V tujino so ga nastopi prvič ponesli pred dvanajstimi leti, s harmoniko. Danes igra klavir domala povsod: v ZDA, na Kitajskem, v Angliji, Rusiji, Avstriji, Nemčiji, Italiji, na Madžarskem, Hrvaškem, Slovaškem in sedaj s svojim delom prihaja v rodno Slovenijo. Širši publiki se bo predstavil ob izidu zgoščenke.
»Glasbenik sem od nekdaj, čeprav se sliši klišejsko,« pravi Domen iz Šentjurja pri Celju.Glasba ga je »poklicala«, ko je bil še otrok, že takrat je bila zanj enako pomembna in resna kot je danes. Ob njej je odraščal in z njo se stara. »Sem mlad po letih, to je res (smeh), a sedemnajst let ob klavirju in harmoniki, se globoko zapiše.« Obvlada pa tudi igranje bobnov in klaviatur. »Glasba mi je najboljša prijateljica. In po vseh teh letih v tujini, čisto vseeno kje sem, na Hrvaškem, Nemčiji, Kitajskem, ZDA, Angliji …, v njej vedno najdem dom, odgovore in navdih.« Vendar pa ljubezen do glasbe ni prišla k njemu načrtno, če bi ga pozneje poklicalo nekaj drugega, bi bila njegova pot danes precej drugačna. »Je vse prej kot lahka, a ko te glasba enkrat prevzame, si njen,« se namuzne Domen. Tudi nanj so vplivala nekatera glasbena imena, pri klavirju Yiruma in Richard Clayderman, kar se pa harmonike tiče, je bil to profesor Zoran Lupinc, pri katerem se je izpopolnjeval v tujini.
Razkrivanje skozi svojo glasbo
Domen velikokrat sliši, da je vse zares dobro, že bilo slišano in zapisano. »Četudi je glasba, ki jo ustvarjamo glasbeniki oziroma skladatelji, 'samo' še variacija nečesa nekdaj že ustvarjenega, je vsako glasbeno delo ravno zaradi človeka, ki ga ustvari, nov izum. V svoji odprtosti se preprosto moram pogovarjati z glasbo, jo deliti s publiko oziroma okoljem.« Avtorska glasba je vedno razkrivanje, drugače ne more biti, to je njena narava, je prepričan Domen. »Vanjo skušam dati najboljši del sebe, celovitost in ranljivost hkrati. Živimo v času, ki nas nenehno bombardirajo s tem, kakšni bi morali biti, kaj je prav in kaj narobe, poplavljeni smo z negativnimi informacijami in večinoma se ob vsakodnevnih obveznostih nimamo časa ustavljati. Sam sem romantik in to se v moji glasbi čuti. Za romantiko je pomemben sleherni drobec življenja. Zato sem pri ustvarjanju glasbe izredno pazljiv, natančen, trdo delam, a vedno pustim, da me glasba sama nagovarja, da odpira nove planjave in občutja. Z njo se vračam k človeku, naravi, ljubezni, občutku.«
Eno s klavirjem
Preprostost in tišina v glasbi imata vsekakor svojo moč, a mlad pianist ostaja zvest odprtosti, ne samo v smislu interpretacije njegove glasbene vsebine, ampak tudi do zvrsti in glasbenih stilov, kjer nenehno išče novo in drugačno. Domen igra harmoniko in klavir že sedemnajst let, obvlada pa tudi bobne in klaviature. Čeprav je precej let posvetil harmoniki, je njegova vizija klavir. Z njim čuti največjo glasbeno komunikacijo in poslanstvo. »Za klavirsko glasbo imam ogromno idej in navdiha, z njim sem povezan na posebni ravni. Kaj doživljam ob tem, lahko ubesedim samo z njegovo oziroma najino glasbo in to mi je bistveno. Ni lahko postavljati instrumentov na lestvico, če rečeva temu tako, ko gre za veliko ljubezen do glasbe. A klavir je vse na meni in v meni, več ko ustvarjam tovrstne glasbe, več si je želim. S klavirjem sem eno,« je jasen mladi skladatelj.
Kaj pa sanje?
Vsak dan jih uresničujem in živim, radostno pove Domen. »Glasbeniki si navadno želijo ali želimo svetovnega uspeha, vrhunskosti in vse, kar sodi zraven. Če bi ustvarjal samo za cilj, da bi bil slaven, bi trpela moja glasba. Glasba je več od tega. To se preprosto zgodi in z uspehi je podobno. Lahko bi rekel, da so moji največji dosežki nagrade in priznanja s harmoniko doma in v tujini ali pa uspešna sodelovanja z vrhunskimi tujimi glasbeniki. A bolj kot to je uspeh, ko napišeš zares dobro skladbo, ko se z njo vzpostavi tista neponovljiva vez s publiko, ko smo vsi trije, glasba, jaz in publika eno. To je naravnost veličastno in vsakič drugače.«
Želi si slovenske publike
Prihajajo vedno nove želje, nekatere se uresničijo, druge morebiti ne in vodijo na nepredvidene nove poti, pravi pianist. »Vsekakor me še veliko čaka, v teku je priprava zgoščenke z avtorskimi skladbami, turneja, videospot, novi nastopi po tujini … A kar si najbolj želim, je slovenska publika. Tujine sem ogromno izkusil in doživel, a dom je vendarle dom. Iz tujine se vračam in to mi veliko pomeni. Seveda bom tam še vedno nastopal, a trenutno je moja prioriteta Slovenija.« Po Domnovih besedah ustvarjanje v tujini ni lahko, večina jih ima precej iluzorno predstavo. A ko spraviš publiko na noge, ali že samo začutiš, da so te posvojili z glasbo, je to največje darilo. Da lahko glasbeno izkušnjo, to doživetje v njej, deliš in imaš na drugi strani prejemnike, ki to čutijo in glasbo plemenitijo dalje v sebi. V tujini sodeluje s številnimi glasbeniki, na Hrvaškem konstantno z glasbeno zvezdo Zdravkom Škenderjem, čigar albumi so dosegli zlate, srebrne in platinaste naklade.
Moj navdih je …
Vsakdo, ki je pri svojem delu vrhunski v pravem pomenu besede, je Domnu za zgled. Vrhunskost pomeni zanj ogromno znanja, védenja, predanosti, odgovornosti in spoštovanja. Nadarjeni pianist, ki nastopa dobesedno povsod po svetu, bi se rad s klavirjem predstavil tudi v Sloveniji, kar pa pravi, da je težje kot v tujini. Njegov največji navdih za pripravo samostojnega albuma z avtorsko glasbo sta narava in ljubezen ter vse, kar je s tem povezano: njegovo življenje in vizija. »Zato je moja glasba odprta in minimalistična ter brezčasna in brezstarostna. Ujeti tako imenovano »naravnost« v glasbi ni lahko, na to vpliva ogromno dejavnikov, že sama usklajenost zavestne in podzavestne ravni, kar mi predstavlja izziv. In ko se vse sestavi, tako jaz kot osebnost kot moj navdih ter trenutek, ko jo zaslišim, je nova skladba z mano. Ne vedno takoj celotna, včasih me nagovori že naslednja in se pozneje vračam k prejšnji. A ravno to je lepota tega procesa, skladaš, a nikoli ne moreš vedeti zagotovo, kam te popelje,« razmišlja Domen.
Veselje v poučevanju
Domen se je harmonike učil najprej pri Stanku Mikoli in zatem nadaljeval pri Robertu Goterju, vaje je obiskoval tudi pri prof. Zoranu Lupincu v Italiji. Poleg glasbene šole za klavir je obiskoval tudi zasebno šolo Studio ZAC. Danes poučuje po vsej Sloveniji. Usvojeno znanje Domen prenaša naprej s pedagoškim delom, na mlajše in starejše generacije, na tiste od šestih let dalje in tudi starejše od petdeset let. Izredno je vesel, da ima možnost poučevanja glasbe. »Pisanje glasbe zahteva samoto, ki mi veliko pomeni, a sem po karakterju tudi zelo ekstrovertiran. Pedagoško delo je izziv in ko vidiš sadove svojega dela pri drugih, je zame enako zmagoslavje kot takrat, ko mi uspe napisati dobro skladbo. Oboje zahteva trud, vlaganje in dobro medsebojno komunikacijo. Pravzaprav je enako tudi pri nastopih. Ni važno kam me povabijo, je to doma ali v tujini, so to koncerti, festivali, podjetja, hoteli …, dialog s poslušalci je fantastična izkušnja, ko veš, da so s teboj in da ta občutek raste. Poslušati sebe in s tem poslušati glasbo, ki je življenje. Nič več kot to in nič manj od tega. Če živiš na takšen način, menim, da ni nič pretežko in vse se razgrinja ob pravem času. Kar koli počnem, mora biti kakovostno in popolno. Stojim za sleherno noto, zvenom, melodijo.«
Glasba nas dela polnejše
Raziskujte glasbo in dajte priložnost različnim zvrstem, sklene pogovor Domen in še doda: »Naj vas glasba nagovori in popelje v kraje, ki jih prej niste poznali ali ste jih premalo poznali. Ljubezen do glasbe prenašajte na mlajše, glasba nas dela polnejše, zdravi naše vsakdanjike in nas predaja življenju.«
