Estrada

Do Kobarida štopala, po mestu pa pešačila

Zoran Franc, Novice Svet24
13. 7. 2017, 07.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.03
Deli članek:

Damjan je študent zgodovine. Prihaja iz Poljske, Slovenijo je obiskal prek študijske izmenjave CEEPUS za en semester.

arhiv Svet24
obrez Damjan, turistična patrulja, Kobarid

Damjan se je skupaj s prijateljem Marakom, ki prihaja iz Slovaške, proti Kobaridu odpravil v sobotnem jutru. Ker nista našla ustrezne transportne povezave, saj je bil na voljo le avtobusni prevoz, ki jima je omogočal obisk Kobarida šele ob 15. uri, sta se odločila za avtoštop. »Za štop sva se odločila, ker je potovanje z avtobusom precej drago. Za povratno vozovnico za oba bi odštela okoli 50 evrov, kar pa se mi ne zdi malo. Zato sva se predvsem iz finančnega razloga odločila za avtoštop. Ni mi žal, saj je bila pot precej zabavna. Slovenci ste prijazen narod, sicer precej tih in sramežljiv, ampak radi priskočite na pomoč,« v smehu pove Damjan.

V Sloveniji je veliko plezal

Do Kobarida sta prispela v dobrih treh urah. Damjan razloži, da sta se z vozniki veliko pogovarjala o Kobaridu, Gorenjski in planinarjenju, saj v prostem času rad hodi v planine. V času študijske izmenjave pri nas je obiskal Triglav, Grintovec, Krim, Veliko planino in nekatere druge slovenske vrhove. Žal mu je, da jih ne bo mogel osvojiti še več, saj se njegov čas študijske izmenjave izteka. Potovanje v Kobarid je bilo namreč zadnje pred njegovim odhodom domov. Fanta sta si veliko stvari o Kobaridu prebrala in pogledala že na spletni strani kobariške občine, ki je po njunem mnenju dobro urejena in obiskovalcu ponuja veliko podatkov o kraju in možnih ogledih.  

Navdušen nad muzejem prve svetovne vojne

Ko sta prispela, sta najprej obiskala turističnoinformacijski center, ki se nahaja ob muzeju prve svetovne vojne. »V Ticu so naju prijazno so sprejeli. Ponudili so nama tudi številne brošure in zemljevide, razstavljenih pa imajo tudi veliko spominkov. Preverila sva, kaj si lahko ogledava. Za začetek so nama priporočali, da obiščeva muzej prve svetovne. Mene je seveda to zelo zanimalo, zato sva se kar hitro odpravila na ogled,« pove Damjan. V muzeju je razstavljenih veliko fotografij iz takratnega časa. Predstavljena sta tudi meja, ki je potekala po gorah, in način napornega gorskega vojskovanja. »Rad imam gore in hribe, pa tudi marsikaj sem že doživel, vendar si ne znam predstavljati, kako jim je sredi zime uspelo plezati ter se ob tem še bojevati. Občudovanja vredno, kaj so ljudje pripravljeni storiti za obrambo svojega ozemlja.« Po izčrpnem ogledu muzeja sta se odpravila po poti miru, ki je posvečena spominu na številne žrtve prve svetovne vojne. Na poti so iz tistega obdobja ohranjene številne ostaline, kot so strelski jarki, utrdbe, kaverne, spominska obeležja, vojaška pokopališča, kapele … Pot ju je vodila vse do kostnice, ki je bila zgrajena na Gradiču, okoli cerkve svetega Antona. »Do kostnice sva se sprehodila mimo postaj križevega pota. Kot so nama povedali in kot sva lahko videla, je kostnica zgrajena v obliki osmerokotnika, s tremi koncentričnimi krogi, ki se zožujejo proti vrhu. Na vrhu pa stoji cerkev, ki so jo leta 1696 posvetili svetemu Antonu. V kostnico naj bi bilo z okoliških vojaških pokopališč prenesenih okoli 7000 posmrtnih ostankov znanih in neznanih padlih italijanskih vojakov v prvi svetovni vojni. Priznam, da me je popolnoma osupnilo ... kaj šele razgled. Zares čudovita izkušnja,« navdušeno pripoveduje Damjan. Fanta sta nekaj časa uživala ob cerkvi svetega Antona, pomalicala hrano iz nahrbtnika, nato pa se odpravila do naslednje točke. Odločila sta se, da obiščeta tudi slap Krampež, ki je od kostnice oddaljen dobro uro in pol. Ker se oba ukvarjata s pohodništvom, nista imela težav z razdajo in sta ob raziskovanju precej uživala. Presenečena sta bila nad Sočo, ki se je smaragdno bleščala, in kopalci, ki sta jih vsake toliko srečala ob reki ter so se v vročem dnevu hladili ob njenem nabrežju. Precej utrujena sta se nato odpravila z avtoštopom do Borjane, kraja, ki je od Kobarida oddaljen dobrih osem kilometrov in kjer sta rezervirala prenočišče.  

Osvežitev v Nadiži

Ob vprašanju, zakaj sta rezervirala apartma, ki je tako oddaljen od Kobarida, se Damjan le nasmehne in pojasni, da je bil najcenejša možna izbira za nočitev, ki jo je ponujala spletna stran booking.com. »V bistvu sva rezervirana manjši apartma na dobri, mirni lokaciji ob reki Nadiži. Tam sva se na poti do apartmaja tudi na hitro osvežila. Lastnik je kasneje povedal, da je vodostaj reke pozimi tako nizek, da reka skoraj presahne. Lahko povem še, da je bil lastnik apartmaja prijazen in je dobro govoril angleško. Apartma je bil sicer majhen, skromno opremljen, vendar čist. Prijetno sva se počutila. Malce sva še posedela na terasi, nato pa legla k počitku in se že veselila naslednjega dne.«

Rafting za spomin

V nedeljskem jutru ju je pozdravilo sonce. Vstala sta okoli 8. ure in se počasi odpravila proti Kobaridu. »Zjutraj sva imela kar nekaj težav. Veliko lažje bi bilo, če bi imela avto ali katerokoli drugo prevozno sredstvo. Tako sva se morala precej dobro organizirati, saj sva se odločila, da se preizkusiva v raftingu na Soči. Iz Borjane sva se do Kobarida odpravila peš in hodila že dobrih 20 minut, ko nama je uspelo dobiti avtoštop. Okoli pol desetih sva se s skupino drugih ljudi podala iz središča Kobarida do Soče, kjer nas je čakal rafting. Zame je bila to vznemirljiva izkušnja, saj sem se prvič preizkusil v raftanju; ta aktivnost je sicer precej draga, a mi ni žal, da sem jo preizkusil,« razlaga Damjan. »Priznam, ni mi bilo vseeno. Pravzaprav me je bilo kar malce strah. Soča namreč ni ravno mirna reka in na vsaki strani so skale. Vendar pa nam je prijetno hladna osvežitev v vročem dnevu neznansko prijala. Z Malakom sva imela vodiča v najinem raftu, zato sem se počutil precej varno. Dobro uro in pol sem bil tako neprestano pod adrenalinom (smeh),« opiše izkušnjo Damjan.  

4 ure do Ljubljane

Po raftingu sta se fanta odpravila na kosilo. Privoščila sta si pico v enem izmed bližjih lokalov, nato pa se počasi odpravila nazaj proti Ljubljani. »Nekoliko težje je bilo dobiti avtoštop v nedeljo proti Ljubljani, kar me je presenetilo. Do Ljubljane sva potrebovala dobre štiri ure, z več postanki. Vmes sva bila tako tudi v Tolminu in Logatcu. Vsekakor zanimiva izkušnja. V spominu mi bo zagotovo ostal rafting, saj je bilo zelo vznemirljivo. Prav tako zgodovinski muzej prve svetovne vojne, ki ga je vredno obiskati, in čudovit razgled na okoliške hribe,« pravi Damjan. Izlet v Kobarid priporoča vsem, ki majo radi naravo, pohodništvo in planinarjenje, pa tudi zgodovino in adrenalinske športe.  

Estrada