»Ljubljana je tudi zame najlepše mesto na svetu, vanj sem se s številnih potepanj in koncertiranj vedno rada vračala. Prepotovala sem precej sveta, zato lahko to trdim z gotovostjo. Ravno prav je velika, da ima vse, in ravno prav majhna, da je še vedno osebna. Izredno lepo urejeno mesto je, diha s svojimi ljudmi, no, vsaj do pred kratkim je zagotovo,« pravi Vesna, v katero so bile zaljubljene generacije dečkov, ko je kot ljubka deklica posodila svoj glas in stas za legendarni Čokolešnik. Zdaj pa profesionalno z zasedbami Katalena, Brest in TangoApasionada navdušuje zahtevnejše glasbene sladokusce doma in po svetu. Njen mož David malo za šalo in malo zares pritrdi, da je bil tudi on eden od teh dečkov, le skoraj tri desetletja so morala miniti, da jo je srečal tudi osebno. Do takrat je uživala in delala v svoji Ljubljani, natančneje na Kodeljevem, od koder je čisto blizu do zelenega Golovca in nedaleč od središča mesta. »Od doma sem večino poti zlahka opravila peš,« pripoveduje Vesna. Ko je pred dobrimi devetimi leti spoznala postavnega oficirja Davida, ki je odličen tudi v kerlingu – to je tisti šport, ki še najbolj spominja na balinanje na ledu s hitrim pometanjem – tekmovalci po ledu z vso močjo zadrsajo sploščeno kamnito kroglo z ročajem, pred njo pa dva zelo hitro drgneta led, ni vedela, da se bo njeno življenje začelo korenito spreminjati.
Idila jo je očarala
»V mesto se ne bi več vrnila.«
Čeprav je tudi on »mestna srajca«, jo je odpeljal v središče Slovenije, v okolico z zaobljenimi in z gozdovi poraslimi hribi, od koder izvira tudi legendarna vaška situla. David ima tam parcelo in se je že pred skupno zgodbo z Vesno lotil graditve hiše, ki pa se je vmes ustavila. »Mislim, da je že opustil misel, da bo kdaj živel tukaj. Ko me je nekega dne prvič pripeljal gor, nisem mogla verjeti, da še obstajajo takšni kraji! Popolnoma sta me očarala razgled in mir. V vasi je 30 hiš, med njimi pa ni ne gostilne, ne cerkve, tudi trgovine ne. Pod našo hišo je pašnik, na katerem se paseta dve kravi, le lučaj proč pa še tri lipicanke. Za pašnikom je gozd, spodaj v dolini pa teče Sava. Z 'našega' hriba se odpira prečudovit razgled na majhno dolino, v njej pa je idilična vasica,« pripoveduje Vesna, popolnoma očarana tudi nad stikom z živalmi, saj srne, kakšna lisica, pa celo zajci pridejo včasih čisto blizu.
Narava, najboljša učiteljica življenja
Iz okolice Slivne pri Vačah se podaja na nastope po vsem svetu. Pred kratkim se je s kolegi iz Katalene vrnila iz Sofije, glavnega mesta Bolgarije. Tam so nastopili v nacionalni operi. »To je bilo res imenitno doživetje!« pravi.
Njeno navdušenje nad naravo se je poglobilo z rojstvom hčerke Reke. Ko je deklica shodila, je njena mamica ugotovila, da je »njeno mesto« postalo precej drugačno od tistega, v katerem je odraščala. Da je danes v mestu težko spustiti otroka iz rok. »Sem izrazito mestni človek, po drugi strani pa sem od nekdaj hrepenela po trenutkih miru in odmika v naravi. Kljub temu si nikdar nisem mislila, da se bom v resnici odselila iz mesta. Začela sem se spraševati, kakšno otroštvo želim ponuditi svojemu otroku.« Zato sta z Davidom začela razmišljati o selitvi na vas. Všeč ji je, da je Ljubljana tako kulturno bogata. »Ker imam do nje dobrih 20 minut, tudi to ni težava. Z enega konca mesta na drugega nisem porabila dosti manj,« se je razumsko in izkustveno lotila odpravljanja skrbi in predsodkov.
Pred tremi leti je napočil trenutek za selitev, četudi hiša še ni bila povsem dokončana. »Na začetku smo nekaj mesecev živeli v enem delu hiše, drugega pa smo še zidali. Takrat sva imela še stanovanje v Ljubljani, ki smo ga vedno manj uporabljali. Ugotovila sva, da če smo tako srečni že v napol dokončani hiši, kako šele bomo, ko bo vse narejeno, kot je treba! Zamislila sva si precej preprosto hišo, ne prevelike, pa tudi ne premajhne. Tudi po treh letih še ni čisto dokončana. Del, kjer bo nekoč moj studio, je še vedno precej surov,« se smeji Vesna, ki ji je selitev na podeželje prinesla tudi ukvarjanje z vrtom, kakršnega si je že dolgo želela.
Od glasbenice do izkušene vrtičkarice
»Fina dama« iz Ljubljane z veseljem okopava, sadi in pleve, pri bolj težaških delih ji pomaga mož. »V delu na vrtu uživam. To je zame sprostitev, s tem sem nadomestila veliko športnih dejavnosti. Ne potrebujem več aerobike in fitnesa, edino na jogo se še vozim v Litijo,« pravi Vesna, ki ima z vrtom še velike načrte in je bila presenečena, kako so ji ljudje pripravljeni pomagati. Soseda, ki jih šteje že krepko čez 70 let, ji je prvo jesen s traktorjem preorala zemljo, spomladi pa jo je bilo treba še pobranati. Ker je takrat Vesna sodelovala v šovu Znan obraz ima svoj glas, je čas merila v sekundah in poskušala izumiti čudežno formulo, kako bo našla prosti čas za delo na vrtu. Po eni od oddaj se je zjutraj poskušala vsaj za silo spočiti, ko je pred hišo prihrumel traktor. Soseda je uvidela, da Vesna nima časa za vrt, pa ni hotela, da zamudi prave trenutke sajenja, zato ji je kar sama prebranala vrt.
»Skoraj zjokala sem se od sreče! Kaj takega se ti v mestu ne more zgoditi!« je pevka ganjena in zadovoljna, da so jo na vasi lepo sprejeli. Ko je prišla v vas, se je najprej pozanimala, kje imajo mleko in jajca. Tako se je hitro udomačila. Z Reko sta skoraj vsak dan šli skozi vas s kanglico, stali pred hlevom in čakali mleko. Ni jima bilo težko navezati stikov.
Vesna se drži načela »vem, da ne vem«, zato je večkrat povprašala kakšno sosedo, kako se lotiti različnih del na vrtu. »Bila sem presenečena, s kakšnim veseljem so izkušene ženske svoje bogato znanje delile z mano. Vesele so, ker ne želim uporabljati nobenih umetnih gnojil in škropiv.«
»Na našem jedilniku ne izključujemo nobene hrane, jemo sezonsko in lokalno. Trudimo se jesti čim manj predelane hrane. Načeloma to dobro funkcionira, saj imamo vsi trije zelo dobro kri,« pravi pevka, ki ima vrt prvič v življenju.
Koncerti na vasi
Predvsem pa se je zelo hitro razvedelo, da poje. »Preden sem prišla v šov Znan obraz ima svoj glas, so jim bile stvari, ki jih počnem, precej tuje. Katalena je bila zanje alternativna zvrst, tudi tango večinoma ne seže do sem. Zato sem se po kakšnem letu bivanja v novem kraju odločila, da v dvoranici v bližnji Slivni pripravim koncert, na katerega sem povabila sosede. Bila sem ganjena, ko so vsi prišli. Lani pred novim letom sva s sosedo, učiteljico klavirja, na vrtu izvedli mini koncert. Povabili sva sosede in vsak je prinesel nekaj svojih dobrot. Imeli smo prvo tradicionalno prednovoletno zabavo v vasi, na njej glasbe, dobre hrane in pijače ni manjkalo, saj tu živijo ljudje številnih talentov, med njimi veliko kulinaričnih. Letos so nam obljubili sodelovanje še ljudje iz bližnjih sosednjih vasi,« je zadovoljna Vesna. Svoje sovaščane je letos marca pocrkljala še s predpremiernim koncertom sveže skupine Brest, preden so koncert izvedli v živo v studiu Vala 202, v oddaji Izštekani Jureta Longyke. Glasbenica se trudi svojim novim sosedom predstaviti to, kar ima rada. »Take vrste kultura je tu še vedno malo manj poznana. Ko pa se jih enkrat dotakne, jih pošteno premakne in se radi znova vračajo. S časom bi si tu želela ustvariti cikel rednih koncertov,« je polna načrtov.
Idilično vaško življenje
»Po treh letih sem se tu dodobra udomačila. Ne bi več zamenjala in se vrnila živet v mesto. Tu je veliko več miru, čas se ustavi, stvari so dosti bolj preproste, kar je pri hektičnem tempu, ki ga imam sicer, zlata vredno. Ne boste verjeli, kako dobro so tu organizirane stvari! Otroke v šolo vozi šolski avtobus. Pozimi nam sneg splužijo čisto do hiše, do sedme ure zjutraj so ceste marsikdaj veliko bolje očiščene kot v dolini. Ljudje pravijo, da zaradi snega še niso manjkali v službi. Tudi sama zaradi vremenskih razmer še nisem zamudila nobenega koncerta. Vesela sem, da se je v novem okolju dobro udomačila tudi Reka. Otroci na vasi so dosti bolj sproščeni, mislim, da imajo možnost, da odrastejo v precej bolj samozavestne in pokončne ljudi. Z Davidom kljub vsemu skrbiva, da je Reka ves čas vpeta tudi v dogajanje v mestu. Ni prikrajšana za razne dejavnosti in kulturo, denimo za obiskovanje gledališča. Vrtec in šola sta tu majhna. Reka je bila z mano doma skoraj do tretjega leta, kar je bila izvrstna izkušnja za obe, ki bi jo privoščila vsaki mami. Ko pa je šla v vrtec, se je hitro in lepo ujela z drugimi otroki. V vrtcu so skupine mešane, v šoli pa so razredi tako maloštevilni, da so včasih tudi kombinirani. To se mi zdi krasno, saj je pouk veliko bolj individualen, otroci več generacij pa se lahko med seboj bolje povežejo. Imamo podružnično šolo, ki jo obiskujejo otroci do petega leta. Kako bo naprej, pa bomo videli. Predvsem želim delati, ustvarjati in uživati. Narava je neizčrpen vir navdiha.« je še povedala.
