Stanje je bilo vmes že kar skrb zbujajoče, saj se je zdelo, da se bo vsaka zaplata zemlje zabetonirala, na njej pa zgradilo bivanjsko-gospodarske površine, a se smernice v zadnjih letih spet obračajo v drugo smer. Tudi po zaslugi otrok.
Vsaj za Ljubljano, ki je bila lani nosilka naziva Zelena prestolnica Evrope, pa zagotovo ni nič drugače niti po drugih (večjih) slovenskih mestih, so v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, torej v vrtcih in šolah, začeli otroke ozaveščati z različnimi zelenimi akcijami (v ljubljanskih vrtcih je zelo priljubljen Zeleni nahrbtnik). V prvi vrsti govorimo o ločevanju odpadkov, potem reciklaži, čiščenju okolice in seveda tudi o zasajevanju dreves in sajenju zelenjave.
Korak za korakom
Otroku v roke seveda ne boste potisnili motike in grabelj, mu dali vrečke semen in šli z njim prekopavat prvega kosa zemlje, ki je pri roki. Tudi zato je zelo pomembno, da otroci počasi usvajajo ekološki in samooskrbni način razmišljanja in življenja. Pomembno je, da se tudi vi ne zaletite v projekt vrtičkanja in da se prej izobrazite – kdaj se kaj sadi, kje in kako saditi, kakšno zemljo potrebujete, kako je s škodljivci in njihovim zatiranjem, in še poplava drugih vprašanj, na katera boste morali odgovoriti. In še preden se odpravite kopat po izbranem koščku zemlje, lahko doma vadite: vzgojite eno ali več začimbnic, lahko kar v jogurtovem lončku ali manjšem cvetličnem lončku, tudi skrb za kakšno (ne preveč zahtevno) lončnico bo za začetek povsem dovolj, vsaj toliko, da otrok dobi občutek za zalivanje, svetlobo in da bo pred očmi lahko spremljal, kako rastlina raste.
Pri ločevanju odpadkov dajte poseben poudarek organskim, saj so ti lahko osnova za pridobivanje komposta, ki vam bo na vrtu prišel še kako prav. Če imate prostor – in za vrtiček ga vsekakor potrebujete –, lahko tam ogradite določen del ali pa kupite za ta namen prilagojene zabojnike in vse ustrezne biološke oziroma organske odpadke mečete tja. Še boljše, odpadke naj tja nosi kar otrok in spremlja razvoj komposta. In še ena pomembna stvar, sploh v deževnih dneh – otroke naučite pomembnosti deževnikov. Slednji so ena najbolj preziranih živali, ki se otrokom in tudi odraslim pogosto gabijo, a so na vrtu zelo koristni in v zemlji še kako dobrodošli.
Prostor
Torej, odločili ste se za vrtiček. Prvo vprašanje, na katero si morate odgovoriti, je seveda: kje? Otrokom, ki živijo na kmetijah, je zemlja nekaj povsem samoumevnega, tako kot so jim samoumevni domača zelenjava, sadje, začimbe, pogosto tudi mleko in jajca. No, mestni otroci o zelenih površinah razmišljajo predvsem kot o prostoru za brezskrbno igro, kjer jih ne ogrožajo avtomobili in bodo v najslabšem primeru stopili v kak pasji kakec.
Če živite v bloku, se boste morali o preureditvi površin pogovoriti s preostalimi stanovalci, mogoče z upravnikom in še s kom, zelo pa boste veseli, če je zemljišče sploh vaše (kot skupna površina, seveda) in če vas kmalu po tistem, ko boste zaužili prvo solato, ne bo obiskala kakšna inšpekcija. Zagotovo se bo našel kak sosed, ki mu bo šel vaš paradižnik v nos.
Ena od možnosti je, da si vrtiček uredite pri svojih starših, prijateljih ali znancih. Velika težava je seveda lahko razdalja, saj se boste najbrž vsak dan težko vozili na vrt, tam vse uredili in se potem peljali še domov, če pa vrtička ne boste urejali in skrbeli zanj, bo tudi končni pridelek najbrž slabši. Kos obdelovalne zemlje lahko tudi najamete od kakšnega (bližnjega) kmeta, ponekod pa odlično urejene vrtičke (z vrtnimi lopami vred) oddajajo tudi občine.
Kaj saditi?
Kaj boste sadili, je seveda spet odvisno od tega, koliko prostora imate. Na eni ali dveh gredicah zagotovo ne boste sadili krompirja in koruze, kaj kmalu pa boste ugotovili, da sami zelo težko pojeste toliko solate, kot je lahko zraste na razmeroma majhnem kosu zemlje. Sami seveda veste, katera zelenjava je pri vas doma priljubljena – zelena solata, radič, paradižnik, korenje in peteršilj, redkvice, jagode, morda tudi bučke, stročnice, lahko posadite kakšno sončnico in morda še kaj.
Seveda ste se prej izobrazili, katero zelenjavo lahko sadite skupaj in katere ne, kako (naravno) zatirati morebitne škodljivce, kdaj saditi in kako zalivati. Morda vam bo pri vsem skupaj pomagala tudi mati narava s pravimi odmerki dežja in sončnih žarkov. Vsekakor pa naj vam pomagajo otroci – naj kopljejo, sadijo, plevejo, pokrivajo in na koncu naj seveda žanjejo, kar so posejali.
Ne glede na to, ali ste se v vrtičkarja prelevili za eno sezono ali za vse življenje, otroku ste za zgled. V prvi vrsti za zgled, kako vzgajati in pridelovati domačo, lastno zelenjavo, sadje, začimbe … In lahko ste prepričani, da bo vaš otrok veliko rajši jedel (ali pa vsaj pokusil) tisto doma(če) pridelano kot pa kupljene stvari.
