»V epu sem zbral zgodbe, o katerih so mi pripovedovali starši, tete in drugi sorodniki; zapisal sem jih na svoj pesniški način in z jasno zavestjo, da le tako lahko ohranim svet, ki bi sicer šel v pozabo.«
Vrata nepovrata, monumentalno delo pesnika Borisa A. Novaka, ep, ki je nastajal celih dvajset let. Ep v treh knjigah – Zemljevidi domotožja, Čas očetov in Bivališče duš – je izšel pri založbi Goga. Heroji tega dela – saj ni epa brez herojev – so pesnikovi predniki, predstavljeni na ravni intime. Skozi njihova življenja se nam razstira zgodovina mnogo bolj živo, bolj avtentično in občečloveško, kot nam to zmorejo prikazati še tako znanstvena (in neodvisna) zgodovinska dela, ki so slepa in gluha za »drobne dogodke, za občutja posameznika«. Vrata nepovrata so dokaz, da je ep tudi v današnjem času še kako živa in aktualna oblika, tako kot je še vedno živa in boleča vsebina, ki je in še pretresa nekdanje in tudi sedanje junake.
Ob moških herojih so v epu Vrata nepovrata tudi močne ženske, pogumne, uspešne, hkrati pa tankočutne, nežne, pogosto zelo tragične osebe. V svetovni literaturi je to izjema, saj epska poezija skoraj ne govori o izkušnjah žensk; herojstvo, še zlasti v epih, je vedno »pripadalo« moškim. Če pa so se že pojavile ženske, so postale bojevnice; prevzele so moški princip. V Novakovem epu pa ostajajo ženske ženske do konca, zato so Vrata nepovrata tudi hvalnica ženskam.
Ob branju ali poslušanju zgodb v verzih, ki se nas globoko dotaknejo, pogosto začutimo cmok v grlu in solze kar same stečejo … Kot pravi avtor, z »milostjo poezije« oživlja svoje prednike; dušam nekaterih svojih ljubih mrtvih pa v pesniški viziji da svobodo, da izživijo tisto, kar bi radi bili in počeli, če bi ne bilo okrutne zgodovine.
Mama
Tako je mami v tretji knjigi Bivanje duš »poravnal dolg« na način, da jo je na ladji, ki vozi spomin in duše, vrnil na koncertni oder: »Moja mama, ki je izvirala iz vasi Žalna na Dolenjskem, je študirala petje, toda obetavni karieri se je odrekla zaradi nas otrok – bili smo trije bratje, z nami pa je živela tudi moja polsestra iz očetovega prejšnjega zakona.«
Ko so bili »iz hudega«, se je zaposlila kot novinarka. Boris A. Novak pravi, da je šele pozneje, skoraj že v zrelem obdobju, njeno odpoved petju doumel kot veliko žrtev. Ker pevskega talenta ni mogla izraziti, izživeti, jo je v omenjeni pesnitvi postavil na oder veličastne koncertne dvorane. Med publiko sta tudi pesnik in njegov oče; oče je star, mama pa cvetoča, mlada, lepa in uspešna operna diva … Kar ji ni bilo dano za časa življenja, ji je sin omogočil skozi poezijo.
Nona Leopoldina
Glasba je ena od stalnic družine Novak, saj so bili glasbeniki v vseh rodovih po obeh linijah – mamini in očetovi. V mnogih pesmih se spomni tudi prednikov, ki jih ni poznal, vendar je kot otrok poslušal pripovedi o njih in jih ponotranjil. Taka je tudi zgodba strica Lea Novaka, pianista in skladatelja, ki je bil v Mariboru vodja odporniškega gibanja in so ga SS-ovci zaprli ter ga zverinsko mučili – tudi tako, da so mu v prste zabadali električne igle … Ko so v mučilnico pripeljali njegovo mater, pesnikovo nono Leopoldino Novak, rojeno Schwarz, se je najprej pretvarjala, da ga ne pozna; ko je postalo očitno, da vedo, koga imajo, je vpila na gestapovce: »Kaj ste storili z mojim sinom, da ga niti mati ne prepozna?!« In nemški oficir ji je – kot ženski nemškega porekla – obljubil, da ji bo vrnil sina. »Vrnil ji ga je tako, da je nekega jutra pozvonil pri njih doma in ji izročil zeleno piksno z njegovim pepelom.« Boris A. Novak pripoveduje o tej pogumni ženski, ki je morala prenesti toliko hudega – izgubila je prvorojeno hčerko, štiri sinove in vnuka, ob tem pa je treba dodati še podatek, da je bil njen sin Ante – pesnikov oče – partizan in kar triindvajsetkrat zaprt ter da je bila njena hči Mara Čepič prva Slovenka v nemškem koncentracijskem taborišču za ženske Ravensbrück.
Najstarejši sin Jerolim (Jerko) Novak, avstrijski oficir, borec za severno mejo in vojaški pilot v Kraljevini SHS, je leta 1933 doživel hudo prometno nesrečo; z avtom je peljal čez železniški prehod, saj zapornice niso bile spuščene, takrat pa je pripeljal vlak. Nesrečo je zakrivil železničar, ki je zaradi zgaranosti zakinkal, ko bi moral spustiti zapornice. Ker je Jerko videl njegovih sedem otrok, je napisal svojo zadnjo voljo – naj železničarja ne obsodijo. To je zahtevala tudi njegova mati Leopoldina Novak od sodnika v Beogradu, ki je hotel železničarja obsoditi na hudo kazen. Sodišče je železničarja zato oprostilo, beograjska Politika pa izšla s člankom »Špartanska mati pred sodiščem«.
Pozneje je nona Leopoldina izgubila tudi najbolj očarljivega med svojimi sinovi – Rudija. Potem ko je poudarjeno lepo življenje moral zamenjati za uniformo, doživel mobilizacijo in na vzhodni fronti prebegnil na rusko stran, se je nekje v Sibiriji za njim izgubila sled. Vnuk Maks pa je bil žrtev lastnih ljudi v tako imenovani »pohorski aferi«. Veliko žalosti pa je v sebi nosila vse od smrti svoje prvorojenke – hčerke Katarine. Njeno smrt je pripisala nemoči prilagoditi se novemu okolju, ko so se iz Kranja preselili v Dalmacijo. Deklica tamkajšnja klima ni odgovarjala, umrla je komaj petletna. Katarino je Boris A. Novak obudil v drugi knjigi, Času očetov, in jo smejočo in veselo popeljal skozi otroško igrišče nazaj v mamino naročje.
Nona Leopoldina je, kljub tragičnim izkušnjam, ostala povezovalna, prizemljena, polna energije in z izrazitim etičnim občutkom; predvsem pa mnogo močnejša od deda. Med otroškimi spomini nanjo pa ostaja nona tudi kot dobra kuharica in »skrbnica« pred prahom, umazanijo, blatom … V pesnitvi je Boris A. Novak hudomušno napisal, da je razvila celo »cunjologijo«.
Plašč
V knjigi Čas očetov je tudi neverjetna zgodba o plašču, ki je hkrati zgodba velike ljubezni, razumevanja in odpuščanja. Igralka Milena Godina, mati Karpa in Virineje Godina, je bila zaročena s pesnikovim stricem Leom; ko sta leta 1937 odšla v Skopje, da bi – ona kot igralka, on kot glasbenik – sodelovala pri ustanovitvi makedonskega narodnega gledališča, se je tam zaljubila v šarmantnega gospoda, ki jo je tako pritegnil, da je ostala z njim. V mrzlem novembrskem dnevu je Milena pospremila Lea na vlak, on pa jo je ob slovesu – plemenit in razumevajoč – vso premraženo ogrnil s svojim plaščem. V Ljubljani, kamor se je vrnil zelo prehlajen, pa ga je počakal brat Ante (Borisov oče) in mu dal svoj plašč. Ante je bil vedno lepo oblečen, vendar je po žepih teh lepih oblačil nosil razne izvijače, listke, svinčnike – za vsak slučaj (izkušnje iz zaporov). Ko pa se je vrnil iz partizanov, pa seveda ni imel ne lepega ne toplega oblačila, zato je zanj zaprosil v nekem narodnem magazinu. Plašč, ki ga je dobil, je bil kot ulit za njegovo manjšo postavo, in ugotovil je, da je to prav tisti njegov plašč, ki ga je leta 1937 podaril bratu Leu. Zanimalo ga kje, od kod so ga dobili, odgovor pa je bil: »Iz gestapovske mučilnice v Mariboru.«
Mnogo pozneje je Milena, kot igralka v Mariboru, pisala Borisu A. Novaku, da vse življenje nosi plašč svoje prve ljubezni.
Tete – operna pevka, pravnica-zapornica, etnologinja
»Za poezijo se mi zdi bistveno, da pobere trenutke, razpoloženja, vtise, majhne stvari, ki bi bili sicer spregledani,« pravi Boris A. Novak. S temi detajli še oplemeniti velike zgodbe, ki so jih živele tudi njegove tri ljube bosanske tete. V Beogradu, kjer je Boris A. Novak hodil v osnovno šolo, so se pogosto obiskovali in ko se je družina preselila v Ljubljano, so tete prihajale na obisk. Od štirih hčera Osmana Nuri Hadžića – velikega intelektualca, sodnika in soavtorja prvega bosanskega romana – je ohranjal tesne stike s tremi: z Rabijo, Bahrijo in Nadžido. Vse tri so bile pozorne poslušalke Borisovih stvaritev, hkrati pa so ga motivirale za branje Oscarja Wilda, Tisoč in ene noči, Andrića … Bile so duhovite, razgledane, izobražene in nadvse zanimive; prave dame.
Še zlasti Bahrija, mednarodno priznana operna pevka, ki je študirala na Dunaju, je dobro govorila tudi slovensko. Nekoč, ko sta se z Borisom sprehajala po Ljubljani, ga je popeljala na Stritarjevo ulico in pokazala neko okno: »Veš, za tem oknom sem doživela veliko in lepo romanco …« Ni vprašal s kom; bil je presenečen in počaščen hkrati, da mu je zaupala ta intimen spomin in s tem razkrila del sebe. V 30. letih je veliko nastopala v najuglednejših opernih hišah – od Italije do Rusije; med drugim je prva pela vlogo Lulu v operi Albana Berga v Zürichu leta 1937. Bila je tudi Saloma, prijateljevala je z Richardom Straussom in našemu sogovorniku je pokazala tudi eno njegovih pisem, kjer jo opisuje v samih superlativih. Med vojno je umolknila; vendar se je v petdesetih letih vrnila na odre in znova je bila sprejeta z vsem spoštovanjem in občudovanjem. Poročila se je s Slovencem – stomatologom Kuraltom, živela pa sta v Beogradu. Boris A. Novak se je spominja kot velike dame, žal pa se ni ohranil noben od posnetkov »njenega drhtečega čutnega glasu« – ostajajo le zapisi in dragoceni spomini.
Žalostna usoda pa je doletela Nadžido, pravnico, ki je živela v Mostarju. Bila je ena prvih feministk glede položaja žensk v islamu. Poročila se je s pesnikovim stricem Jerkom Novakom, ki je bil letalski major, ki je umrl v prometni nesreči: »Škandal, so rekli – on katolik, ona muslimanka … A, kot kaže, sta se imela zares rada, ker – dotik ne laže,« se ju spominja pesnik. V času informbiroja je sicer podprla Tita, vendar je s »pet besed kritike« dobila devet let Golega otoka. Pod pekočim soncem je s shiranim telesom dajala senco borovim mladikam. Med vojno v Bosni in Hercegovini v 90. letih jo je hči rešila iz Mostarja in odpeljala k sebi v Švico, od koder je poklicala pesnika in ga rotila: »Boris, vodi me u Mostar. Hoću da umrem kod kuće. Dosta mi je života, dosta!« »Takrat je bil Mostar razdejan; jaz pa nisem imel srca reči ji ne in nisem imel srca, povedati ji, da je most porušen in njen vrt uničen … Bom, sem rekel, ko se bodo stvari malo umirile. Pri tem pa sem vedel, da se ne bodo. Bilo mi je zelo težko …« Prišla je nazaj, toda umrla je v Beogradu. Napisal je, da je bila zanj vilinska, čudežna, daljna stran neba.
Rabija je bila etnologinja in napisala je nekaj temeljnih del za bosansko kulturno zgodovino, ki pa jih je izdala v Zagrebu, pri Jugoslovanski akademiji znanosti.
Močna ženska pa je bila tudi teta Mara Čepič, profesorica jezikoslovja in glasbenica, ki je službovala v Mariboru in na Ptuju. V okupatorjevem zaporu so jo mučili skupaj z njenima dvema sinovoma; ob peklenskih mukah – bolj zaradi trpljenja sinov kot svojega – se je izkazala neverjetno pogumna. Bila je prva Slovenka v ženskem koncentracijskem taborišču Ravensbrück. Če bi takrat ugotovili, da šepa, bi jo takoj usmrtili. Ko so se taboriščnice pod budnim očesom stražark vračale z dela, so jo pri hoji podpirale ženske iz tako imenovanega Črnega trikotnika, v katerega so sodile prostitutke, morilke, tatice … Njihova vodja jo je ocenila kot »spodobno politično zapornico« in se je je usmilila. Z njihovo pomočjo je preživela.
Vse nianse
Boris A Novak je v svojem obsežnem delu – prva knjiga ima 470, druga 720, tretja pa 1100 strani – zajel zgodovino v vseh niansah, ki jih vidijo, doživljajo in čutijo tudi ali pa predvsem ženska srca. Doda, da poezijo pokličemo ali pa ona pokliče nas, ko smo najbolj ranljivi, najbolj soočeni s svojo človeško usodo; za usodo pa meni, da ni nekaj, kar nas čaka v prihodnosti, ampak nekaj, kar izhaja iz naših preteklih dejanj, od naših prednikov in naših odnosov. »Milost in lepota poezije je v tem, da z njo lahko obudimo naše drage rajnke in jih popeljemo na srečnejšo pot.«
Ta nenadkriljivi mojster slovenske besede in ubesedovanja, premalo znan kot pomemben človek v procesu osamosvajanja Slovenije, jasen in pogumen kot predsednik PEN-a, nagrajenec Prešernovega sklada, priljubljen profesor, svetovljan, ki je »doma« v različnih kulturah, nosi v sebi mnoge grenke izkušnje in se preizprašuje, kaj bi lahko ali bi moral narediti drugače (tokrat predvsem v prid svoje intime). Zaradi pogostih selitev nosi v sebi boleč občutek brezdomovinstva in tujstva; toda – kot pravi tudi sam – si je svoj dom zgradil v jeziku.
