Na krožnik pripravimo koščke sadja in zelenjave in potem naj otrok z zavezanimi očmi najprej otipa in povonja, kaj je to. Potem naj okusi, kateri sadež ali katera zelenjava bi to lahko bila. Seveda se lahko »igramo« tudi z drugimi živili.
Sledi lahko skupni piknik in uživanje v naravnih zvokih ter svežem zraku. Vonjajte zrak, skušajte ga okusiti, opazujte v tišini, prisluhnite. Takrat ste čuječi. In točno takrat ste najbolj prisotni in svobodni v mislih – ste v trenutku – tukaj in zdaj. In ob sebi imamo svojo družino, ki je neprecenljiva.
Narava nam vsak dan ponuja nešteto možnosti in priložnosti za zabavo in povezovanje družine. Izkoristimo jo, pa še vse je brezplačno.
